Na otročki srčni kirurgiji v UKC Ljubljana po odhodu kirurga Romana Gebauerja ostajata zgolj še dva otroška srčna kirurga. Dva srčna kirurga sta tako na voljo za približno 140 otrok, ki se v Sloveniji vsako leto rodijo s prirojeno srčno napako. Slaba polovica od teh jih ima težjo srčno napako, kar pomeni, da potrebujejo operacijo v prvem letu življenja. Med 20 in 25 pa je vsako leto tistih novorojenčkov, ki se rodijo s kritično srčno napako, ki zahteva kirurški poseg že v prvih 28 dneh življenja.

Oddelek otroške srčne kirurgije že več časa doživlja različne težave in smo že večkrat prebirali znatnih problemih v medosebnih odnosih zaposlenih. »Še posebej pa sem razočarana, da tudi po letu 2014, ko je strokovni nadzor Mednarodne komisije Zdravniške zbornice Slovenije ugotovil, da bi bilo v letu 2012 možno preprečiti smrti štirih otrok, nismo proizvedli ustreznega odziva v zvezi s krepitvijo programa otroške kirurgije,« je izpostavila Hot.

Poročilo pa je izpostavilo tudi številne sistemske težave, ki pa še vedno niso bilo ustrezno naslovljene. Prav sistemske težave so pa tiste, za katere največjo odgovornost za razrešitev nosi prav pristojno ministrstvo kot avtoriteta za sistemsko upravljanje slovenskega zdravstvenega sistema. Predvsem pa bi tudi ti programi morali biti deležni več pozornosti tudi v okviru reforme zdravstvenega sistema.

»Nesprejemljivo in neprimerno je, da slovenski program otroške kirurgije nima ustreznih okoliščin, da bi lahko ponudil ustrezno oskrbo otrokom, katerim so takoj ob rojstvu ugotovljena življenjsko ogrožajoča zdravstvena stanja. Popolnoma nedopustno pa je, da takšne okoliščine spremljamo ter dopuščamo že več kot desetletje,« je zaključila poslanka in na ministra naslovila naslednje vprašanje: »Kako boste ukrepali, da razrešite evidentno krizo, ki jo že leta doživlja program otroške srčne kirurgije? Kako boste naslovili kritično pomanjkanje otroških srčnih kirurgov?«