To stoletje ne bo gnetlo nas,
ampak mi njega.

Jaz sem kipar. Mi kiparji vidimo stvaritev, davno predno se materializira. Seveda je končna interpretacija v veliki meri odvisna od trdote kamna, njegove voljnosti in lomljivosti. Ampak vizija tega, kar ustvarjaš, je v tebi, preden prvič udariš s kladivom na dleto.

S podobno vizualizacijo tega, kar hočem narediti v slovenski kulturi, sem na pragu lanske pomladi postal minister za kulturo. Že kot direktor trboveljskega Delavskega doma sem kulturno infrastrukturo razumel najprej kot prepletališče. Ne kot (pogosto) inertne institucije, ampak kot platformo za to, da na njej nastaja nova energija, žar ustvarjanja, potencial sinergij, majhne in velike vizije prihodnosti.

Letošnji kulturni praznik prvič doživljam kot minister za kulturo. Igra s časom in ustavno določenimi roki utegne pripeljati do tega, da bom na tem položaju zaokrožil 365 dni, če pred začetkom marca ne bo oblikovana nova vlada. Priznati pa moram, da sem na teh enajst mesecev, kolikor jih od imenovanja mineva prav danes, res ponosen. Na delo, na ekipo in na nov zagon, ki sta ga splet časa in akcije ustvarila marsikje na slovenskem kulturnem polju.

Najprej k Prešernu. Po več kot 18-ih letih smo končno uspeli odkupiti dve nepremičnini ob Prešernovi domačiji. S tem je ustvarjen nemoten dostop do kulturnih spomenikov državnega pomena – do Prešernove domačije, vaške lipe in cerkve Sv. Marka. Ta korak obeta, da v prihodnje Vrba, »draga vas domača«, postane kulturna meka domovine. Sredi te gorenjske vasice lahko ustvarimo zaokrožen kulturni center, posvečen velikanu slovenske besede, od koder mu bodo lahko »Zdravljico« pele nove generacije.

To lahko v prihodnje naredimo tudi zato, ker smo v tem kratkem mandatu uspeli sprejeti zakon o kulturnem evru, ki se formalno imenuje drugače, ampak ta njegov vzdevek bistveno bolje od originala pove, za kaj gre. Gre za denar. Prvič po zelo dolgem obdobju stagnacije in nazadovanja v financiranju slovenske kulture smo z zakonom določili okvir prihodnjih vlaganj. 122,6 milijona evrov vlaganj v kulturno dediščino, v kulturne domove in v kulturne institucije, v digitalizacijo in virtualizacijo, v tako dolgo odsoten investicijski ciklus v kulturi. Vlade pridejo in gredo. Ampak, dragi moji, ta zakon ostaja. In slovenski kulturni srenji polagam na srce: izterjajte ta denar do zadnjega centa, ker to kulturno polje potrebuje in ker si to zasluži.

Kultura namreč ni porabnik sredstev. V zameno za denar, ki ga vanjo vlagamo, ta namreč vrača družbi njen ustvarjalni zanos, bit, zagon, etos. Preslikava družbeno realnost v kritičen odsev, da lahko v zrcalni sliki vidimo napake družbe, pa tudi sijaj v očeh in klice svetlobe, ki se skrivajo izza podob sedanjosti. Kultura daje bolj kot karkoli drugega družbi njen smisel, njen spiritus movens, njen zakaj in njeno vizijo. To je moneta, ki jo kultura vrača.

Potrebno je definirati pot sprememb in osmisliti taktiko in strategijo, kako tja priti. Z ekipo smo to delali. Ob povečanih sredstvih za kulturo je praktično usklajena prenova medijske zakonodaje, ki prinaša medijskemu polju modernizacijo in prilagoditev digitalni medijski realnosti. Vzporedno smo pripravljali posodobitev zastarelega Zakona o Radioteleviziji Slovenija s premislekom o novem modelu financiranja, ter v veliki meri dokončali delo na noveli Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah. S temi koraki bi slovensko medijsko krajino lahko peljali v prihodnost, ji postavili vzdržnejše poslovne okvirje, predvsem pa spodbudili kritično misel, neodvisno novinarstvo in raziskovalni žurnalizem, da bodo opolnomočeni za varovanje demokracije, resnice in svobode.

Znano je, da me nove tehnologije navdušujejo. Vidim jih kot fantastično renesanso možnosti za prezentacijo, za uživanje in za ustvarjanje. Ministrstvo je začelo z vrsto aktivnosti, da digitalizacijo in virtualizacijo na polno oživimo v kulturi, v umetnosti in dediščini. V tem vidim resničen potencial, ker bo digitalizirana kultura kot jedro nove družbene digitalne miselnosti ustvarila plodno polje za eksponentno množitev ustvarjalnosti. V to ustvarjalnost verjamem. Zdi se mi, da je del našega nacionalne identitete. In da nas humanizacija tehnologije edina res pelje v prihodnost.

Večjih in manjših dosežkov teh enajstih mesecev je še več. Nekatere predstavljajo drobne, a pomembne spremembe, kot so povečanje dnevnega nadomestila za bolniško odsotnost za samozaposlene v kulturi, dodatek k pokojnini za izjemne dosežke na področju kulture in raziskovalne dejavnosti ali prva samostojna strategija kulturne dediščine. Nekatere spremembe pa so velike, kot je nov nacionalni program za kulturo 2020 – 2027, s katerim smo ambiciozno začrtali prihodnost slovenske kulture. Strategija bo predstavljena čez dober teden na seji Nacionalnega sveta za kulturo.

Enaindvajseto stoletje prinaša nove izzive. Pregneten iz knapovske tradicije sem trmast in odločen, da to stoletje ne bo gnetlo nas, ampak mi njega. Vzemi prihodnost v svoje roke in iz nje izoblikuj točno tisto, kar mora biti.

Enaindvajseto stoletje zahteva od celotnega polja slovenske kulture nov kulturni model, ne samo strukturne spremembe, ampak predvsem nov zagon, energijo in nova znanja, kar je nemogoče brez novih ljudi in generacijskih sprememb. Nove poetike, hitro spreminjajoče se socialne in ekonomske razmere ter vloga tehnologije v naši družbi zahtevajo preseganje utečenih dolgoletnih praks.

Kiparji se delimo po dveh glavnih principih. Ali odvzemamo ali pa dodajamo. Na nas kot družbi je, po kateri poti bomo šli. Osvobodimo se starih miselnih vzorcev, zaprtih okvirjev, zatohlih institucij. Razumimo, da je celotna družba velikansko platno, ki čaka na to, da se na njem izrazimo in nanj projeciramo svoja hotenja sprememb. Postanimo ta sprememba. Bodimo ta sprememba.

Vidim to prihodnost. Vem, kje moram nastaviti dleto, da udarec kladiva ustvari spremembo.

Iskrene čestitke ob slovenskem kulturnem prazniku.