Dan po ruski agresiji na Ukrajino sem zjutraj prejel elektronsko pošto Tanje Fajon, enako kot ostale predsednice in predsedniki strankinih strokovnih svetov. V njem je bilo jasno navodilo: “Nujno ocenite posledice vojne agresije na začrtane politike znotraj vaših sektorjev. Pričakujem, da v roku 10 dni pripravite akcijski načrt, ki bo odgovoril na vprašanje, kako se bo Slovenija zaščitila pred varnostnimi, energetskimi, gospodarskimi in socialnimi posledicami te agresije.”
Predsednica SD se je manj kot 24 ur od začetka spopada zavedala, da je vojna v Ukrajini povsem spremenila okoliščine. Da se bomo soočili s podražitvami energentov in surovin, kar bo imelo mrežni učinek na vse gospodarske sektorje – od gradbeništva do pridelave hrane. To bo nadalje ustvarilo pritisk na maloprodajne cene življenjskih dobrin in ogrozilo standard ljudi. Modri voditelji svojim ekipam takoj naročijo izdelavo ocen. Kaj se bo zaradi dogodkov spremenilo in kako moramo ukrepati, da se obvarujemo.
Tudi zato je Tanja Fajon pred nekaj dnevi še tretjič pozvala vodstvo države, da skliče politični vrh. Kot je povedala na novinarski konferenci, je bila ves teden v Strasbourgu, kjer je imela na desetine pogovorov z evropskimi odločevalci o potrebnih ukrepih, da se Evropska unija zavaruje pred posledicami. Doma ni imela z vodstvom države enega samega posveta, ene same izmenjave mnenj o tem, s čem se kot država soočamo. To najbolje ponazori stanje pri nas doma. Medtem ko je konec prejšnjega tedna Evropski svet z Versajsko deklaracijo nakazal strateške smeri kratkoročne in dolgoročne evropske zaščite, v Sloveniji o tem niti ne debatiramo.
Versajski vrh je prinesel nekaj pomembnih usmeritev. Ko prebiram deklaracijo evropskih voditeljev, ugotavljam, da smo z načrtom velikih sprememb Drugače Socialni demokrati pametno zadeli identične trende in cilje. V Versaillesu je Evropski svet ugotovil, da predstavlja ruska agresivna vojna tektonski premik v evropski zgodovini. Soočeni z naraščajočo nestabilnostjo, strateško konkurenco in varnostnimi grožnjami so se odločili, da bo EU prevzela večjo odgovornost za svojo varnost in za svojo suverenosti, torej za zmanjšanje odvisnosti in za oblikovanja novega modela rasti in naložb do leta 2030.
Zato so se zavezali h krepitvi skupnih evropskih obrambnih zmogljivosti, k zmanjšanju evropske energetske odvisnosti in k izgradnji močnejšega in odpornejšega evropskega gospodarstva. Za vse to potrebuje Evropska unija krepitev naložb in nov naložbeni model.
Vsaka vojna je katastrofa. Predstavlja nesprejemljivo kršitev mednarodnega prava. Takšna je tudi ruska agresija na Ukrajino. Ni je mogoče opravičiti z ničemer. To je Evropa jasno pokazala z enotno obsodbo in zgodovinsko hitrim naborom sankcij, usmerjenih v izolacijo Vladimirja Putina in oligarhov za njim. Ustvariti močan mednarodni pritisk, da se Putina prisili k pogajanjem.
Po dveh tednih intenzivnih spopadov je jasno, da ruski vojski ne gre po načrtih. Ukrajinci so se uprli. Ne le njihova vojska, navajena stanja vojne na vzhodu države zadnjih osem let, ampak prebivalstvo, ki je prijelo za orožje, odločeno braniti vsako ulico, vsako mesto. Takšen splošen odpor ima izjemno močno sporočilo in na dlani so številne vzporednice z našim narodnoosvobodilnim bojem in osamosvojitveno vojno. Čeprav je agresor močnejši tako v številu kot v orožju, vojne ne more dobiti. Ker je trčil ob upor ljudi, ustvarjen z moralno pravičnostjo in z gorečo željo po svobodi in miru.
Predsednik slovenske vlade se je na začetek vojne “dobro pripravil”. Hitro je prevzel iniciativo. Zaznal je, da je vojna zanj priložnost. Zato je že v prvih dneh serviral svoje predloge, med katerimi je izstopal predlog, da naj zveza NATO zapre zračni prostor nad Ukrajino. Tanja Fajon se je na to odzvala nemudoma: “Janšev predlog pomeni neposredno konfrontacijo Zveze NATO in Rusije, s tem pa vojno svetovnih razsežnosti med jedrskimi velesilami. Takšno izzivanje je nespametno in neodgovorno. Zdaj potrebujemo glasnike miru, ne novih glasnikov vojne.”
Ta izjava Tanje Fajon je izjemno pomembna. Ob enotni obsodbi agresije je prvič pokazala na to, da obstaja v Sloveniji dva recepta za odziv na krizo: prvi priliva olje na ogenj in tvega razširitev vojne na bistveno širše razsežnosti, drugi pa je umirjen, osredotočen na to, kaj lahko kot mala država naredimo in ki ima v mislih prvo maksimo: ne poslabšajmo stvari še bolj.
Slovenski medijski prostor je to izjavo predsednice SD v veliki meri prezrl, še bolj pa očitno razliko v pristopih. Do izraza je prišla šele osem dni kasneje, ko jo je v Bruslju ponovil generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg. Povedal pa je bolj ali manj isto, kar je dan po začetku agresije sporočila Tanja Fajon.
V Versaillesu so pretekli četrtek in petek, v dneh 10.-11.marca 2022, voditelji začrtali usmeritev za močnejšo in varnostno sposobnejšo EU kot komplementarno dopolnitev Natu, ki ostaja temelj kolektivne obrambe njenih članic. To pomeni večja, skupna in pametnejša vlaganja v obrambne zmogljivosti, inovativne tehnologije in evropsko obrambno industrijo. Posebej so voditelji identificirali zaščito pred hibridnimi vojaškimi grožnjami, kibernetskimi napadi in zaščito kritične infrastrukturo, vključno z bojem proti dezinformacijam.
To so smeri, ki jih bo morala pametneje kot doslej zastaviti tudi Slovenija.
Že epidemija je pokazala na številne ranljivosti evropskega gospodarstva, ki je strateško odvisen od dobave energentov, surovin in produktov iz drugih delov sveta. Epidemija je zato ustvarila pomemben trend: de-globalizacijo. Gre za spoznanje, da se mora Evropska unija pri preskrbi s strateško pomembnimi dobrinami v večji meri nasloniti nase. To ne pomeni zapiranja pred svetom, ampak zmanjšanje ranljivosti ob ekscesnih dogodkih. Na varnostnem področju je to spoznanje prinesla nekaj let prej Trumpova zmaga. Evropa mora stati na svojih nogah.
Vojna v Ukrajini pomeni na gospodarskem področju izziv tudi za slovensko gospodarstvo. Najprej zaradi energentov, kjer dodatno in hitro poslabšuje že tako porušen energetski trg, ki je to zimo pripeljal do enormnih podražitev. Posledice pa bodo tudi pri preskrbi s surovinami. Iz gradbeništva slišim, da se že sooča z velikim pomanjkanjem železa, aluminij se je močno podražil, nedostopnost surovin utegne zaustaviti številne investicije. In ko se začne zaustavljati gradbeništvo, ima to mrežne učinke na vse druge gospodarske sektorje. Rast cen energentov bo imela mrežni učinek na vse, hitro tudi na hrano in druge življenjsko pomembne dobrine.
V tej situaciji potrebuje država dve jasni politiki. Najprej kratkoročni akcijski načrt, ki bo odgovoril na elementarna vprašanja, kot so urgentna preskrba z energenti, strateško pomembnimi surovinami za gospodarstvo in hrano za čas naslednjih 12 mesecev. Nenazadnje potrebujemo za skrajne primere tudi načrt, kako se bomo preskrbeli z denarjem, če se bo mednarodno okolje še naprej drastično poslabševalo. Tudi zaradi zgrešene makroekonomske politike Janševe vlade je Slovenija trenutno močno ranljiva, in se ji že poslabšuje dostop do mednarodnih finančnih virov. Viri za Slovenijo postajajo vse dražji in so v zadnjih dneh že višji kot za Španijo in Italijo, četudi imajo slednje višji delež dolga v BDP.
Drugi del pa je dolgoročna politika, usmerjena v krepitev naše suverenosti in dolgoročne odpornosti slovenske in evropske družbe. To pomeni zmanjšanje naše energetske odvisnosti, zlasti s krepitvijo obnovljivih virov, z zmanjšanjem odvisnosti od fosilnih goriv, z diverzifikacijo oskrbnih poti, pa tudi nadaljnjim razvojem bioplina in vodika. Evropski svet je zato pozval Evropsko komisijo, da pripravi načrt RePower EU. Komisija ima samo slab mesec časa, da predloži načrt za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe in cenovno dostopnost energentov za naslednjo zimsko sezono. Odpornost pa ima tudi širši gospodarski pomen z zmanjšanjem strateške odvisnosti EU pri preskrbi s kritičnimi surovinami, z zdravili, s hrano, s polprevodniki, krepitvijo digitalne preobrazbe, projektov skupnega evropskega interesa in industrijskih zavezništev ter raziskovalnih in inovacijskih zmogljivosti EU.
Kot finančniku mi je posebej zanimiv del dogovorov, ki napoveduje krepitev evropskih naložb. To se povsem sklada z napovedmi Socialnih demokratov, da potrebujemo za obsežno in ambiciozno preobrazbo dober okvir za pametno pridobivanje in upravljanje virov. To vključuje tako povečanje privlačnosti evropskega prostora za zasebne naložbe, ki pa morajo upoštevati tako socialna kot trajnostna merila. Tako fiskalne politike držav članic kot skupni evropski vzvodi (evropski proračun, večletna finančna perspektiva, nacionalni načrti za okrevanje in odpornost, vlaganja evropskih finančnih institucij) se morajo prilagoditi novim geopolitičnim razmeram. To vključuje vzdržnost dolga vseh držav, ampak tudi spodbujanje naložb za rast, zelene in digitalne cilje.
Vse krize zadnjih 15 let (in tudi tiste s stagnacijo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja) nam vedno znova pokažejo, kako pomembno je biti pripravljen na tveganja. To je ključna poanta: pred nami je nepredvidljiv čas. Od sposobnosti vlade je odvisno, kako bo obvarovala Slovenijo, naše ljudi in gospodarstvo pred vsemi tveganji. Vsaka nova kriza razkrije posledice nepripravljenosti.
Dan po elektronski pošti predsednice SD, s katerim nas je zadolžila za pripravo akcijskih načrtov, smo Socialni demokrati po večmesečni in intenzivni javni razpravi sprejeli svoj volilni načrt. Ni nam ni dala časa za počitek, ker je strateško modro ocenila, da bodo potrebne novi odgovori in prilagoditve na spremenjene razmere.
To je zame voditeljstvo. Biti pripravljen.
Upati na najboljše, a se pripraviti na najslabše.
Gregor Goričar: Kako do energije v spremenjenih mednarodnih okoliščinah? 
