Mag. Milan M. Cvikl
Nekdanji član Evropskega računskega sodišča, predsednik strokovnega sveta SD za finance, razvoj in kohezijo
Nismo vsi isti
Danes bo Državni zbor odločal o interpelaciji proti ministru za okolje in prostor Andreju Vizjaku. Čeprav je razlogov za njegovo interpelacijo več, je na zatožni klopi slovenskega parlamenta predvsem zaradi razkritja, kako je kot nekdanji minister za gospodarstvo mešetaril z interesi države v pomembnem delu gospodarstva. Njegove besede v javno objavljenih posnetkih ne kažejo le, kako so upravljali z državo v času prve Janševe vlade. Kaže predvsem na to, kakšna miselnost se je danes polastila države in podjetij v državni lasti.
Pri tem gre tudi za vprašanje časti: Andrej Vizjak je takrat in sedaj pred parlamentom svečano zaprisegel, da bo spoštoval ustavni red, da bo ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije. Posnetki razkrivajo, da ni spoštoval svoje prisege, ob tem pa je deloval v nasprotju s tedanjo gospodarsko in prevzemno zakonodajo.
Zakaj to pišem? Ker sem vedno verjel, da je potrebno delovati v interesu države, njenega razvoja in blaginje ljudi, ne pa parcialnih interesov, ki so doslej dokazano ustvarili stotine milijonov evrov gospodarske, razvojne in socialne škode. Na to sem opozarjal že ob oblikovanju prevzemne in gospodarske zakonodaje, to prepričanjem pa sem imel v mislih, ko smo v času Pahorjeve vlade vzpostavljali kadrovski akreditacijski svet, prvi resen poizkus za omejitev političnega vpliva na upravljanje družb v državni lasti, ter ustanavljali agencijo za upravljanje kapitalskih naložb.
V tistih letih, ko je Vizjak v pogovoru s Petanom mešetaril z državno lastnino in napovedoval “trtje sodniških jajc”, sem kot opozicijski poslanec predsednika vlade in ministra za gospodarstvo ostro spraševal o indicih neustreznih ravnanj.
Marsikaj je bilo v preteklosti narobe v Sloveniji pri upravljanju državne lastnine v gospodarstvu, a veliko je bilo tudi naporov, da v Sloveniji naredimo red, omejimo politiko, upravljanje podjetij pa podvržemo jasnim načelom in smernicam korporativnega upravljanja. To je od nas pričakovala tudi OECD, v katero smo vstopili v letu 2009.
V bistvu že od leta 1991 poteka oster spopad med tistimi, ki razumejo oblast kot plen, in tistimi, ki razumemo upravljanje države kot spoštovanje ustavnega reda in svoje lastne prisege. Pri prvih je jasno, da ne gre za ideologijo, ampak gre za moč indenar za lastne interese in interese kompanjonov. Pri drugih gre za prepričanje, da je državna lastnina last državljanov in da je država le agent, ki v njihovem imenu in za njihovo korist upravlja njihovo lastnino, da omogoča gospodarski razvoj, varuje gospodarske interese in ustvarja donose, ki se kot dividende prelivajo v javno korist.
Nismo vsi isti. Smo tudi takšni, ki verjamemo, da je dobro korporativno upravljanje brez političnega mešetarjenja mogoče in nujno potrebno.
To sta dobro razumela že leta 1991 tudi dr. Jože Mencinger in dr. Marko Kranjec, takratna podpredsednik vlade in minister za finance. Moralasta oditi zaradi spopada s tistimi, ki so razumeli državo kot plen. Spomladi leta 1991 sta odšla iz Demosove vlade zaradi “načrtovanega hazardeškeganačina privatizacije lastnine”, ki ga je predlagal Jeffrey Sachs po češkem modelu privatizacije, ki sta ga podpirala tudi IMF in Svetovna banka. Takrat sem bil kot strokovnjak v tedanji (Narodni) Banki Slovenije (tik pred odhodom v Svetovno banko) povabljen, da prevzamem mesto ministra za finance. Takratnemu predsedniku vlade sem postavil pogoj, da namreč dr. Kranjec (ta je še pred osamosvojitvijo tvegal osebno, politično in kazensko odgovornost za uvajanje bonov, prvega slovenskega denarja) ostane podpredsednik vlade. Peterle me je takrat napotil na Pučnika, ki kot šef Demosa tega ni sprejel in tako se je moja kandidatura končala.
Na bojni nogi s tistimi, ki razumejo državo kot plen, sem se znašel spet ob pivovarniški vojni in ker nisem bil pripravljen podpreti nameravanih managerskih odkupov po nizki ceni. Drnovškova vlada me je čez noč zamenjala z mesta predsednika upravnega odbora Slovenske odškodninske družbe. A resnici na ljubo je potrebno priznati, da je Drnovšek še znal omejevati ambicije plenilcev, zato pa je po Janševi zmagi leta 2004 predatorska miselnost v upravljanje države vstopila skozi velika vrata.
Takrat se je namreč pričelo obdobje političnega in aktivističnega prevzemanja gospodarskih družb. Da bi oblast ostala slast in postala last. Samo spomnite se sestankov v pisarni predsednika vlade, kjer se je odločala usoda Mercatorja, Dela, Pivovarne Laško in Istrabenza.
Andrej Vizjak je pri tem odigral ključno vlogo. Janševa vlada je sprejela Zakon o prevzemih, ki je omogočil prevzemanje podjetij preko menedžerskih odkupov na način, da so menedžerji prejeli kredite, zavarovane s prevzetimi podjetji. Tako smo dobili tajkune. Omogočil jih je Vizjakov zakon in plenilska miselnost Janševih vlad.
Kot po tekočem traku so se dogajali prevzemi v vrsti podjetij in v vrsti panog, ki so kasneje propadala ena za drugim: od trgovine, predelovalnih dejavnosti, gradbeništva in turizma.
Takrat sem ministra Vizjaka spraševal o dogajanju v Termah Čatež. V dneh in tednih, ko se je dogovarjal s Petanom, mu ponujal davčne nasvete in državno lastnino, mi je na moje poslansko vprašanje dejal: “Kot minister za gospodarstvo lahko s svojim zgledom in besedo opozarjam na prakse, ki niso v korist razvoj gospodarstva. Gre za vlogo besede ministra – sodbe pa bodo pisali sodniki in ne nazadnje tudi javno mnenje. Kot minister seveda želim in moram sodelovati z gospodarstvom. Seveda ne v konkretnih družbah, kot mi skušate pripisati, ampak v gospodarskem sistemu.”
Danes, skoraj 15 let kasneje, vem, da je skoraj vsaka beseda v tem njegovem odgovoru laž. Velika debela laž.
Že takrat, v času prve Janševe vlade, smo kot opozicija jasno opozarjali na nesprejemljivogospodarsko prakso. V letih zatem smo začeli s prvimi koraki k temu, da omejimo politiko pri lomastenju v gospodarstvu ter končno uveljavimo načela in smernice OECD o korporativnem upravljanju družb v državni lasti. To je v interesu našega gospodarskega razvoja, ker so takrat in danes v državni lastni pomembni gospodarski subjekti, ki lahko močno vplivajo na razvojno dinamiko, s svojimi dobički pa polnijo tudi državni proračun.
A kot kažejo nedavni posegi v podjetja v posredni ali neposredni lasti države, se tudi tokrat dvojec SDS -NSi aktivno vpleta ne le v nadzorne svete, temveč menjuje poslovodstva na podlagi političnih in ne kvalitativnih kriterijev. Očitno po pandemiji ne bo ostal pogrom le v javnih financah, temveč tudi v slovenskem gospodarstvu.
Zato se v programu #Nov začetek Socialni demokrati zavezujemo k prenehanju teh praks in uveljavljanju najboljših načel korporativnega upravljanja. Verjamemo, da je mogoče tako doseči krepitev gospodarskega potenciala, najboljše mrežne razvojne učinke in modernizacijo naše infrastrukture z aktivnim upravljanjem državnega in finančnega premoženja.
Temeljna usmeritev je odgovorno lastništvo, ki ustvarja dodano vrednost in družbeno korist. Zakonske podlage so bile dobro zastavljene v Zakonu o SDH, ob upoštevanju najboljših praks korporativnega upravljanje OECD.
Slovenija mora ohranjati državno lastništvo predvsem zaradi tega, da podpiramo ekonomske, ekološke, strateške in socialne cilje podjetij in države. Ohranjati mora državno lastništvo v sektorjih, kjer podjetja zagotavljajo določene javne dobrine in storitve, kjer imajo podjetja naravne monopole ali pa ustanavljajo monopolna oziroma oligopolna podjetja, kjer je nemogoča ali neučinkovita regulacija trga.
Tudi v Sloveniji je mogoče državno in finančno premoženje upravljati tako, da dosežemo ekonomske in strateške cilje in da ob tem dosežemo bistveno večje multiplikativne učinke kot do sedaj. Ne gre le za doseganje donosa na kapital in različnih kazalnikov donosnosti, temveč tudi za doseganje drugih ciljev, ki dolgoročno multiplicirajo vrednost državnega premoženja ali krepijo razvoj države. Treba je spodbuditi investicijska vlaganja v donosne dolgoročne projekte, med njimi vlaganje v znanje, raziskovalne projekte, univerzitetne kampuse, inovacijske centre in v gradnjo moderne državne infrastrukture.
Država mora torej jasno opredeliti podjetja, ki so strateškega oziroma posebnega pomena, in podjetja, ki so v državni lasti kot portfeljske naložbe. Prva so neposredno povezana z infrastrukturo in dejavnostmi, ki vplivajo na ostale gospodarske subjekte in kakovost življenja v Sloveniji. Poleg pozitivnega poslovanja je njihov primarni cilj, da s svojim razvojem podpirajo strategijo države. Uspešnost njihovega poslovanja se zato meri s številnimi kazalniki, ki poleg rentabilosti poslovanja upoštevajo in merijo tudi njihove strateške učinke. Med strateška podjetja moramo zaradi njihovega vpliva vsekakor uvrstiti upravljalce prometne infrastrukture (DARS, Slovenske železnice, 2TDK), proizvodnjo in distribucijo električne energije, ključne upravitelje logističnih tokov in komunikacijske infrastrukture (Luka Koper, Pošta, Telekom), pa tudi določena podjetja z velikim sistemskim vplivom (na primer Petrol, Krka, NLB).
Veljavna strategija upravljanja kapitalskih naložb države je zaradi posledic sanacije pretekle krize in lastniških sprememb potrebna osvežitve, saj med drugim ne vključuje novoustanovljenih naložb, kot sta družbi Slovenski državni gozdovi ali 2TDK. Ob vzpostavitvi demografskih rezerv bo treba opredeliti tudi pomen in status temeljnih demografskih naložb, katerih dividende bodo vir financiranja demografskih rezerv. Vsem naložbam s strateškim vplivom ali posebnim pomenom je treba ta vpliv jasno opredeliti.
Vsa ostala podjetja pa so portfeljske naložbe, kjer država – praviloma kot manjšinski solastnik – spremlja mednarodno uveljavljene pokazatelje poslovanja, kjer je najpomembnejši donos na kapital.
Pri morebitnem dezinvestiranju je bistveno presoditi, ali bi zasebni lastnik lahko zagotovil boljše upravljanje, višji nivo storitev in bolj kakovostna delovna mesta kot državno solastništvo. Šele po tej presoji je mogoče pristopiti k selektivnemu dezinvestiranju, kjer je ob prodaji treba doseči, da bodo novi investitorji ohranili dejavnost v Sloveniji, jo širili in vanjo dodatno vlagali.