Mobilna aplikacija za sledenje posameznikom okuženih s COVID-19, ki jo kot nujen ukrep za omejevanje epidemije ter varovanje zdravja državljanov Slovenije predlagalo Ministrstvo za zdravje, v javnosti sproža številna vprašanja, prisoten pa je tudi strah, kaj uporaba takšne aplikacije pomeni za uporabnika. Zaskrbljujoče je predvsem vprašanje, ali se uporabniki z njeno uporabo (na račun svojega zdravja) odpovedujejo svoji pravici do zasebnosti ter vladi posredno omogočajo množični nadzor. Slovenija tako sledi številnim državam sveta, ki v tem času hitijo z razvojem tehnoloških rešitev, da bi omogočile boljše razumevanje poteka epidemije in učinkoviteje načrtovale ter izvajale ukrepe za njeno zajezitev. Kljub zagotovilu, da bo zasebnost uporabnikov zaščitena v skladu z evropskimi in nacionalnimi standardi, je uvedba tovrstnih orodij v več pogledih vprašljiva in zahteva temeljit razmislek glede nujnosti ter sorazmernosti takega ukrepa, obvezna pa bi bila tudi vključitev varovalk za pravice posameznikov, na kar je opozorila tudi informacijska pooblaščenka. To med drugim skrbi tudi poseg v 37. člen ustave RS in pravni okvir varstva osebnih podatkov.
Ministrstvo za zdravje želi z evropsko aplikacijo, pod katero se je podpisala neprofitna iniciativa v Nemčiji, zagotoviti, da se okuženi posamezniki ne gibljejo izven svojih bivališč, obenem pa jih opozarjala glede tesnih stikov z okuženimi uporabniki. Uporaba mobilne aplikacije naj bi po mnenju pristojnih veljala tudi za enega od možnih pogojev za rahljanje omejitve gibanja po občinah.
Mobilna aplikacija bi imela torej dve ključni funkciji: funkcijo sledenja okuženih za zajezitev širitve COVID-19 ter funkcijo sledenja stikov in opozarjanja, ki služi za identifikacijo tistih, ki so bili v stiku z okuženo osebo in njihovo informiranje o ustreznih naslednjih korakih.
Vprašanje je, ali bi tak sistem sledenja z virusom COVID-19 okuženih posameznikov sploh deloval, ali pa bo med državljane in državljanke Slovenije vnesel zgolj nepotrebno zmedo, strah in paniko, še več, ali z njim nezavedno privolimo v neželen nadzor vlade. Evropska poslanka Tanja Fajon, ki se je aktivno vključila v načrte za regulacijo aplikacije na evropskem nivoju, pravi, da »smo zaskrbljeni predvsem z vidika pravice do zasebnosti in varstva posameznikovih osebnih podatkov ter opozarjamo pred morebitnimi posegi v nedotakljivost človekove zasebnosti.«
Ob tem se ni moč izogniti tudi vprašanju o učinkovitosti takega ukrepa in v kolikšni meri bi lahko ta sploh učinkovito pripomogel k nadzoru posameznika z ukrepom in k širšemu cilju omejevanja epidemije COVID-19. Še posebej ob upoštevanju, da nimajo vsi pametnega mobilnega telefona, na katerega bi si lahko naložili aplikacijo (npr. otroci, starejši, ranljive skupine), da posameznik mobilnega telefona nima ves čas pri sebi, vprašljiva je tudi natančnost merjenja lokacije posameznika, sploh v primeru večstanovanjske stavbe, s tem pa je povezana presoja, ali posameznik krši naložen ukrep, kar ima lahko zanj pomembne pravne posledice, vprašanje pa je tudi, kaj storiti v primeru, ko imajo posamezniki starejše bodisi telefone z drugimi operacijskimi sistemi. Za učinkovito in najbolj optimalno delovanje sistema omejevanja epidemije bi sicer moralo aplikacijo uporabljati vsaj 60% uporabnikov, delovala pa naj bi v operacijskih sistemih iOS in Android.
Evropska komisija je za uporabo tovrstnih aplikacij priporočila skupen pristop k uporabi mobilnih podatkov, v njem pa kot ključno poudarila, da mora biti uporaba mobilnih aplikacij za sledenje okužbam s COVID-19 nujno prostovoljna, časovno omejena, medsebojno povezljiva, dostopna in tudi kibernetsko varna. Temeljiti mora na “tehnologijah, prijaznih do zasebnosti”, anonimiziranih podatkih in znanstvenih usmeritvah.
»Socialni demokrati verjamemo, da lahko mobilne aplikacije pomembno prispevajo k diagnosticiranju in zdravljenju bolezni ter obvladovanju pandemije COVID-19 v bolnišnicah in zunaj njih ter so še zlasti pomembne v fazi odpravljanja zajezitvenih ukrepov, a ne na račun varnosti osebnih podatkov. Ključno se nam zdi, da mora uporaba aplikacije slediti jasnemu cilju, to je varovanju javnega zdravja, sodelovanje pa mora biti prostovoljno. Posameznik se za uporabo in nadaljnjo obdelavo osebnih podatkov odloči sam in po lastni presoji, pri nesoglašanju ali privolitvi zanj ne sme biti nikakršnih pravnih posledic. Pomembno je, da dosežemo tudi najvišjo stopnjo ustrezne informiranosti, da se posameznik zaveda, o čem se odloča,« poudarja Tanja Fajon.
Vsi uporabljeni osebni podatki morajo biti obdelani zakonito, pošteno in na pregleden način, ki zagotavlja ustrezno varnost osebnih podatkov, vključno z zaščito pred nedovoljeno ali nezakonito obdelavo ter pred nenamerno izgubo, uničenjem ali poškodbo, za obdelavo podatkov preko aplikacije pa bi morala obstajati jasna pravna podlaga.
Uporabnik mora imeti nadzor nad svojimi osebnimi podatki, ki se lahko shranjujejo zgolj na njegovem telefonu, v primeru, da se shranjujejo tudi pri javnozdravstvenih organih, pa se morajo vsi podatki izbrisati najkasneje po enem mesecu ali v primeru, da je oseba negativna na COVID-19. Osebni podatki so lahko hranjeni v obliki, ki dopušča identifikacijo posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, le toliko časa, kolikor je potrebno za namene, za katere se osebni podatki obdelujejo, pri tem pa je potrebno določiti rok hrambe, ki mora biti ustrezen glede na namene obdelave osebnih podatkov in glede na nabor osebnih podatkov.
Tako pridobljene podatke je glede na invazivnost posega potrebno po vnaprej zakonsko določenem roku oziroma najkasneje takrat, ko je pandemija pod kontrolo, izbrisati v izogib varnostnih grožnjam in kasnejši uporaba takih podatkov za druge namene, ki s prvotnim zakonom niso predvideni.
»Potrebna je tudi jasna določitev, kdo nosi odgovornost za varovanje in uporabo podatkov skladu s pravili EU o varstvu osebnih podatkov, pa tudi kakšne so pravice uporabnikov aplikacij, kdo bo odgovoren v primeru kršitve ter kdo jih bo seznanil, kaj se bo z njihovimi podatki zgodilo,« meni Tanja Fajon, ki pri uporabi tovrstnih aplikacij izpostavlja tudi socialne vidike in pomembnost vzpostavljenega zaupanja uporabnikov Lahko se na primer zgodi, da nekdo navede lažne podatke o svoji okužbi in tako vsem, ki so bili v njegovi neposredni bližini, povzroči nepotrebno paniko in strah. Zato Tanja Fajon poudarja, da je »predpogoj za dobro delovanje in učinkovanje mobilne aplikacije dobra predstavitev ideje o aplikaciji ljudem, da se za njeno uporabo doseže splošno javno zaupanje. To je mogoče le, če odkrito spregovorimo tudi o tveganjih za posameznika, ki jih takšen množičen digitalni nadzor omogoča. Najpomembnejši in ključni element mora zato biti možnost posameznika, da z uporabo aplikacije ohranja nadzor nad svojimi osebnimi podatki, katerih hramba mora biti povsem skladna z evropskimi pravili o varstvu osebnih podatkov in zasebnosti.«
Mobilna aplikacija pa ni edina, s katero bi lahko bila ogrožena posameznikova zasebnost ter s posegom v posebno občutljive zdravstvene podatke tudi varnost osebnih podatkov. Vlada je namreč te dni sprejela sklep, ki omogoča uporabo 103. člena za izmenjavo podatkov o okuženih s COVID-19 med Nacionalnim inštitutom za javno zdravje (NIJZ) in policijo. Policiji bodo med drugim na voljo podatki o vrsti in trajanju karantene zaradi okužbe s COVID-19 ter o drugih omejitvah, odrejenih za posamezno osebo. Policija tako lahko od NIJZ pridobiva osebno ime, EMŠO, vrsto in državo izdajateljico osebnega dokumenta, naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča, podatke o osebnem zdravniku, podatke o odločbi, s katero je bila oboleli osebi odrejena osamitev, popolna osamitev ali karantena, podatke o vrsti in trajanju osamitve ali karantene, podatke o omejitvah, ki so bile odrejene za osebe, za katere sta odrejeni osamitev ali karantena.
Medtem ko v Evropskem parlamentu poteka o aplikaciji poglobljena politična razprava, ki ob prednostih takšnega nadzora za javno zdravje v celoti upošteva tveganja zaradi posegov v pravice ljudi. Pavšalna zakonska določba v slovenski zakonodaji je daleč od tega. Zato Socialni demokrati ocenjujejo, da omenjeni člen grobo posega v osnovne človekove pravice, da ni utemeljen, zakonska določba ni dovolj jasna, je časovno neomejena in je kot taka nedopustna. Takšnih ukrepov se ne sme uvajati brez vsebinskih in strokovnih utemeljitev, zato je SD skupaj z drugimi opozicijskimi strankami na Ustavno sodišče že vložili zahtevo za ustavno presojo tega člena.
Jani Prednik: Ministrstvo za kulturo naj zagotovi že dodeljena pogodbena sredstva... 
