Trditi, da je preživetje od dohodkov, ki jih prinaša kulturno oziroma umetniško ustvarjanje v času trenutne vlade bistveno težje kot sicer, je vsaj deloma sprenevedavo. Seveda ga otežuje čas epidemije in posledic, ki jih je ta prinesla. Res je tudi, da bi vladno reakcijo na epidemijo še najbolje orisal kot panično, lahko tudi histerično lomastenje in mlatenje utapljajo­čega se neplavalca po vodi in če bi nadaljeval s to primero, bi bil najboljši oris kulturnega ministra pa kar utopljenec.

Skratka, če so ukrepi naše vlade ob trenutnih razmerah bolj ali manj neučinkoviti in se ne moremo znebiti občutka, da so sprejeti predvsem zaradi ustvarjanja vtisa, da se nekaj počne, se v kulturnem resorju ne počne praktično nič, ali pa vsaj nič učinkovitega kar bi imelo omembe vreden vpliv za znosnejše življenje tistih, ki smo se odločili svoje življenje posvetiti kul­turnemu ustvarjanju.

Enkratna pomoč sprejeta spomladi, je bila za tiste, ki jim je bila sploh dosegljiva, patetično nizka. Pač, potrebno je vedeti, da je mesec februar, ki je bil vzet kot izhodišče za ugotavljanje predkriznih prihodkov na podlagi katerih se je dodel­jevala pomoč spomladanskih protikoronskih ukrepov, z vidika delujočih v kulturi vedno prihodkovno mrtev mesec. Pa tudi na splošno bi bilo težko osredotočiti prihodke kulturnega ustvarjalca na en sam mesec in si na podlagi tega meseca ustvariti sliko o dohodkih: na primer, če prejmem honorar za knjigo, ki sem jo pisal vse leto, v mesecu maju, bom prejel glavnino letnih prihodkov maja, medtem, ko bodo ostali meseci odvisni od ostalih manj donosnih projektov oziroma bi bili tudi brez prihodka, če bi šlo za obdobje, ki bi ga v celoti posvetil zaključevanju knjige.

Pa to ni edina nespametnost ukrepanja našega ministra. Vzemimo za primer posledice zaprtja knjižnic in knjigarn, ki pomeni popolno izgubo primarnega trga slovenskih zalo­žnikov. Vztrajanje pri izdajanju novih knjižnih izidov kljub temu, bi zanje pomenilo kopičenje zalog v skladiščih, ki bi se jih tudi kasneje težko otresli, saj gredo knjige najbolje v prodajo, ko so sveže iz tiskarne in pospremljene z literarnimi nastopi ter kritiškimi odzivi. No, literarne nastope, ki seveda tudi predstavljajo del pisa­teljevega prihodka, lahko v času koronske krize pozabimo. Pod takšnimi pogoji založniki seveda prestavljajo izide knjig na boljši čas, ko bo knjižni trg lahko ponovno deloval, žal se posledično s tem nekam v prihodnost izmikajo tudi težko pričakovani avtorski honorarji. In vse te tegobe ministrstvo za kulturo ignorira, oziroma nojevsko tišči glavo v pesek in raje gradi gradove, oprostite, muzeje v oblakih, medtem pa naj se kulturni ustvarjalci znajdemo, kot vemo in znamo.

Da pa vendarle slika ni tako črna in slovenski umetniki ne umiramo od lakote, se lahko zahvalimo le lastni trdoživosti in dolgoletnemu treningu za preživetje ob smešno nizkih prihodkih, za katerega so poskrbeli različni ministri vse od slovenske osamosvojitve dalje. Namreč, odkar smo samostojni po kulturi udrihajo in lomastijo telebani, ki knjigo primerjajo s čevljem ali vijakom, glasbeno popevko povzdigujejo v vrhunsko ustvarjalnost, obenem zanikajo vrednost sodobne slike, ker te njihov popreproščen um ne dojame. Ob vsem tem je v Sloveniji skoraj popolnoma odsotno zavedanje, da je zahod oziroma da so ZDA porazile vzhodni blok z Miki Miško, kokakolo, kavbojkami in holivudskimi uspešnicami. Z izvozom sanj o indiji koromandiji skozi kulturo.

Žal dandanašnji Slovenci kar nočemo in nočemo dojel, da je kultura temelj držav, ekonomij in nenazadnje tudi uspešnih vojska. Dejstvo, da so se slovenske partizanske enote imenovale po pesnikih in pisateljih in da je tudi živa kultura zasedala tako pomembno mesto v partizanskih enotah, priča o globokem razumevanju pomena kulture za državnost in preži­vetje naroda. To zavedanje in gojenje kulture ter omogočanje preživetja in ustvarjanja kulturnim ustva­rjalcem se je nadaljevalo tudi po vojni v SFRJ vse do osamosvojitve.

Po osamosvojitvi pa je ta skrb žal izginila. Uveljavila se je doktrina zakonitosti tako imenovanega svobodnega trga, ki so jo nekateri uveljavljeni ekonomisti ponavljali kot mantro, kot zaklinjanje neki novi mitologiji. Nenazadnje je tudi nek pravičen, svoboden, vsem enako dostopen trg le mit. Sicer mi ni razumljivo kako, da ne, vendar je videti, da tudi ministri za kulturo, ne njihovi svetovalci tega neobstoja niso nikoli spregledali in so venomer znova iskali načine tudi umestitve kulture in kulturnih dobrin v sistem neoliberalnega tržnega gospodarstva, namesto, da bi jih pospravili pod varno perut koklje kamor ta piščanec zvaljen iz jajca le dvomilijonskega naroda tudi spada. Kakorkoli že, v fokusu ministrstva za kulturo so bili glede na preference ministra oziroma njegove stranke pač, bodisi kulturna dediščina, bodisi velike kulturne institucije, bodisi ljubiteljska kultura, le nikdar in nikoli se ni postavila v fokus sistematizacija preživetja ustvarjalca, ki pa je vendarle nosilec slovenske živeče kulture. V tridesetih letih samostojnosti ni bilo ministra, ki bi pozval stanovske organizacije slovenskih kulturnih delavcev kot tudi kulturne delavce, naj pripravijo izhodišča za sistem, ki bo omogočil nemoteno ustvarjanje in preživetje ustvarjalcev. Bilo je podanih nekaj izhodišč in predlogov s strani nekaterih stanovskih organizacij, predlaganih nekaj uspešnih modelov, uveljavljenih pri drugih malih narodih, ampak pri nas ni zaživel noben.

Zaradi vsega naštetega v tem razmisleku sem začel s trditvijo, da je valjenje odgovornosti za klavrnost trenutnega življenja slovenskih ustvarjalcev samo na to ministrsko ekipo sprenevedavo. Res je sicer, da je to, kar počnejo v danih razmerah, bedno in da prej, ko se jih znebimo, bolje bo za vse, vendar, če bi večina prejš­njih ministrov, ki so imeli možnost speljati program skozi štiriletni man­dat, opravila svoje delo, kot se spodobi, potem takšna anomalija v obliki tehle zdaj sploh ne bi bila mogoča.