Čez mavrico do sosednje Madžarske

Nasproti čez mizo sedijo Vincent, Esther in Luca. V pisarni jih sprejmem na enem izmed njihovih šestih obiskov v državah članicah EU. Njihova agenda je jasna. Ustavitev spornega madžarskega ‘anti-LGBTI+ zakona’. Gre za omnibus zakon, ki ga je madžarski parlament sprejet junija 2021 in spreminja zakonska določila za zaščito otrok in družine, dodane pa so bile spremembe na področju oglaševanja, medijev in javnega šolstva, s ciljem prepovedi dostopa mladoletnih oseb do vsebin, ki prikazujejo istospolno usmerjenost ali spolno identiteto, ki se razlikuje od spola pripisanega ob rojstvu. V javnosti, na televiziji, v šolah, v trgovinah in knjigarnah, na katerih koli mestih dostopnih mladoletnim omenjanje teh vsebin ni več dovoljeno, rekoč, da bodo spodbujale homoseksualnost in spremembo spola. Mladim se tako omejuje vsakršen dostop do informacij, ki so sicer ključne za zaščito LGBTI+ oseb in otrok v mavričnih družinah, ključne za razvoj strpne, vključujoče in solidarne družbe.

Podoben zakon proti ‘LGBTI+ propagandi’ je leta 2013 sprejela Rusija. Negativne posledice v družbi so neizpodbitne, v prvi meri gre za večjo pojavnost sovražnega govora, zločinov iz sovraštva in diskriminacije na osnovi spolne usmerjenosti in spolne identitete, hujše pa so posledice na področju javnega zdravja. Zaradi nedostopnosti testiranja na spolno prenosljive okužbe, omejevanja izobraževanj in informiranja o LGBTI+ vsebinah ter skupnosti, je Rusija ena redkih držav, kjer število spolno prenosljivih okužb raste. Podobni zakonski predlogi so v razpravi tudi v Romuniji, Bolgariji, na Slovaškem in Poljskem, seznanjeni smo z nenehnimi poskusi omejitev temeljnih pravic na Hrvaškem.

Luca govori o tem, kako je živeti na Madžarskem kot del LGBTI+ skupnosti. Je članica organizacije Hatter Society, ki se že od sprejetja spornega zakona bori za njegovo ustavitev. Delajo z ljudmi, v skupnostih, izobražujejo, agitirajo, čeprav se delo nevladnih organizacij omejuje na vsakem koraku. Luca pravi, da ljudje njihovo kampanjo sprejemajo in da splošna podpora LGBTI+ skupnosti v boju za njihove pravice raste. Pravzaprav to počno že od decembra 2020, ko je madžarski parlament potrdil vpis tradicionalne družine v ustavo in istospolnim parom de facto prepovedal posvojitve.

Gre za namerno in načrtno odpravljanje temeljnih pravic, del Orbanove širše politične agende za rušenje demokracije, pravne države, vrednot na katerih je bila zgrajena EU. Ob sprejetju zakona so se na Madžarskem vrstili protesti, kritični do premierja Orbana, iz Bruslja pa jasne obsodbe o prepovedi ozaveščanja mladih o LGBTI+. Evropski parlament je že takrat najostreje obsodil zakon, evropski poslanci so z 459 glasovi za sprejeli resolucijo, v kateri so Evropsko komisijo in države članice EU pozvali, da nujno pravno ukrepajo.

Esther, direktorica nevladne organizacije RECLAIM, neumorno razlaga, zakaj je ta primer potrebno obravnavati kot sistemsko kršitev vrednot EU. Odgovoriti zna na vsa zastavljena vprašanja, vse strokovne dileme, navdušuje me s svojim znanjem, vztrajnostjo. Ko jo poslušam se mi zdi, da je pripravljena sama prepričati vsakega izmed evropskih voditeljev, zakaj je ta tožba tako pomembna za ohranitev temeljev naše evropske skupnosti. Korak za korakom spremeniti svet na bolje. A težo tega boja ne smemo pustiti samo na njenih ramenih.

Vincent nam da priznanje, da je Slovenija v zadnjem letu s spoštovanjem odločitve Ustavnega sodišča in uveljavitvijo spremembe Družinskega zakonika naredila pomembne korake in pokazala zavedanje naše družbe, da je obstoj LGBTI+ osebnih okoliščin dejstvo. Izpostavi pomen odločnega in načelnega nastopa Slovenije v tej tožbi tudi za preostale države članice. Jasno zavzeta proaktivna drža te vlade znotraj EU mora pomeniti tudi dosledno zagovarjanje aktivacije političnih in finančnih sankcij v primeru nespoštovanja vladavine prava s strani držav članic EU in branjenje temeljnih človekovih pravic.

Od sestanka do zadnjega roka priglasitve držav članic EU je bilo še 23 dni. Čakalo nas je še veliko dela in prvi koraki doma niso bili vzpodbudni.

Spomnila sem se manjšega dogodka, ki smo ga gostili marca 2020 v Pritličju, kjer je dragi prijatelj Balazs govoril kako je na Madžarskem živeti pod Orbanom. Kako so dezinformacije postale vladno orodje politične cenzure, kako se skozi kampanje sovražnosti omejujejo temeljne pravice, še posebej pravice pripadnic in pripadnikov različnih manjšin in družbenih skupin. Takrat nas je še opozarjal naj ne ponavljamo njihovih napak, kot politična opozicija, kot državljanke in državljani. Njegovih opozoril nismo jemali dovolj resno. Posledice očitnih vzorcev ravnanja in vezi med Orbanom in Janšo občutimo še danes. Manjše zaupanje v institucije, nižja stopnja demokratičnosti, pomanjkanje medijske svobode, vladavine prava. Želela sem, da bo tokrat drugače.

Evropska komisija, kot varuhinja pogodb EU, je po opozorilih z neskladnostjo nekaterih določb z zakonodajo EU, proti Madžarski sprožila postopek ugotavljanja kršitev prava EU, nato pa decembra lani vložila še tožbo pred Sodiščem EU. Tožbi se je do 6. aprila pridružilo 15 držav članic EU (Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Grčija, Luksemburg, Malta, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Slovenija, Španija, Švedska), skupaj predstavljajo 500 milijonov Evropejk in Evropejcev. Tako je ta tožba postala največji primer branjenja človekovih pravic in vladavine prava pred Sodiščem EU. Pridružil se je tudi Evropski parlament, ki sicer redko intervenira v primere zakonodaje, ki je ni sam sprejel ali sooblikoval. Voditelji kampanje so pristop Slovenije k tožbi označili kot »eno največjih zmag te kampanje, padec t.i. roza zavese. Progresivna koalicija, ki je na oblasti sedaj se je pridružila tožbi, medtem ko predhodna konservativna vlada k temu v preteklem letu ni naredila nobene zaveze,« so zapisali v uradnih izjavah.

Nemčija in Francija sta k tožbi pristopili šele v zadnjih urah 7-tedenskega roka, medtem ko so se Belgija, Luksemburg in Nizozemska pridružile v manj kot 48 urah. Odsotnost voditeljstva, ki bi ga pričakovali od prvih dveh, da sta branik temeljnih vrednot EU, je lahko zaskrbljujoče, še posebej v času ko se v EU ponovno širijo anti-LGBTI+ gibanja, ogrožanje zakonsko že sprejetih pravic žensk, manjšin, posameznih družbenih skupin. Nič manj ni zaskrbljujoča še vedno občutna delitev na vzhodne in zahodne države članice EU; saj se Estonija, Latvija, Litva, Poljska, Češka, Romunija, Bolgarija in Hrvaška, poleg Italije, k tožbi niso priglasile.

Jasno je, da EU in njene države članice človekove pravice in vladavino prava nepreklicno vidijo kot del njihovega političnega in pravnega reda, vendar pa še nismo bili sposobni odgovoriti na strukturne grožnje le-teh. Čeprav je EU od Maastrichta razvila mrežo mehanizmov za uveljavljanje temeljnih pravic, gre predvsem za sredstva posrednega vpliva, o funkcionalnosti in normativnosti pa se stalno povprašujemo. Kriza vrednot, ki smo ji priča že nekaj časa tako ostaja največji notranji izziv EU, ki sta jo pandemija in vojna v Ukrajini zgolj začasno zameglili. Prvič se v tožbi navaja kršitev 2. člena Pogodbe o EU, to je kršitev temeljnih vrednot na katerih temelji EU: človekovemu dostojanstvu, svobodi, demokraciji, enakosti, vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic.

V razvoju evropske integracije je to izjemen korak. In Slovenija je tokrat na pravi strani mavrice.