
Milan M. Cvikl
predsednik Sveta SD za finance, razvoj in kohezijsko politiko
Slovenija žal ni med gospodarskimi zmagovalkami epidemije
Poznano je, da je Slovenija med poraženkami epidemije glede števila žrtev, ko smo bili nekaj časa v neslavnem vrhu svetu. Včeraj pa je The Economist objavil izbor indikatorjev, po katerem naj bi bila Slovenija med “gospodarskimi” zmagovalka epidemije. O tem piše npr. spletni medij SIOL.
Prvi odziv Socialnih demokratov na hvalisanje Vlade in naveden izbor indikatorjev je, da Slovenija tudi po gospodarskih kazalcih ni med zmagovalkami epidemije, še posebej zato, ker položaj posameznikov ni boljši kot je bil pred epidemijo in ker smo si nakopičili velik dolg, ki ga bomo še desetletja plačevali. Nismo namreč izvedli nobenega razvojnega niti strukturnega preboja, temveč gre v Sloveniji za porabo deset in več milijard evrov v treh letih za dajanje predvolilnih bonbončkov. In ta denar bo potrebno vrniti.
Prvi izbrani indikator kaže, da imamo sicer 1,2% rast BDP, kar je po lanskoletnem velikem padcu predvsem posledica visokega nadaljevanja zadolževanja v letu 2021 ter pospešitev iz javnih virov financirane domače potrošnje preko visokih izplačil dodatkov v zdravstvu in drugje (65% in več na plače) ter transferov. Slednji imajo vse bolj obliko predvolilnih bonbončkov. In ta rast tudi ni kaj bistveno boljša kot pri drugih državah, strukturno pa ni vzdržna. Zato imamo enega najslabših strukturnih javnofinančnih primanjkljajev.
Drugi indikator je prihodek v gospodinjstvih na osebo, ki se je v povprečju res povečal za 10,1%, a to je pred vsem posledica višje rasti gospodinjstev, ki ga financira država: torej ponovno dodatki oziroma rast plač v javnem sektorju ali pa se le-ta generira v finančnih ali monopolnih storitvah. Ne pozabimo, da na realno vrednost teh prihodkov vpliva inflacija. To potrjujejo zadnji podatki SURS za plače, ki pravijo, da je oktobra 2022 povprečna plača nominalno višja, realno nižja.
Povprečna plača za oktober 2021 je znašala 1.886,48 EUR bruto oz. 1.218,40 EUR neto; od plače za september 2021 je bila v bruto in neto znesku nominalno višja za 0,7 %, realno pa nižja za 0,2 %. Povprečna bruto plača je bila od plače za september 2021 višja le v javnem sektorju, in sicer za 2,4 % (v institucionalnem sektorju država je bila višja za 2,6 %). V zasebnem sektorju je bila za 0,2 % nižja. Povprečna plača je najvišja v finančnih in zavarovalniških dejavnostih ter v dejavnosti oskrba z električno energijo, plinom in paro, torej monopolnih sektorjih. Na ravni dejavnosti je bila povprečna bruto plača najvišja v finančnih in zavarovalniških dejavnostih (2.643,57 EUR) ter v dejavnosti oskrba z električno energijo, plinom in paro (2.643,20 EUR).
Če pogledamo še povprečje devetih mesecev leta 2021 v primerjavi z letom 2020, vidimo po podatkih SURS-a, da je nominalno rast plač v ozki državi kar 9,1%, v zasebnem sektorju pa 4,5% ali pol manjša. Povezava.
Ali drugače, gre za enkraten, kratkoročen dvig osebne potrošnje, ki ga financira zadolževanje države, kar dvakrat hitreje vpliva na rast potrošnje, ne pa dvig plač na podlagi ustvarjenega v gospodarstvu. To je napačna politika.
Tretji indikator odraža napihovanje plitkega borznega trga s katerimi se tudi ni za hvaliti, ker je rezultat zaveze NLB d.d., da mora izplačevati visoke dividende, spremembe maržnih politik države pri Petrol d.d., zaradi česar plačujemo dražji bencin in seveda rast cen delnic farmacevtov, kot odraz pandemije.
Četrti indikator 6,8 odstotne točke višje rasti investicij je rezultat začetih projektov pripravljenih dolga leta v vseh predhodnih vladah (3. razvojna os, drugi tir Divača – Koper in železniška infrastruktura) in pa seveda gradbene konjukture, ki je na eni strani posledica zaključevanja predhodnega večletnega finančnega okvira, ter pregrevanja nepremičninskega trga. Omejene gradbene kapacitete doma na koncu pomenijo, da imamo ali visoko domačo “gradbeno inflacijo” ali izvoz kapitala v tujino.
In peti indikator je rast javnega dolga v BDP, ki pa naj bi bila po predstavljenih podatkih med III. četrtletjem 2021 in konec leta 2019 le 7,4% odstotne točke višja. Ta podatek pa ni točen, prava številka je dvakrat višja rast deleža dolga v BDP in sicer 14%.
Preverbe številk kažejo, da je po podatkih EUROSTAT-a potrjen podatek o deležu javnega dolga v BDP konec leta 2019: 65,6% BDP in konec leta 2020: 79,8% BDP. Povezava.
Razlika ali prirast dolga v BDP je torej bila že v letu 2020 kar 14,2 odstotne točke BDP, kot razlika med 65,6% BDP v letu 2019 in 79,8% BDP v letu 2020.
Za leto 2021 velja, da imamo sicer enako še vedno zelo visoko rast javnega dolga, beležimo sicer rast BDP, a ne toliko, da bi se prirast v deležu javnega dolga v devetih mesecih leta 2021 prepolovil glede na prirast v letu 2020. Zadnji podatki s strani EUROSTAT, ki še ni objavil podatke za III. četrtletje 2021, jih pa je za II. četrtletje, kažejo, da znaša delež javnega dolga v BDP konec II. četrtletja 2021 77,9% BDP (kar pomeni, da je razlika do leta 2019 nekaj manjša in sicer 12,3 odstotne točke BDP). Povezava.
Za III. četrtletje leta 2021 podatki na EUROSTAT-u niso razpoložljivi, zato ni jasno kaj je upošteval časnik The Economist. A po podatkih SURS-a je bil bruto konsolidirani dolg sektorja države kot delež BDP 79,6%. Povezava.
To pomeni, da je prirast v izbranem obdobju 14 odstotnih točk BDP, torej dvakrat višji kot ga izkazuje tabela The Economista. Kar pomeni, da bi bili v rangu drugih držav, ki so visoko povečale javni dolg – Belgija, Francija, Nemčija in slabši kot vrsta drugih.
Če sklenemo, Socialni demokrati ocenjujemo, da Slovenija vodi pandemijo ne le s prevelikim številom žrtev, a tudi z gospodarskimi rezultati s katerimi se ni za hvaliti. Dejstvo je, da bomo to obdobje končali z dolgom tam okoli 80 in več odstotkov BDP. In te milijarde dolga bo treba vrniti.
Če bi držalo, da vlada ima večji fiskalni prostor kot ga ima, bi sedaj uradno razglasila epidemijo, izvedla ukrepe za omilitev inflacije na področju energetike, zmanjšala DDV, uvedla energetske vavčerje. A vsega tega ni, imamo samo selektivne ukrepe za predvolilne namene in za izbrane skupine.
Preberi še:

Mija Javornik: Javni vrtci – pravica, dolžnost in vrednota?

ZA odzivno in učinkovito vlado
