Ko ugasnejo luči velike dvorane, kjer so za okroglo mizo pred dnevi voditelji držav članic na Evropskem svetu zasedali ob strateško pomembnih temah, se pokaže realnost. Ta (žal) največkrat na obrazu nima nasmeškov in polna usta spodbudnih besed, temveč stare probleme, pri Bosni in Hercegovini šest let trajajočo težnjo, da jo EU (do)končno spozna kot kredibilnega partnerja, s katerim je vredno pričeti vsaj formalne pridružitvene procese. Ti sami po sebi ne pomenijo ne članstva v EU, ne garanta zanj.

Razočaranja nad sporočili po Svetu ni bilo moč skriti niti po ostalih državah Zahodnega Balkana, začenši s Severno Makedonijo. Ta je na predlog Francije s strani Bolgarije dobila “novo porcijo” pogojev, da se lahko umaknejo zadržki slednje pri pri makedonskem procesu približevanja EU. Morda najbolj grenak priokus pa je po zasedanju ostal v BIH. Skupna poteza slovenske politike, vse od predsednika države, premiera, zunanje ministrice in evropskih poslancev različnih političnih barv, naj Evropski svet BIH podeli status kandidatke, se je ob več kot šestletnem pričakovanju BIH razvodenela v 14 točk. O slednjih naj bi Evropska komisija poročala Svetu, da bi se ta dokončno (ali tudi ne) izrekel o kredibilnosti BIH.

Samorefleksija kredibilnosti na tem mestu ne bi škodovala prav EU, namreč svoje verodostojnosti ne bo več mogla dolgo krpati s PR potezami, ki so se kmalu po zaključku Sveta porodile v novo razočaranje državljank in državljanov BIH. Če kdo, ti vedo, kaj pomenijo tragedije, kaj razkoli, pa etične in verske razlike, kaj vojna in njene uničujoče posledice.

Ukrajina, ki ima pred seboj – žal tako kaže – še veliko nemira in uničujočih spopadov, katerim bo sledila večletna obnova države ter rehabilitacija celotnega naroda, je po Evropskem svetu dobila upanje. Evropsko upanje. To upanje si več kot zaslužijo tudi države Zahodnega Balkana, ki ta čas bolj kot kadarkoli poprej potrebujejo varno roko, ki jih bo peljala čez čeri potrebnih reform do večjega blagostanja in boljše prihodnosti.

Mnogo državljank in državljanov BIH srečujemo in bomo v prihodnjih mesecih še v večjem številu, kako v kolonah za čas poletnih počitnic iz držav EU hodijo domov, v BIH, k svojim sorodnikom, staršem, otrokom. Ko bodo pogledali na nazaj, čez mejo, proti državi EU, ki jim daje kruh, kaj bodo videli? Evropo na višjih obratih, v kateri so še vedno tujci? Nekoga, ki pride in gre? Tudi upanje pride. In tudi odide, včasih za vedno. Še posebej, če ni občutka, da so delo, trud in prizadevanja ustrezno ovrednoteni, nihče v BIH niti ne ne pričakuje več, da bodo nagrajeni.

Zato je ta čas več kot na mestu pričakovanje, da se EU zbudi iz utvare, da je daleč dan, ko bomo morda priča EU desetih prestav in nešteto hitrosti. EU, v kateri ne bo več pogojev za enotnost, tudi takšno kot jo danes vidimo v podpori Ukrajini. Ostane pa lahko le zbir interesov in kup čakalnic, kjer bodo razočarani še naprej čakali na drobtinice ali pa jih tam že davno ne bo več.