Vlada se je ob začetku epidemije soočila z dvema ključnima izzivoma: kako preprečiti hitro širjenje okužb in kako zagotoviti zaščitno opremo vsem, ki so jo potrebovali, začenši z zdravstvenim sistemom, domovi za ostarele, nujnimi dejavnostmi, proizvodnjo in splošno uporabo. Maske, razkužila, ventilatorji. Vse, kar lahko dobimo.
Cilje – če govorimo o količini nabavljene opreme – je vlada morda dosegla. Način, na kakršnega je te cilje dosegla, zlasti pa način, s katerim se je soočila z obtožbami o nepravilnostih, pa sta tista, zaradi katerih danes obravnavamo to interpelacijo. Kar se tiče Socialnih demokratov, se je minister Počivalšek interpeliral sam – s svojimi dnevnimi odzivi na utemeljene očitke.
Vlada, soočena s pomanjkanjem zaščitne opreme in kaosom na svetovnem trgu, se je odločila centralizirati nabave. Za to je zadolžila “državno skladišče”, Zavod za blagovne rezerve. Redko se omeni, da je centralizacija nabav pomenila tudi prepoved nabav vsem drugim. Torej mnogi, ki se sicer vsakodnevno ukvarjajo z nabavami take opreme, tega niso smeli početi, medtem ko so na ZBR pregorevali od dela in – kar priznava sama vlada – niso imeli potrebnega znanja in kadrov za dosego cilja.
Ne vlada, ne pristojni minister in ne ZBR niso zagotovili pomoči katerega od omenjenih strokovnjakov. Namesto tega so jim poslali priganjače v obliki pro-bono svetovalcev z nejasnimi pooblastili. To je vladna odločitev v resorju, ki mu že 6 let načeluje isti minister. Kdo, kdaj in zakaj jo je sprejel, še danes ne vemo.
Zaradi razmer na svetovnih trgih so bile cene visoke, dobave pa tvegane. Sprejeta je bila odločitev, da se to tveganje ne bo reševalo s poskusom direktnega dogovora z oblastmi Ljudske republike Kitajske ali pa z neposrednim nakupom pri podjetjih na Kitajskem, ki so glavni proizvajalci opreme. Namesto tega se je tveganje preneslo na slovenske zasebnike, ki naj bi zagotovili, da država ne bo plačevala avansov za morebiti nedobavljeno ali neustrezno opremo. Minister je celo javno zavajal javnost, da neposredni nakupi od tujih ponudnikov niso možni, četudi ga je na laž postavil predsednik Računskega sodišča.
Na ta način se je v igro spustilo celo vrsto zasebnih igralcev brez predhodnih izkušenj pri nabavi tovrstne opreme, katerih edina kvalifikacija je bila lastno mnenje, da so sposobni v takih razmerah dobaviti blago. Posledice so jasne: kaos pri dobavah, neustrezna in preplačana oprema, naknadni poračuni in obtožbe o kriminalnih dejanjih. Mediji so razkrili, da so bili v nekaterih primerih avansi vseeno plačani in da se je minister po telefonu neposredno vmešaval v postopke. Ali res pričakujemo preveč od oblastnikov, če prosimo za odgovor na vprašanje: zakaj tako?
Po skoraj 2 mesecih ne slovenska politika ne javnost nimata odgovora na preprosto, utemeljeno vprašanje: kdo in zakaj je sprejel tako odločitev?
Odločitev za nabave preko posrednikov je še toliko bolj nenavadna, če pri tem vemo še za nekaj drugih dejstev. Slovenija ima dobre odnose z Ljudsko republiko Kitajsko in njenim državnim vrhom. Pri vzpostavljanju teh odnosov pa ima zadnjih šestih letih ključno vlogo ravno minister Počivalšek, ki je v vlogi gospodarskega ministra večkrat javno izpostavljal svoje gospodarsko-politične povezave na Kitajskem.
Slovenija je prejela tudi poštene ponudbe, denimo Slovenske akademije znanosti in umetnosti v sodelovanju s kitajskimi državnimi oblastmi. Kot je jasno razvidno iz informacij akademikov, je Slovenija ponudbo zavrnila. Ni je zavrnila zaradi previsoke cene, neustrezne kakovosti ali (pre)poznega datuma dobave. Zavrnila jo je, ker ni bilo slovenskega posrednika. Podobno je bilo tudi s pobudo podjetnika (in člana SD) Sandija Češka, ki je želel vzpostaviti direktno linijo med državo in proizvajalcem zaščitne opreme na Kitajskem, brez posrednikov in brez provizij.
Kaj je bil pravi razlog, da Republika Slovenija ni izkoristila stikov s prijateljsko državo, da bi pridobila nujno potrebno opremo? Tudi na to vprašanje ni odgovora. Ostaja pa grenka izkušnja, ko so države, ki so opremo nabavljale direktno, zanjo plačale bistveno manj. Znan je primer Hrvaške, ki je za opremo za dvakrat več prebivalstva plačala 50 milijonov, medtem ko je bila takrat ocenjena vrednost slovenskih nabav 200 milijonov. Uravnoteženo s številom prebivalstva to pomeni, da je bilo v 200 – milijonskih poslih za 175 milijonov evrov provizij.
V danih razmerah je bilo jasno, da se bo pojavila množica “odrešenikov”, ki bodo ponujali pomoč. Jasno je bilo, da se bodo ponudniki in ponudbe medsebojno zelo razlikovali; da bo treba preveriti tisoče ponudb, preden bi sploh lahko vedeli, če so primerne. Še danes smo soočeni s podatkom, da je ostala nepregledana skoraj polovica od 2.000 ponudb, ki jih je prejel Zavod za blagovne rezerve.
Po kakšnem ključu so odpirali ponudbe? Zakaj so nekatere pustili zaprte? To so bila nova – utemeljena! – vprašanja. V odgovor smo dobili vladno poročilo in zlorabo parlamentarnih postopkov, s katerimi naj bi vso krivdo znova zvalili na preteklo vlado in celo na opozicijo, ker si je drznila postaviti vprašanje in zmotiti vlado pri njenem delu.
V eni od prilog vladnega poročila o nabavah je navedena nekakšna shema, ki naj bi služila kot argument, da so bile nabave zaščitne opreme organizirane in pregledne. Že hiter pogled na to shemo nam pokaže kvečjemu, da je bil sistem izjemno kompleksen, zato pa tudi nepregleden in neučinkovit. V danih razmerah je to celo mogoče razumeti. Ni pa mogoče razumeti odziva oblastnikov – v prvi vrsti ministra Počivalška – da se pred očitki in vprašanji branijo na način, ki so si ga izbrali.
Ministra Počivalška bremeni tudi očitek, da je v pomoč Zavodu za blagovne poslal sodelavce, koordinatorje oziroma odposlance, brez jasnih in določenih pooblastil. Izgovor, da niso imeli nobenih pooblastil, je nevzdržen, saj je očitno, da so vključeli verjeli v polna pooblastila teh oseb. Tudi dejstvo, da “koordinator” za svoje delo ni bil plačan in ni imel pogodbe z nobeno državno institucijo, je slaba tolažba. Prej služi kot dokaz, da minister ne razume dobro svoje ministrske vloge, če meni, da ni nič narobe z neplačanimi svetovalci brez pogodb in z nejasnimi pooblastili.
Minister je s svojim ravnanjem v zadnjih mesecih jasno pokazal, da ne spoštuje slovenskega državnega aparata in njegovih uslužbencev. Osebo, ki se mu je zaradi njegovih pritiskov postavila po robu, je javno označil za “paragrafarja”. Dajal je neokusne pripombe o nezadostnem tempu dela zaposlenih na Zavodu za blagovne rezerve, za katerega je že 6 let pristojni minister. To je zavod, ki ga je vlada zadolžila za izpeljavo najpomembnejšega javnega naročila in za katerega bi moral prvi vedeti, kakšne so njegove sposobnosti in omejitve.
Minister je pokazal nespoštovanje tudi do demokratičnega ustroja te države in pravil, ki veljajo za vse in povsod. Na medijska razkritja, na vprašanja javnosti in opozicije se je odzival z vzvišenostjo in prepričanostjo, da izredne razmere dovoljujejo izredne ukrepe, da obstajajo okoliščine, v katerih ni potrebno spoštovati zakona, ko so za cilj dovoljena vsa sredstva. Po vseh odzivih na medijska razkritja in vprašanja je za nas prav ta prepričanost ključni razlog, da minister Počivalšek svojega mandata ne bi smel nadaljevati.
Odločitve, ki jih je sprejemal, morda niso bile v celoti njegove in za marsikatero je treba odgovornost iskati pri vladi kot celoti. A vendarle je minister tisti, ki se je vmešaval v konkretne postopke in zavajal javnost. Minister je bil tisti, ki se je fotografiral ob paletah kupljene opreme, ob vprašanjih medijev pa se skril. Minister je član vlade, a če član vlade ne dvigne glasu, ko vlada sprejema slabe odločitve, je soodgovoren: kot član vlade in kot minister.
V prid korektnosti je treba ponovno priznati, da je bil cilj hitrih nabav dosežen, oprema je prišla v Slovenijo. Le zaupanja, da je bilo vse tudi v skladu s predpisi, ni več. Epidemija je končana, mi pa se moramo še vedno ukvarjati z razščičevanjem situacije, ki je odgovorni ne znajo zadovoljivo pojasnili. Izjemne okoliščine, na katere so se nekateri sklicevali, imamo še vedno, a so žal predvsem posledica vladnih dejanj, manj pa epidemijskih razmer.
Najbolj očitno razkritje zadnjih mesecev je, kako velik del politike (in tudi javnosti) dejansko verjame ministrovemu prepričanju, da je možno v kriznih razmerah ignorirati pravila. To je najbolj škodljiva in nevarna posledica afer z nabavami zaščitne opreme. Nujno je, da ne pristanemo na to miselnost.
Minister je to miselnost demonstriral vsem na očeh. Krivično bi bilo trditi, da je edini s tako miselnostjo. Je pa v tem trenutku najbolj očitni predstavnik ljudi, ki verjamejo, da v kriznih situacijah ne potrebujemo pravil in zakonov, temveč mogočneža s svojo ekipo, ki bo s telefonskimi klici, grožnjami in udarci po mizi spravil stvari v red. Ta način je tisto, kar očitamo ministru. Enako, kot mu očitamo način, na katerega se je pred javnostjo branil očitkov in vprašanj: medijskih soočenj se je izogibal, v Državni zbor pa je pošiljal svoje namestnike, ki so se sicer maksimalno trudili, a niso mogli nadomestiti ministrove politične odgovornosti.
Zakoni ne morejo veljati le v normalnih razmerah. Ciljev se ne dosega s pritiski na podrejene in grožnjami. Z javnimi financami se, tudi v kriznih razmerah, ravna preudarno in transparentno. Ko se pojavi dvom, je prva dolžnost funkcionarja, da spoštljivo in potrpežljivo pojasni okoliščine. Ko parlament ministra kliče na odgovornost, se mora ta odzvati. Minister Počivalšek se je vložene interpelacije javno veselil kot priložnosti, da se sooči s predlagatelji in pojasni svoj prav. V tem času ni izkoristil prav nobene od ponujenih priložnosti, ob redkih obiskih parlamenta je ostal tiho.
Minister se namesto pojasnil in odgovornosti posmehuje opoziciji in besedilo interpelacije primerja s srednješolskim spisom, predsednik vlade pa celo z osnovnošolskim branjem. Ko minister obtožuje opozicijo, da k okrevanju države ne prispeva nič razen interpelacij, je čas, da tudi opozicija pove, da opravlja svojo vlogo: nadzira oblast, ji gleda pod prste, postavlja vprašanja, postavlja alternativo. Vlada, ki tega ne prenaša, ne more biti vlada demokratične države. Minister, ki se mu opozicijska vprašanja upirajo, ne more biti minister demokratične države.
Minister v vsem času od vložitve interpelacije ni priznal niti ene napake, niti enega odklona od pravil. Vse je bilo v redu in vse je le zarota. Ljudje nismo popolni in že v bistveno bolj normalnih razmerah delamo napake. Zato je logično, da pride do napak. Dejstvo, da minister ne priznava prav nobene, je jasen dokaz, da mu manjka temeljne samokritičnosti: ko sam ne zdrži več pritiska, pač naprti krivdo “paragrafarjem”, podrejenim in opoziciji. Če kaj, bi to moral biti razlog, da se ministru odreče podpora. Ne odrekamo mu sposobnosti in zaslug, ne odrekamo mu vloženega truda in iskrenih prizadevanj, da bi dosegli nujen cilj. Očitamo mu pa, da je pri vsem tem pozabil na zakone, na pravila in nujno spoštljivost do vseh, ki se ne strinjajo z njim. Očitamo mu, da je zanemaril predpisane postopke in poskušal uporabiti bližnjice, ki v pravni državi nimajo mesta. Skupaj z ostalimi člani vlade je soodgovoren za nepregleden sistem nabav, ki onemogoča preverjanje dejstev, omogočil pa je sodelovanje nepreverjenih ponudnikov, dobave neustrezne opreme, netransparentne postopke, pretirane marže in dolga razčiščevanja vprašanj, ki ne dobijo odgovora.
Minister ni ne prvi in ne edini odgovoren za nastalo stanje. Še mnogo predstavnikov je v slovenski politiki in javnosti, ki jim pot pri doseganju njihovih ciljev ni pomembna. Na to so celo ponosni, na tem gradijo svoj politični kapital. Njihovo prepričanje, da je v Sloveniji preveč birokracije, predpisov in “paragrafarjev” je podobno prepričanju junakov starih akcijskih filmov, da se po predpisih pač nič ne doseže. Da je treba – vsaj v kriznih situacijah – vzeti stvari v svoje roke in ukrepati, kakor se nam pač zdi.
Je pa minister Počivalšek najbolj izpostavljen simbol načina mišljenja in delovanja, ki že dolga desetletja hromi državo: da so za vse krivi “birokrati in paragrafarji” in da je vse mogoče urediti z dovolj kričanja in udarci po mizi. To zavračamo. Tudi zato je prav, da Državni zbor danes Zdravka Počivalška razreši s funkcije ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo.
Počivalškova nova kitajska povezava 
