Pred predsedniškimi volitvami v Čilu leta 1970, na katerih je zmagal socialist Salvador Allende, je kandidat desnice Jorge Alessandri kot del svojega volilnega programa predstavil paket ekonomskih reform iz 189-stranske študije, ki je postala znana pod imenom El ladrillo (kar po slovensko pomeni zidak). Ta zidak so pripravili t. i. čikaški fantje – tj. skupina čilenskih ekonomistov, ki je pred tem kot del programa ameriške vlade opravila podiplomsko izobraževanja na čikaški univerzi, kjer je svojo neoliberalno ideologijo širil Milton Friedman.

Predsedovanje socialista Salvadorja Allendeja, ki je začel uvajati družbene in socialne reforme v smeri demokratičnega socializma, ni trajalo dolgo. Leta 1973 je vojaška hunta pod vodstvom Augusta Pinocheta strmoglavila demokratično izvoljenega socialističnega predsednika. Z državnim udarom se je začelo 17-letno obdobje, v katerem je v Čilu vladala vojaška diktatura; pred tem je Čile za razliko od mnogih držav v Južni Ameriki dolga leta veljal za stabilno demokracijo.

Kmalu po začetku vojaške diktature se je vojaška hunta obrnila nazaj k 189-stranskemu zidaku ekonomskih reform čikaških fantov. Zidak je postal sinonim za neoliberalne reforme, ki so sledile, čeprav ta ekonomski program na demokratičnih volitvah nikoli ni dobil legitimnosti in večinske demokratične podpore ljudstva. Vojaška hunta seveda tudi ni pozabila s funkcijo nagraditi na volitvah poraženega Jorgeja Alessandria, ki je postal predsednik državnega sveta in svetovalec vladajoče vojaške hunte. Pomembne vladne funkcije so dobili tudi ekonomisti iz skupine čikaških fantov. Celoten 189-stranski zidak je sicer dolgo časa ostal skrit pred javnostjo, čeprav je vse do leta 1990 služil kot osnova za ekonomsko politiko vojaške diktature. Javnost je dokument v celoti videla šele leta 1992, dve leti po koncu diktature.

Zakaj to pišem? Ker sem med pripravo amandmajev in predlogov za t. i. PKP6 ugotovil, da gre pri Janševih vladah očitno za ponavljajoč se vzorec »paketnega« reševanja socialnih in ekonomskih izzivov, pri čemer Janša uporablja nekakšne zidake, ki jih meče v ljudi.

Prvi zidak Janševih ekonomskih in socialnih reform na čelu z enotno davčno stopnjo, poslabšanjem pogojev za upokojevanje, fleksibilizacijo trga dela ter zmanjševanjem socialnih pravic delavcev je na srečo propadel po množičnih sindikalnih demonstracijah novembra 2005 na zasneženih ulicah Ljubljane.

Od drugega zidaka, ki nam ga je Janša vrgel v glavo in ga poznamo pod imenom ZUJF, nas še danes boli glava. Z ZUJF-om se je začelo izgubljeno desetletje politike zategovanja pasu in zamujenih razvojnih priložnosti ter napak, kot je nesmiselno samoomejevalno »fiskalno pravilo«.

V tretji Janševi vladi je zidakov več. Tokrat imajo ime PKP. Ti zidaki sicer ne ostajajo tajni, čeprav nastajajo daleč od oči strokovne in zainteresirane javnosti ter se sprejemajo mimo socialnih partnerjev in brez upoštevanja opozicijskih predlogov izboljšav. A hkrati z ukrepi za boj z epidemijo (ki je vladi sicer očitno ušla iz rok) se v vsakem predlogu najde vsaj en izrazito ideološki »podtaknjenec«, s katerim želi Janša s svojimi podaniki trajno spreminjati slovensko družbo pod krinko boja z novim koronavirusom. Ob zidakih PKP pa tretja Janševa vlada v tajnosti, daleč od oči javnosti, pod oznako interno pripravlja večmilijardni zidak NNOO (nacionalni načrt za okrevanje in odpornost). Od tega nas zna še dolgo boleti glava, saj – kot ugotavljajo v Bruslju – gre za s slovenske strani izredno slabo pripravljen dokument, ki bo temelj za črpanje bruseljskih milijard in naš najboljši možni vir financiranja za razvoj po epidemiji. S slabo ali napačno pripravljenim načrtom nam lahko Janša zakuha še eno veliko zamujeno priložnost. Če namreč načrt ne bo ustrezno nagovoril digitalnega in zelenega razvoja, se bo naš razvojni zaostanek za najbolj razvitimi državami sveta samo še poglobil.

Boleči in nevarni zidaki, ki jih Janša v tretje meče v nas, imajo že sedaj strašljive posledice za našo družbo. Zadnji teden je bil na žalost najbolj tragičen glede števila umrlih zaradi covida-19 (v tem pogledu smo trenutno žal v samem svetovnem vrhu), gospodarstvo zaradi nedelujoče pomoči (predvsem likvidnostne poroštvene sheme) diha na škrge, socialna slika ljudi se drastično slabša. Podoba Slovenije, ki jo s svojimi zidaki zida tretja Janševa vlada, ni prav nič rožnata.

Ob tem velja spomniti, da je – podobno kot v Čilu – kljub porazu desnice na volitvah tudi v nas priletel zidak (oz. več zidakov), saj tretja Janševa vlada za svoje reforme ni dobila mandata ljudstva na demokratičnih volitvah. Aktualna vlada je sicer legalna, a ni legitimna zaradi volilne prevare nekaterih koalicijskih strank, ki so svojim volivcem pred zadnjimi volitvami v zameno za glasove nedvoumno obljubile, da s SDS in Janšo ne bodo šle v koalicijo – in kasneje snedle dano besedo.

Ob že sprejetih zakonih in zgrešenih vladnih odločitvah zidakom, ki jih proizvaja tretja Janševa vlada, ni videti konca. Na obzorju je zidak sprememb medijske zakonodaje, bližata se zidak združevanja neodvisnih regulatorjev in zidak vladnega centraliziranega upravljanja državnega premoženja, ki mu lahko sledi začetek nadaljnjih nepovratnih procesov dolgoročno škodljive privatizacije. Ob tem vse to verjetno (žal) tudi ni vse, kar znata v letu in pol do naslednjih državnozborskih volitev sezidati SDS in njihova vlada.

Zaradi vsega naštetega in zaradi nevarnosti, da nas v glavo zadane še več vladnih zidakov, je vsekakor nujno, da se čimprej oblikuje alternativa aktualni vladi. Preti nam, da se bo Slovenija zaradi vseh teh zidakov sesula kot hišica iz kart, kar nikakor ne bo kul.

*Zidak