V imenu koga je bilo na predsednika Evropskega sveta Charlesa Michela in predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen naslovljeno pismo predsednika vlade Janeza Janše, v katerem se je zavzel za interese Madžarske in Poljske pri nasprotovanju instrumenta s katerim se skupne vrednote EU ščitijo z omejevanjem evropskih sredstev? Te skupne vrednote, ki združujejo države članice in zagotavljajo evropsko enotnost, demokratičnost in učinkovito delovanje evropskih institucij so se zgradile na desetletjih podlag demokratičnih izkušenj in konsenza mednarodne in evropske skupnosti. Navsezadnje EU za Slovenijo izhajajoč iz Deklaracije o zunanji politiki »predstavlja temeljni vrednostni in politični okvir za zagotavljanje blaginje in temeljnih pravic«.

V imenu koga je bilo na Svet Evrope naslovljeno pismo zunanjega ministra dr. Anžeta Logarja, v katerem je, zaradi notranjepolitičnih obračunavanj, namesto ukrepanja za zaščito standardov in svobode novinarskega dela, začel vojno z mediji, ki se danes nadaljuje z zaustavitvijo financiranja Slovenske tiskovne agencije? Vredno je omeniti, da aprilski sklep pristojnih odborov Državnega zbora, da mora ministrstvo za zunanje zadeve uradno umakniti sporen odziv Svetu Evrope, še ni bil realiziran in je še vedno javno objavljen kot uradni odziv države članice.

Krepitev kulture zunanje politike, za katero so značilni državniško usmerjena zunanja politika, kontinuiteta načel in vrednot v zunanji politiki, iskanje širokega političnega in družbenega soglasja glede temeljnih zunanjepolitičnih usmeritev ter enotno zastopanje nacionalnega interesa pri nastopu nosilcev državnih funkcij oziroma deležnikov zunanje politike v tujini, je bilo tisto, kar smo poznali pred (vsakokratno) vlado Janeza Janše.

Zastopali in uresničevali smo nacionalni interes. Že mogoče, da je bila naša zunanja politika precej monotematska, a trenutna izpostavljenost Slovenije je daleč od pozitivne pozornosti, ki bi prispevala k ugledu države v mednarodni skupnosti. Nasprotno. Evropska diplomacija, tuji mediji in visoki predstavniki multilateralnih organizacij, se vse bolj zavedajo Janševe oblastniške ignorance in načrtnega zanikanja vladavine prava, kot temeljnega elementa omejevanja samovolje politične oblasti, kar se med drugim pozna tudi v zavračanju kandidatur Slovenije za pomembne funkcije v mednarodnih organizacijah. Njegova enostranska in politično motivirana dejanja ter kratkoročna politična prijateljstva zamenjujejo dolgoročno strateško usmeritev Slovenije. Njihov cilj ni nič drugega kot razgradnja in podreditev državnih podsistemov političnim interesom največje vladne stranke, nacionalnega interesa tu ni.

Naj se koalicijski partnerji ne slepijo, da je twitter sporočila Janeza Janše mogoče relativizirati ali zmanjšati njihovega pomena rekoč, da so to zgolj osebna stališča. V diplomaciji velja, da imajo javno (četudi na družbenih omrežjih) izrečena stališča političnih voditeljev enako težo in veljavo kot stališča, izražena v pisni obliki. Niti se ne razlikuje med osebnimi in uradnimi stališči političnih voditeljev posamezne države, torej je vsako mnenje najvišjih predstavnikov države po mednarodnem pravu razumljeno kot uradno stališče države. Ravno zato se je skozi čas oblikovala kultura strpnega in zadržanega komuniciranja političnih voditeljev pri izražanju stališč do mednarodnih vprašanj in notranjepolitičnih zadev drugih držav.

V četrtek je evropska javnost dočakala (politični) dogovor o finančnem svežnju EU, sklenjen na Evropskem svetu, ki je sprostil več kot 1800 milijard evrov 7-letnega proračuna EU in NextGenerationEU načrta za okrevanje. Uspeh madžarsko-poljske blokade in klica razuma Janeza Janše? Sploh ne. Madžarska in Poljska sta doumeli, da je plan B o delni nerazdelitvi sredstev in financiranju EU proračuna po dvanajstinah povsem mogoč in sta potrebovali formalni izhod. Ta se za spremljevalce evropske behind-the-scenes politike vedno izrazi (zgolj) skozi papirnata pojasnila in ponavljanja nekaterih že dogovorjenih določb. Uredba o pogojevanju izplačil z vladavino prava ostaja nespremenjena, do vejice, kot je bila dogovorjena na julijskem vrhu. Veljala bo za vsa nova izplačila iz večletnega finančnega okvira in NextGenerationEU s 1. 1. 2021 ter bo v primeru postopka Evropske komisije proti določeni državi veljala tudi retroaktivno.

Teh postopkov komisija sicer ne bo sprožila do razsodbe Sodišča EU in sprejetja smernic za uporabo uredbe, pri čemer bo v postopke vključila (zgolj) relevantne dele razsodbe. Tudi da bo o sporih odločalo neodvisno sodišče je bilo jasno in priznano že prej. Madžarska in Poljska bi lahko, in lahko tudi sedaj, v kolikor bi dvomili v zakonitost uporabe mehanizma, sprožili postopke pred Sodiščem EU, prvič ko bi Evropska komisija uporabila to uredbo. Realno se v praksi proces nebi odvil nič prej. Sicer pa je potrebno opomniti, da je Evropski svet, kjer zasedajo predsedniki vlad držav članic, politično telo in so zato sklepi tudi (zgolj) politično stališče. Izvajanje uredbe in mehanizma pa je pravno zavezujoče ter ga Evropska komisija mora izvajati. Da se takšne odločitve ne sprejemajo zgolj predstavniki držav članic, ampak v trialogu tudi z Evropskim parlamentom, ki je edina neposredno voljena evropska institucija, določenim voditeljem predstavlja zgolj oviro in omejevanje. Janez Janša vladavino prava razume po svoje. Če je  skladu z njegovim političnim načrtom, se nanjo sklicuje, če ni, jo zanika. Zato je protislovij v njegovem zadnjem bruseljskem dopisu več: »Ne gre za vladavino prava, ampak diskrecijski mehanizem, ki ne temelji na neodvisni presoji, ampak na politično motiviranih kriterijih, ki jih ne moremo imenovati vladavina prava.«

Na koncu je vedno dosežen nek kompromis. EU je tako sestavljena, to je njen težaven proces dogovarjanja, to je njeno bistvo. Vendar ne smemo zatisniti oči pred dejstvom, da populistična alt-right gibanja ustvarjajo razkorak v evropski integraciji vzhod-zahod v razumevanju temeljnih evropskih vrednot, kar bi lahko pripeljalo do zaustavitve nadaljnje integracije EU. Na tem se lomi prihodnost Evropske unije. Grožnja je resna, saj dvojno razumevanje svobode, demokracije in pravne države, kar bi nenazadnje pomenilo EU dveh hitrosti, ne prinaša dobrih predispozicij za Konferenco o prihodnosti Evrope, proces, ki se bo začel 2021 in rezultiral v možni spremembi EU pogodb.

Navsezadnje bodo te zunanjepolitične poteze slabo vplivale na slovensko predsedovanje Evropski uniji. Tam mora biti država dober mediator in posrednik, kot je se izkazalo nemško predsedstvo. Zgolj temu so bile namenjene besede kanclerke Merkel, ki si jih je tako k srcu vzel Janša. On sam pa se pomika k skrajnosti razmerij moči na evropskem parketu, kar je že načelo odnose z nekaterimi državami, predvsem pa z evropskimi institucijami. Pozitiven pečat predsedovanja bo zato Slovenija zelo težko dosegla.

Nizozemski premier Mark Rutte je bil eden največjih kritikov madžarsko-poljske blokade. Na njegovo stran bi se morala oz. bi se postavila tudi Slovenija, v kolikor bi obveljala sprejeta zunanjepolitična strategija in dosedanja praksa, da Slovenija »zagovarja močnejšo, bolj povezano, učinkovito in pregledno EU«. Še v času, ko je bil dr. Miro Cerar minister za zunanje zadeve in tudi kot predsednik vlade je konsistentno gradil partnerstvo z državami Beneluxa, ki so bile vedno jedrne države EU in tudi velike zagovornice vladavine prava. Tu si je Slovenija z doslednim zagovarjanjem vladavine prava ustvarila spoštovanje drugih držav članic. Slovenija je bila tako v njeni naravni vlogi v neformalni skupini držav članic EU prijateljic vladavine prava, tudi Francije in Nemčije, katere prizadevanja so se realizirala v politični pobudi Evropske komisije in izvedbi sistematičnega Letnega poročila o vladavini prava Evropske unije. Prav to medresorsko poročilo za Slovenijo je minister za zunanje zadeve dr. Anže Logar, z očitnim soglasjem aktualne ministrice za pravosodje Lilijane Kozlovič, pospremil s politično motiviranim napadom na neodvisnost in kakovost sodstva v Sloveniji. V imenu koga?

Nihče ne oporeka primernosti okrepljenega sodelovanja Slovenije v srednjeevropskem prostoru, a Višegrajska skupina se je iz nekdaj progresivne skupine držav spremenila v najšibkejši člen evropske integracije. In medtem, ko se govori o ‘nekaj novih vsebinskih poudarkih slovenske zunanje politike’, pomislite na nekaj tednov nazaj, ko so družbena omrežja in vaše profilne slike prekrili simboli rdeče strele, znak solidarnosti z ženskami in gibanji na Poljskem, ki protestirajo, da bi lahko svobodno odločale o svojem telesu. Poljska je več občin in regij razglasila za območja ‘brez ideologije LGBTI’, pravosodna reforma uvaja disciplinsko nadzorovanje sodnikov s strani komisije, ki bi jo imenoval parlament. Na Madžarskem je od leta 2018 brezdomstvo kršitev ustave, neodvisnih medijev praktično ni več, Madžarska je bila obsojena zaradi omejevanja financiranja nevladnih organizacij. Tako na Madžarskem kot na Poljskem so manjšine in ranljive skupine tarče stigmatizacije in sovražne propagande. Daleč najbolj izstopajoča primera, kako si lahko posamezne vlade podrejajo sodstvo, utišajo civilno družbo in omejujejo medijsko svobodo.

Politični naboj so evropski avtoritativni desničarski voditelji s porazom Trumpa vsaj malo izgubili. Zato je zunanji minister Logar izkoristil še zadnjo (sicer povsem prazno in z diplomatskega vidika nesmiselno) potezo in se srečal z odhajajočim sekretarjem Pompeom. V paket vsega spada tudi zasuk stališča Slovenije, ki je na nedavni skupščini Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) v Ženevi glasovala proti resoluciji za trajno preskrbo okupiranih palestinskih ozemelj s cepivi, zdravili in medicinsko opremo. S prvim glasovanjem proti palestinski resoluciji o pravici do zdravja, tematiki, ki je sicer v multilateralnih forumih vedno uživala podporo Slovenije, kot odločno zagovornico varstva in uveljavljanja človekovih pravic, smo javno nakazali, da spreminjamo svojo zunanjepolitično strategijo v mednarodnih organizacijah. Nadalje je vlada, teden dni pred obiskom Janše v Izraelu, na dopisni seji sprejela sklep o obravnavi celotnega gibanja Hezbolah kot kriminalne in teroristične organizacije, ki predstavlja grožnjo miru in varnosti, temelj katerega delovanje je boj proti izraelski okupaciji Libanona in širše na Bližnjem vzhodu.

Slovenija v teh mesecih postaja izrazito proizraelska država, medtem ko je prej vodila večletni plan o priznanju Palestine. V imenu koga se dogaja menjava palestinskih pravic za orožje in dostop do Luke Koper? Nedavni obisk Janeza Janše v Izraelu in srečanje z Benjaminom Netanjahujem (skupni prijatelj je Donald Trump, ki je izraelskemu premirju nudil več podpore kot katerikoli ameriški predsednik ZDA) pove veliko. Že pred časom je Janez Janša v pogovoru za izraelski časopis povedal, da v kolikor bi Slovenijo vodila desnosredinska vlada, bi sledila Trumpu in priznala Jeruzalem kot glavno mesto Izraela. Sicer pa se bo lahko ob izglasovanem koalicijskem vojaškem investicijskem načrtu za 780 milijonov evrov, nekaj našlo tudi za Izrael na področju (vojaških in tehnoloških) inovacij in kibernetske varnosti. Pred kratkim so me v debati ob kavi spomnili, da je Izrael že dobavljal orožje za našo vojsko – ko sta bila obrambna ministra Janez Janša in za njim Jelko Kacin.

Še nikoli do zdaj ni bilo vsem tako očitno, da dosedanja ‘nova čudovita prijateljstva’ vlade Janeza Janše z Madžarsko, Poljsko, odhajajočo administracijo ZDA in Izraelom, politiki ujetimi nekje med avtoritarnostjo in diktatorstvom, te države izkoriščajo za uveljavljanje svojih nacionalnih interesov v Sloveniji. Še nikoli do zdaj nismo imeli tako enostransko pogojene zunanje politike, ki se ne vodi v skladu z nacionalnimi interesi, temveč z lojalnostjo iliberalnim voditeljem ter njihovimi interesi, ki brez zadržkov ali ozirov na našo državo delajo izključno v svojo korist. To pa je za malo in soodvisno državo pogubno.

Jacinda Ardern je na januarskem vrhu Svetovnega gospodarskega foruma voditeljem v dvorani položila na srce: »Ko se boste ozrli v preteklost, bi radi bili razumljeni kot vodja, ki je bil na napačni strani, ko je svet kričal za rešitev?« Na napačni strani zgodovine? Zdi se, da se je Slovenija v zadnjih mesecih znašla prav tu. Stran od tistih držav, kjer bi odnos med oblastjo in državljani temeljil na medsebojnem spoštovanju in ideji skupnosti v najširšem pomenu besede. V imenu koga? Ne v mojem imenu!

Danes zato zaseda konferenca Socialnih demokratov, največji organ stranke med dvema kongresoma, z naslovom »Slovenija na pravi strani prihodnosti«.