Sem za to, da namesto davčnih odpustkov najpremožnejšim raje ta sredstva namenimo za gradnjo neprofitnih stanovanj, za subvencije za vrtce, za dodatne štipendije. Če želimo vlagati v ljudi, moramo pozornost nameniti tem temam. Če želimo višje plače, se moramo pa pogovarjati o gospodarstvu, ne o davkih.

Pod desno, neoliberalno vlado smo spet priča poplavi idej o davčnih razbremenitvah najpremožnejših – od socialne kapice, več-sto evrov mesečne razbremenitve najvišjih plač, do znižanja stopnje dohodnine od kapitala.

Vlada govori, da bo z davčno reformo vplivala na strukturo gospodarstva. Da bodo nižji davki in davčno razbremenjene plače prispevale k rasti in prihodu visokotehnoloških in razvojnih podjetij. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, ker to zelo dobro vemo, da države, ki gradijo konkurenčnost na cenenosti delovne sile, ne privlačijo podjetij z visoko dodano vrednostjo.

Pa bom najprej povedal nekaj o oceni stanja, ki se navaja kot razlog za ta nižanja davkov. Namiguje se namreč, da bodo nižji davki najpremožnejših rešili tegobe slovenskega gospodarstva. Bom skušal osvetliti nekaj dejstev, zakaj temu ni tako.

Prvič: da bo nižanje obremenitve plač pomenilo, da bodo delodajalci avtomatično ta sredstva namenili vlaganju v raziskave in razvoj, ne drži. In to preizkušeno. Če so na Vladi pozabili, predlagam, da najdejo podatke iz leta 1996, ko se je znižala stopnja prispevkov delodajalcev, in se podučijo: postali smo edina evropska država, kjer delodajalci plačujejo nižji znesek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot delavci. No, na lestvici držav po razvojnih vlaganjih gospodarstva, se zaradi te razbremenitve nismo nikamor premaknili.

Drugič: Da je slovensko gospodarstvo manj konkurenčno zaradi veljavnih davčnih obremenitev je hudo pavšalna trditev. Namreč slovenski izvoz je od 2014 do 2018 zrasel za skoraj 23 odstotkov, kar je četrti najboljši rezultat držav EU, z naskokom daleč od povprečja in ta trend se nadaljuje. Najnovejši podatki za prvo četrtletje 2021 kažejo na 6 % rast glede na isto obdobje lani.

Tretjič: Trditev, da trenutno veljavna davčna obremenitev dela vpliva na višjo brezposelnost, nima realne podlage v podatkih. Število delovno aktivnih že leta narašča in je najvišje po letu 2009. V zadnjem letu je nekoliko upadlo sicer zaradi epidemije. Število brezposelnih pa se je pred epidemijo približalo rekordno nizkemu deležu.

Četrtič: Ko se primerja višino davkov v Sloveniji in v drugih državah je pošteno, da se primerja tudi, kaj v zameno za te davke od države dobimo. Kvaliteta življenja v Sloveniji je tudi zaradi davkov višja. Zato imamo socialno državo. Zato imajo otroci v tej državi vsaj približno enaka izhodišča. Zato je tukaj bolj prijetno živeti. Ni slučajno, da država, ki je znana po izredno visokih davkih, Danska, zaseda prvo mesto na praktično vseh lestvicah kvalitete življenja.

Ocena stanja, na podlagi katere je vlada pripravila predloge davčnih sprememb, je očitno precej zgrešena. Težko je potem razumeti, za kaj gre, kaj je motiv za razbremenitev najpremožnejših, razen, da bomo poslanci in visoki vladni predstavniki sami sebi znižali dohodnino za več sto evrov letno?

Prav nespodobno je od vlade, da davčno razbremenjevanje najpremožnejših opravičuje z obljubami o gospodarskem razvoju, ki naj bi temu sledil. Davčna politika ni generator gospodarskega razvoja. Vlada pa je nespodobna predvsem  zato, ker je imela v tem času nalogo pripraviti Načrt za okrevanje s ciljem pospeševanja razvoja, podpiranja zelenih in digitalnih tehnologij. Pripravili pa so načrt, ki ne izkorišča niti vseh razpoložljivih virov EU. Saj namesto dveh milijard evrov za zelene projekte vlada predvideva le eno milijardo, namesto milijarde za digitalne projekte pa le polovico.

Ne pozabimo tudi na brezmejno zadolževanje. Ključna težava je, da izposojenih sredstev ne vlagamo v razvoj, ampak so namenjena pokrivanju enormnih stroškov epidemije in poslovnega izpada zaradi zaprtja gospodarstva. Hkratno zmanjševanje javnih prihodkov je zato enosmerna pot v varčevanje ob pojavu naslednje recesije. Namesto stabilnih javnih financ, bomo ponovno soočeni z gromozanskim primanjkljajem. Ko bo treba odplačevati dolgove, bomo zato spet ujeti v spiralo zahtev po krčenju investicij in obsega socialne države. To bo imelo znatne posledice na družbeno solidarnost ter finančno stabilnost pokojninske in zdravstvene blagajne. Ta zgodba nam je še sveže poznana iz leta 2012.

»Če se bomo tako obnašali, če ne bomo skrbeli za svoje gospodarstvo, če bomo stopili v tekmo cenenosti delovne sile, lahko tudi ukinemo dohodnino, pa nam ne bo pomagalo, ker bo delovnih mest z visoko dodano vrednostjo vedno manj.«

Višje plače in posledično višji razpoložljivi dohodek ljudi ter gospodinjstev se lahko urejajo s plačno politiko in ukrepi za krepitev gospodarstva. Ironično, zadnje leto gospodarstvo opozarja vlado na številne pasti epidemije, o katerih vlada ne želi slišati. Tudi dodatna birokratizacija, ki je nastala s protikoronskimi PKP ukrepi številnim povzroča sive lase, nekatera podjetja so celo morala vračati že prejeto pomoč in tudi plačevati nerazumne kazni, kar je svojevrsten absurd in posledica nejasnosti vladnih ukrepov.

Nenazadnje ti neoliberalci, ki so podpisani pod predlog davčnih sprememb, že leta navijajo za demontažo in razprodajo državnih podjetij, kar je v številnih primerih privedlo do prestrukturiranj in podreditev tujim razvojnim centrom, ponavljam – tujim. Posledično smo izgubili številna višjekvalificirana delovna mesta. Samo zaradi propada Adrie denimo je brez službe ostalo 600 visoko kvalificiranih in dobro plačanih kadrov. Če se bomo tako obnašali, če ne bomo skrbeli za svoje gospodarstvo, če bomo stopili v tekmo cenenosti delovne sile, lahko tudi ukinemo dohodnino, pa nam ne bo pomagalo, ker bo delovnih mest z visoko dodano vrednostjo vedno manj.

Socialni demokrati verjamemo, da je davčna politika lahko pravična in kohezivna. Verjamemo tudi, da ima veljavna ureditev nekaj prostora za spremembe. Predvsem je mogoče izboljšati položaj srednjega razreda. Okrepiti je potrebno pomoč najbolj ranljivim, da bo zares učinkovita. Hkrati pa poskrbeti za spodbude podjetjem k investiranju in zaposlovanju.

Ne morem pa sprejeti argumenta, da bomo gradili konkurenčnost podjetij in slovenske družbe na zniževanju socialnih standardov.

Nikakor ne morem in ne bom podprl predloga, ki najbogatejšim daje več tisoč evrov davčnih odpustkov, tistim na drugi strani lestvice pa komaj kaj. Sem zato, da namesto davčnih odpustkov najpremožnejšim raje ta sredstva namenimo za gradnjo neprofitnih stanovanj, za subvencije za vrtce, za dodatne štipendije. Če želimo vlagati v ljudi, moramo pozornost nameniti tem temam. Če želimo višje plače, se moramo pa pogovarjati o gospodarstvu, ne o davkih.