Vsi so za starejše.
Vidijo ljudi ali le glasove?

Bolj, ko poslušam različna soočenja o dolgotrajni oskrbi, bolj sem prepričan, da obstoječi koalicijski okvirji niso prava osnova za iskanje soglasja o pravih in razumnih odločitvah. Zato je čas, da se postavijo novi in pravi vsebinski okvirji z jasno določenimi cilji, kaj hočemo in kako hočemo urediti dolgotrajno oskrbo v prihodnosti. Osnovni problem je, da odločevalci pred sabo nimajo ljudi, ki to oskrbo potrebujejo. Da ne razmišljajo o tistih, ki nujno potrebujejo pomoč, da bi bilo njihovo življenje v iztekanju in v starosti znosno in bolj dostojanstveno. V tem dejstvu je verjetno tudi razlog, da govorimo le o zakonu o dolgotrajni oskrbi, ne pa o nujnih ukrepih, jasno definiranih ciljih in o tistih, ki bi izvajali storitve dolgotrajne oskrbe. Prepričan sem, da se je potrebno v prvi vrsti pogovarjati o programu in z njim definirati čimbolj konkretne cilje, ki jih želimo doseči pri izvajanju programov pomoči ljudem, ki so odvisni od pozornosti in skrbi drugih.

Če govorimo o koaliciji, sem trdno prepričan, da je potrebno to iskati bistveno širše, kot je sama parlamentarna demokracija in da ta koalicija nujno zahteva vključevanje tudi oblike predparlamentarne demokracije, na tak ali drugačen način organizirane v okolju, ki prve zaznavajo probleme in tiste, ki so potrebni dolgotrajne pozornosti in oskrbe.

Zakon o dolgotrajni oskrbi, kakršenkoli že bo, naj bi zapisal to, kar se moramo dogovoriti, da je nujno potrebno storiti. Predstavljal naj bi le posledico čvrstega in predhodnega dogovora, utemeljenega na programu, ki ga bodo uresničevali posamezni nosilci.

Prvo izhodišče naj bo to, da so lahko uspešni in pravi nosilci dolgotrajne oskrbe ljudje in institucije lokalnega okolja. Od pozornosti na komunalnem urejanju je potrebno obrniti pozornost in obljube k človeku, ki je potreben pomoči.

Temeljni princip te pozornosti mora postati integralna oskrba in pomoč, ki združuje v sebi zdravstvene, socialne, psihološke in druge vidike. Ta princip je treba vztrajno slediti v organizaciji različnih servisnih služb, ki bodo ta program izvajale in ga povezovale s prostovoljstvom in civilno pobudo.

To izhodišče obvezuje lokalno okolje, da se povezuje in išče optimalne organizacijske okvirje za svojo dejavnost. Lokalno okolje ima tudi to prednost, da je sposobno na subtilen način zaznavati probleme in usmerjati ukrepanje v pravi smeri. To je mogoče s povezavo s svojci, prostovoljci, civilno družbo in različnimi servisnimi oblikami, ki naj bi se organizirale v ta namen.

Vrsta teh aktivnosti je že organiziranih. Mnogo lokalnih skupnosti je že razvilo dokaj solidne programe na tem področju. Mnoge med njimi se medsebojno povezujejo in iščejo optimalne organizacijske okvire. Slednje dokazuje tudi to, da mnogi ne čakajo na zakon in da se močno zavedajo tega, da se uspešna lokalna skupnost prepoznava tudi po tem, kako in na kakšen način poskrbi za ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo in pomoč. Dober začetek bi bil že to, da se začnemo resno ukvarjati s problemi, kot so demenca, inkotinenca in posledice padcev.

Od kje naj pričakujemo vire? Smiselna distribucijska pot razporeditve virov, ki so že zdaj deloma na razpolago, je nedvomno glavarina, ki jo proračun razporeja občinam po vnaprej določenih kriterijih. Lokalne skupnosti naj se dogovorijo, da bo ta vir pravilno usmerjen in uporabljen, pa tudi o merilih, ki se bodo upoštevala pri določanju tega dela glavarine.

Zdravstvena oskrba je nadvse pomemben del programa dolgotrajne nege in oskrbe. Še posebej to velja za negovalne bolnišnice. S tem sta močno povezana koncept in razvoj negovalnih bolnišnic in uvajanje programov paliativne oskrbe. Najmanj, kar bi bilo potrebno, je večja pozornost sistema zdravstvenega varstva tem programom, da se ga vgradi v vse institucionalne okvire oziroma zavode zdravstvenega varstva. Seveda v ta kontekst sodita tudi hospic obravnava in razvoj patronažne službe. Te programe bo potrebno razširiti in jim dodeliti določene prioritetne vire za njegovo izvedbo.

Stvarnih prostorskih in drugih pogojev imamo po mojem mnenju dovolj. Tovrstne programe je potrebno le osmisliti in jih razširiti. Verjetno bo v tem kontekstu potrebno razmišljati tudi o prerazporeditvi obstoječih zdravstvenih virov in jim dodeliti nove.

Za začetek bi bilo smiselno, da se dokončajo nasedle investicije v domove za starejše in da v bodoče razmišljamo o specializiranih usmeritvah teh domov. Po tem pa moramo vedeti, da domovi niso edina možnost skrbi za starejše, preživljanje starosti in dolgotrajne oskrbe. V te okvirje sodijo vprašanja o oskrbovanih stanovanjih, bivalnih skupnostih za starejše in mnoge druge oblike, ki jih v zadnjem času ponujajo stanovanjski skladi v povezavi z idejo najemnih stanovanj za starejše.

Tudi ta del programa ne potrebuje kakšne zakonske regulative. Vse to bi se lahko dogajalo že sedaj z dobro voljo in zavestno odločitvijo odločevalcev v okviru vladnih ustanov in lokalnih skupnosti.

Zakon o dolgotrajni oskrbi pa seveda potrebujemo, da določi vire. V prvi vrsti tiste, ki jih bo za ta namen določila država s pobranimi davki, tiste, ki jih bo lokalna skupnost določila za izvedbo programa in tiste, ki jih bomo državljani namenili preko posebnega zavarovanja za brezskrbno življenje v starosti.

Starejši in upokojenci smo tarča številnih volilnih nagovorov. Spotikanja med koalicijskimi in drugimi strankami so namenjena zgolj prerivanju okoli volilnega korita in ne iskanju soglasja za prihodnost. Zdaj je čas, ali obstaja volja za oblikovanje vsebinske koalicije med parlamentarnimi strankami, da se pripravi in sprejmejo nujno potrebne rešitve dolgotrajne oskrbe. Te morajo ponuditi boljše in dolgotrajnejše rešitve, s katerimi bomo izboljšali kakovost življenja v starosti. Ta programska koalicija ima smisel, če bo znala razumeti in sprejeti tudi misli in zamisli civilne družbe, DUTB ter stanovanjskih skladov, ki nesporno iščejo dobre rešitve.

Starejši imamo dovolj obljub. Čas je, da namesto volilnih glasov za nakopičenimi problemi ugledamo ljudi.