Zakon o uporabi slovenskega jezikovnega jezika, ki je bil sprejet leta 2002 je priznal jezikovni jezik kot jezik sporazumevanja gluhih oseb oziroma kot naraven način sporazumevanja gluhih oseb. Zakon tudi določa, da je naglušna oseba tista oseba, ki je povsem brez sluha ali oseba, ki mora zaradi oteženega sporazumevanja uporabljati znakovni jezik, kot svoj naravni jezik.

Ta zakon je za gluhe še kako pomemben, saj jim je zagotovil tri ključne pravice:

• pravico uporabljati slovenski znakovni jezik kot jezik medsebojnega sporazumevanja;
• pravico gluhe osebe, da je informirana v njej prilagojeni obliki;
• pravico do tolmača za znakovni jezik, ki gluhonemim omogoča enakopravno vključevanje naglušnih oseb v socialno in delovno okolje ter vse oblike družbenega življenja ob enakih pravicah in pogojih ter z enakimi možnostmi, kot jih imajo osebe brez okvare sluha.

Gluha oseba ima neomejeno pravico uporabljati znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe. Institucije, kot so zdravstveni domovi, bolnišnice, občine, upravne enote, policija, ali sodišča morajo same zagotoviti in plačati tolmača za komuniciranje z gluho osebo v posameznih stikih z njim.
Poleg neomejene pravice do tolmača pri komuniciranju z državnimi in javnimi ustanovami, pa ima gluha oseba prav tako pravico do tolmača tudi v vseh drugih življenjskih situacijah, v katerih bi ji lahko gluhota pomenila oviro pri zadovoljevanju njenih potreb. Pri čemer pa je ta pravica omejena v obsegu 30 ur letno, ki jo lahko gluha oseba uveljavi po lastni presoji. Gluha oseba, ki ima status dijaka ali študenta, lahko zaradi dodatnih potreb, povezanih z izobraževanjem, pravico do tolmača izkoristi v večjem obsegu, vendar skupaj največ 100 ur letno.

Zaradi omejitve pravice do tolmača v različnih življenjskih situacijah, ki ne vključuje komuniciranja s predstavniki državnih ali javnih ustanov na 30 ur letno, številne gluhe osebe, ki so nadpovprečno družbeno in socialno aktivne, zelo hitro izkoristijo število brezplačnih ur do tolmača, ki so jim na voljo. Mnogi iz med njih pravico do tolmača izkoristijo v prvih dveh ali treh mesecih v letu. Zaradi česar so v preostalem delu leta, ko nimajo več pravice do tolmača, veliko bolj ovirane pri vključevanju v različne dejavnosti. Nekateri pa jih zaradi tega celo opustijo, s čimer tvegajo večjo socialno izključenost. Takšen primer je nadobudna mlada atletinja, ki trenira atletiko več ur na teden in pravico do tolmača praktično porabi že takoj na začetku leta.

Ker tolmači gluhim osebam omogočajo, da se enakopravno vključujejo v različne družbene dejavnosti ter prispevajo k večji socialni vključenosti in večji samostojnosti gluhih pri sprejemanju odločitev, ko se soočajo s situacijami, kjer je potrebna komunikacija s slišečimi, sta Muršič in Knežak na ministra naslovila naslednjo pobudo:

• da se za družbeno in socialno aktivne gluhe ter naglušne osebe, ki so vključene v različne redne profesionalne ali prostočasne dejavnosti zagotovi možnost neomejenega koriščenja pravice do tolmača. Še posebej je potrebno to pravico brezpogojno zagotoviti mladim gluhim in naglušnim osebam, ki so vključene v izobraževalni sistem oziroma se aktivno ukvarjajo s športno, umetniško ali drugo dejavnostjo.