Do kam nas pelje tale pot?

Vse na tem svetu ima svoj začetek, svoj vzrok, maternico, zemljo, iz katere raste. Brez poznavanja izvira ne moremo misliti naprej in vsaj približno načrtovati boljše družbe in iskati zaveznikov tam, kjer jih je mogoče najti. Tole je prvi premislek, ki ga delim z vami in se, rahlo ali čvrsteje, navezuje tako na slovensko politično stvarnost kot na izide ameriških volitev, vpliv brexita na vse nas in seveda na vlogo Madžarske v EU in v našem življenju. (Opravičujem se vsem, ki ste ga v prvotni obliki morda brali na Facebooku. Bolje dvakrat kot nikoli. Hvala!)

Za izhodišče vzemimo študijo Nationalist Responses to the Crises in Europe (Nacionalistični odzivi na krize v Evropi), ki jo je izdala založba Rutledge 2017, avtorice Cathrine Thorleifsson, raziskovalke v Centru za raziskovanje ekstremizmov Univerze v Oslu. Doktorirala je na London School of Economics and Political Science.

Gradivo za knjigo je avtorica zbirala na terenu, ko je postalo vse bolj očitno, da ekonomska kriza v Evropi za seboj pušča gnojišče in plodišče za populistične radikalne desne stranke (PRDS). Izbor predmetov raziskovanja je reprezentativen: Anglija in brexit, Madžarska in migracije, Švedska islamizacija ter Norveška in Romi. Vsem lokacijam je skupno, da se soočajo z ‘onimi drugimi’, ki prihajajo kot grožnja, čeprav je bistvo socialne mizerije lokalnega prebivalstva skrito v politiki, ki jo neka država, torej specifične vlade, vodijo do lastnih ljudi. Avtorica je v raziskavi našla izjemno ravnotežje med izvirnimi izjavami protagonistov sodobne Opere za tri groše in izvedenimi znanstvenimi komentarji. Tisto, kar bralca posebej presune, je predadolescentost izjav vodilnih politikov PRDS in sorodnost izjav, pravzaprav isti DNK ne glede na lokacije, ki so tisoč kilometrov vsaka k sebi.  Podobnost kaže na morda skupni izvor temeljnih izhodišč, ki jih je mogoče najti v delavnici Breitbarta in Steva Bannona, ki potuje po Evropi in svetuje. V tem primeru gre za globalno popularizacijo skrajnega desnega populizma, ki jo pridiga Breitbart Steva Bannona. Njegove besede v New York Timesu v marsikateri državi odmevajo še danes: ‘Mediji morajo biti osramočeni in ponižani in držati jezik za zobmi in nekaj časa samo poslušati. Tole izpostavljam: mediji tu so opozicijska stranka. Ne razumejo te dežele. Še vedno ne razumejo, zakaj je Donald Trump predsednik Združenih držav Amerike.’ (Žiga Turk celo napiše, da je drugo mesto zmagovalno, ker nikoli ni bral aforizma Aleksandra Baljaka: Kdo je zmagal v Drugi svetovni vojni in kdo je bil drugi?)

Primer št. 1: Anglija, Doncaster. Rudarsko središče, kjer so generacije živele na račun zemeljskega trebuha, iz katerega so vlekle premog, politika Margaret Teacher je pustila človeško in družbeno opustošenje. Kraj je postal vrtnarija stranke UKIP (The UK Independence Party), evroskeptične stranke, gonilnega jermena odhoda Velike Britanije iz EU. Ustanovil jo je Alan Sked leta 1991 v Londonu, ime UKIP je dobila 1993. Rasla je počasi, pravi zagon je dobila z evroskeptičnim referendumom, vodja pa je bil Nigel Farage, dobrodošel pri vseh skrajnih desničarjih po svetu. Klišeji, na katerih gradijo tovrstne stranke in  njeni politiki so preprosti in povprečen osebnostni profil Ukipovega volivca je: starost več kot 55 let, belopolta oseba, družbeno konservativna, sumničava do različnosti, nezaupljiva do vlade in politikov in jezna zaradi razpada avtoritete in inštitucij. Gospa Liz je po tretji cigareti povedala: ‘Vidiš, vsi ti ljudje, ki so prišli iz Poljske in podobno, kradejo naše službe in naše ugodnosti. Sramota je, da Angleži stradamo. Poznam celo tri Angleže, ki so za 50 funtov spremenili imena v poljska, da bi prišli do ugodnosti! In potem imaš še vse te, ki prihajajo iz Iraka in Pakistana. Saj jih ne krivim, sama bi ravnala enako, če bi živela tam, kjer je ISIS, na prvo letalo bi skočila! Ni kriv posameznik, problem je, da smo jih sprejeli preveč, ne da bi jih karkoli naučili. Zdaj zahtevajo ugodnosti. To je sramota! EU trati denar za toliko reči in potem ves tisti angleški denar, ki se troši v EU, ko bi lahko izboljšal življenje tukaj.’ In gospa Debi: ‘Vedno sem volila laburiste, tudi družina, zdaj bom volila Ukip.’ Usoden premik volilnega telesa, ki bo še dolgo odmeval v Evropi in po svetu. (Ali vemo, kako bomo pritegnili člane največje stranke, ‘neodločene’?)

Primer št. 2: Madžarska, čistost nacije in krščanske skupnosti, je trdo jedro sodobne madžarske politike, v kateri je stranka Fidesz Viktorja Orbana prevzela del skrajno desne retorike Jobika, ko je ta simpatije do islama zamenjal z nasprotovanjem islamu. Za obe stranki je značilen idejni salto in osredinjenje ob novih pojmih: krimigranti, to so tisti drugi, ki ogrožajo, čeprav jih skoraj ni, človeški odpad, še bolje odmet. In Romi. V številnih govorih je Orban sporočal prebivalcem, da je Madžarska del zahodnega krščanskega sveta in ima zgodovinsko pravico in dolžnost, da brani svoje meje, ker brani tudi meje Evrope. Vzorec, da tistega drugega najprej poimenujemo z žaljivim, slabšalnim in izmišljenim imenom ali oznako, je prvi korak k vzpostavitvi nedemokratične oblasti, potem je treba jedro naroda popeljati v notranjost klišeja ‘cigani kradejo’ ali celo hujše: Judje, cionisti, so se povezali z muslimani, da zbrišejo krščansko civilizacijo. Za priseben, izobražen in razgledan um Evropejca nepredstavljive misli, vendar pri nerazgledanih in nekritičnih ljudeh, ki jim najprej narišejo velik votel strah ali več strahov pred oči, je to kliše, ki ga zaužijejo do konca: ‘Evropa je sprejela na milijone emigrantov rjave in črne polti. To ni pestrost. Zaščititi moramo belo raso, ljudi z belo kožo. Samo ti so lahko migranti. Temnopolti, če pridejo, bodo imeli po deset otrok. Računajte! Ustaviti moramo ilegalne migrante.’ (Žan Mahnič je svoj tvit naslonil na madžarsko sporočilo, Janez Janša pa isti vrednostni sistem s pismom brani pred pravnim redom EU oziroma pravnim redom kot vrednoto.)

Skupno vsem populističnim radikalnim strankam in posameznikom je, da obljubljajo veliko preteklost, kot je pravzaprav nikoli ni bilo, ponarejajo razumevanje dejstev (na srečo dejstev ne morejo), vzpostavljajo svoj red ne glede na ustavo, običajno pravo in spodobnost. Politika, ki postavlja javno dobro pred zasebnega ali ozko strankinega, prepoznamo po tem, da ohranja dostojanstvo v vseh okoliščinah in vseh trenutkih svojega javnega delovanja in da načel in vrednot ne zamrzne po potrebi.

Primer št. 3: Švedska distopija (negativna utopija, ki označuje izprijeno in nezaželeno družbo) pojasnjuje, kako je po mnenju članov PRDS zgledna, skoraj utopična socialna in tolerantna država zašla v svoji permisivni politiki do nekristjanov, ki počasi prevzemajo nekoč nacionalno in genetsko kompaktno državo. Posamična kriminalna dejanja postanejo podlaga za posplošeno preslikavo na vse podobne, oziroma vse podobne poistijo in tako je Malmö postal ‘Evropska prestolnica posilstev’ (Farage 2018), ker je poln krimigrantov, še več, rapefugeejev (posilograntov). Švedski radikalci to razumejo takole: ‘Naše ženske in otroci umirajo, ker šeriatsko pravo dopušča posiljevanje in umor ne-muslimanov. V Malmöju so posilstvo, kraja in umor nova normalnost. Prišli so somalski in sirski posilogranti.’ Švedi ne objavljajo nacionalnosti kriminalcev, tudi posiljevalcev, vendar je radikalna javnost povsem prepričana, da je muslimansko seme tisto, ki kvari belski DNK. Nikogar ne zanima celovita slika, ker celovita slika lahko pokvari sekvenco. Na čeznacionalni ravni se klišeji povezujejo in krepijo med seboj in počasi jemljejo pravoverne volivce. Nekateri verniki PRDS v Veliki Britaniji in na Madžarskem so prepričani, da je ‘s Švedsko konec’, ker muslimani niso sposobni integracije v družbo, drugi pa vendarle gojijo upanje zaradi vse boljših vezi med nacionalnimi strankami PRDS. Švedska sedanjost utrjuje proti-muslimanska prepričanja in je tako iz svetilnika demokracije postala policijska luč ogroženemu krščanstvu in beli rasi v Evropi.

Primer št. 4: Romi na Norveškem in sicer napetosti med potujočimi Romi in stalno naseljenimi Norvežani o uporabi prostora, dostopa do dobrin in pravic. Za Rome skrbijo nevladne organizacije in prizadevni posamezniki in so, zaradi svojega načina vključenosti v družbo, pravzaprav povsod izključeni. Njihov način življenja v resnici ni pri srcu nikomur v Evropi, na Norveškem pa je protiromstvo dobilo še novo dimenzijo. Norvežani so zavezani varovanju naravnega okolja in seveda tudi neformalnemu, a spoštovanemu kodeksu obnašanja. Potujoči Romi so postali neposredna nevarnost okolju, deviški naravi, saj pridejo, ostanejo nekaj časa in živijo v sebi lastnem okolju, ki ga pustijo kaotičnega in onesnaženega, delno uničenega. Gre torej za dve obliki bivanja skupnosti in v skupnosti, ki ima povsem različne vrednote in njihove manifestacije. V Sloveniji imamo dve različni podobi: prekmurska Pušča in Kočevje oziroma širše območje vse do Novega mesta. Prvi je rezultat več desetletij izvajanja programa ustalitve in integracije Romov, v izraziti obojestranski aktivni vlogi, drugi spominja na Norveško oziroma druge države Evrope z izključno enostranskim razmerjem. Poseben primer romske ekonomije je prosjačenje, ki je ilegalno ali pollegalno zbiranje denarja z različnimi motivacijskimi predstavami in triki. Ali bi kriminalizacija prosjačenja odgnala Rome ali bi ti našli nov način svojske ekonomije? Morda bi se povečalo število drugih kriminalnih dejanj. Desne stranke intenzivno lobirajo, da bi sprejeli zakon o prepovedi prosjačenja, vendar tak zakon ničesar ne rešuje, ampak problem porine policiji v naročje. Predsodki o Romih, da kradejo, da so leni, da sleparijo, temeljijo na resničnih dogodkih, ki bi jih morali interpretirati v celoviti družbeni sliki: kdo pere denar v davčnih oazah, kdo goljufa kupce, kdo prevara volivce in leže v posteljo s tistim, za katerega je pred volitvami prisegal, da mu ne da niti roke, kdo razpečava mamila, kdo neupravičeno dobiva socialno podporo in tako dalje po naboru klišejev in predsodkov.

Hannah Arendt je menila takole: kadar politiki ostro nastopajo proti beguncem, je to znak totalitarne politike. Običajno naslavljajo begunce z judi, izmečki, muslimani, drugimi. Antropološko politološka študija oziroma profiliranje volivca, bralca ali podpornika bolj ali manj radikalne konzervativne politike je pomembna podlaga za načrtovanje volilnega programa in če ta profil povežemo s profilom zagovornikov teorij zarote, potem vemo, da moramo ravnati skrajno previdno, pošteno in nikakor ne žaljivo. Iz knjig o vzgoji otrok vemo, da če otroku nekaj ukazujemo ali dopovedujemo, da je neumno, bo počel prav to, če pa mu pomagamo, da spozna svojo napako ali zmoto, smo eni in drugi napredovali. Naš čas je prepreden s teorijami zarot, pandemija bo za seboj pustila množice osiromašenih in brezperspektivnih, ki bodo dovzetni za odrešitelje in njihove obljube o vrnitvi ‘v velike stare čase’. Vrnemo se lahko v prihodnost, za preteklost pa je že Bertold Brecht rekel, da ga zanima veliko manj kot slaba sedanjost.