Osemindvajseti maj je dan, ki si ga bomo zapomnili, ker se je na ulice Ljubljane zgrnilo štiridesettisoč prebivalcev Slovenije. Za približno ilustracijo te številke lahko povem, da je bilo v začetku leta 1945 v Sloveniji približno toliko partizanov. Kot je omenil glavni govornik protesta, je to toliko ljudi, kot jih je danes potrebno za ljudski referendum. Zbrala se je torej množica ljudi, ki ima dovolj samodrštva trenutne slovenske vlade do te mere, da so za njen konec pripravljeni oditi na ulico in zahtevati njen odstop.

Pa vendar je teh štirideset tisoč ljudi, ki se je podalo na ljubljanske ulice, le vrh ledene gore nezadovoljnih, zlovoljnih in naveličanih prebivalcev Slovenije, ki si želijo konec vladavine janšizma. Nenazadnje so bile vse vlade, ki jih je doslej sestavila SDS, katastrofa za Slovenijo. Naj spomnim: po prvi se je Slovenija znašla v rekordni zadolženosti, po drugi nam je na vrata trkala trojka, podpisane so bile pogodbe za ceneno razprodajo slovenskih podjetij in bank. Zdaj po tretji pa nas ne bodo čakali le novi dolgovi ter popolna izguba mednarodnega ugleda naše države, ki jo predsednik vlade vsakodnevno smeši s svojimi čivki, še huje: državljani so izgubili zaupanje v najpomembnejše državne organe.

Anketa, ki jo izvaja policija, je pokazala, da slovenski policiji zaupa le še tretjina državljanov. Tudi zaupanje v delo zdravnikov se je zaradi nesposobnosti komuniciranja vodilnih v NIJZ razširilo na vse zdravstvo. Še nižje je seveda zaupanje v delo državnih organov in v politične stranke. Ljudje smo razdeljeni na bolj ali manj bizarnih osnovah (od osnovne delitve, se pravi s kom je držal čigav dedek med drugo svetovno vojno, do novodobnih delitev na tiste, ki zaupajo v cepivo proti COVID-19 in tiste, ki mu ostro nasprotujejo, pa še bi se dalo naštevati).

Globina teh delitev je tolikšna, da skoraj povsem onemogoča še kako nujen dialog, potreben za sobivanje. Država je v politično moralnem razsulu, kot bi jo razdejala državljanska vojna, pardon, hladna državljanska vojna, saj je ta edina oblika političnega delovanja, ki jo trenutni slovenski prvi minister v resnici obvlada. To pač je situacija, v kateri bi vsaka normalna, državotvorna vlada odstopila, saj bi se zavedla, da je slaba za državo. Tega bi se tudi sicer lahko zavedla, saj je že nekaj časa opravilno nesposobna, nesposobna zamenjati predsednika parlamenta, nesposobna sprejeti dnevni red parlamentarne seje, nesposobna zbrati dovolj glasov za menjavo ministra. Ampak, ne ta vlada, ki pač še kar vztraja iz čiste trme, zanalašč, »iz inata«, kot bi rekli nekateri narodi naše nekoč skupne Jugoslavije. Pa vendar vemo, da se ji je čas iztekel, da je klinično mrtva in slej ko prej jo bo nasledila naslednja vlada. Na tem mestu pa je nujen razmislek, kako in kaj po koncu tretjega janšističnega režima.

Pač, janšizem je ponovno pohopsal Slovenijo zaradi pomanjkanja sistemskih varoval ter anemičnosti političnih strank, ki niso in ne znajo proti janšizmu odločneje nastopiti in seveda popolnega natega volivcev s strani SMC in DeSUS. O ravnanju slednjih dveh strank je bilo prelitega že toliko črnila in razlitega toliko žolča, da o tem nima smisla razpravljati. Bolj zanimiv bi bil razmislek o tem, zakaj so ostale stranke ves čas z janšisti postopale v rokavicah, skušale ovreči njihove laži in podtikanja medijev v njihovi lasti z argumenti, ki so vedno znova izzveneli v prazno, medtem ko se je vztrajanje pri laganju obrestovalo, saj dovoljkrat ponovljena laž postane resnica. Nenazadnje: zakaj se te stranke niso zatekle k sodnemu varstvu in tožbam, sicer priljubljenemu političnemu orodju SDS? In nenazadnje, popolnoma enostavna rešitev, zakaj večina opozicijskih strank in njih voditeljev dovoljuje smetenje spletnih plačancev po njihovih spletnih straneh? In najbolj ključno: zakaj se je večina sicer zavezniških strank bistveno bolj posvečala diskreditiranju druga druge kot pa soočanju z resnično nevarnostjo za stabilnost države? Še bistveno pomembneje od tega pa je, ali so opozicijske stranke bile 28. maja sposobne slišati kaj več od »Stop janšizmu, volitve zdaj,«?

Kaj nam namreč pomaga, če se janšizma otresemo zdaj, gremo na volitve, potem bo pa spet vse po starem, dokler pač ne zabredemo dovolj globoko v greznico, da se naše države ponovno polasti SDS oziroma kakšen drug političen ekstrem? Falanga Janeza Janše je pač le sindrom nezdrave politične klime, ki državljana odtujuje od strankarske politike, jih politično pasivizira in posledično je volilna udeležba tako nizka, kot je. V petek, 28. maja 2021, je štirideset tisoč ljudi glasno pozdravljalo govornike, ki so naštevali probleme naše družbe, zahtevali večjo vključenost civilne družbe in aktivnih državljanov v državno socialne procese, višjo stopnjo demokratičnosti odločanja, nenazadnje nujno možnost odpoklica poslancev.

Štirideset tisoč ljudi je jasno zahtevalo povezovanje opozicijskih strank v predvolilno koalicijo, z jasno začrtanim in zavezujočim programom. Tokrat, za spremembo, brez fig v žepu. Pač, smo na točki, ko je ljudstvu dovolj, ne le ekstremov, dovolj mu je tudi političnega sprenevedanja in večnega nagajanja svojih svojim. Slednje je z vidika državljanov škodljiva izguba časa, skoraj na nivoju čivkov predsednika vlade in to v trenutku, ko časa nepreklicno zmanjkuje. Držimo pesti, da bo slovenska politika dejansko sposobna lastne reforme in da se ne pogrezne v janšistično greznico nikdar več.