Slovenija ima že danes dobro znanstvenoraziskovalno in inovacijsko okolje. Dejstvo pa je, da so te dejavnosti podfinancirane v primerjavi z državami, ki nam predstavljajo vzor. Epidemija je razkrila številne slabosti slovenske družbe, pokazala na ranljivost slovenskega gospodarstva in izpostavila nujnost, da se za prihodnji razvoj v večji meri naslonimo na lastno znanje, ideje in kompetence. Zato predlog novega sistemskega zakona za področje znanstvenoraziskovalne in inovacijske dejavnosti prihaja v pravem trenutku. Omogoča namreč doseganje strateškega cilja, da ustvarimo boljše pogoje za razvojni preboj in Slovenijo umestimo med vodilne inovacijske družbe.
Predlog novega zakona tako vzpostavlja nov sistemski okvir, ki s sproščanjem razvojnega potenciala omogoča večjo kakovost pri izvajanju znanstvenoraziskovalnega dela, njegov hitrejši razvoj in boljše vključevanje v evropski in svetovni raziskovalni prostor ter učinkovitejši prenos znanja in povezovanja z gospodarstvom.
Socialni demokrati tako predlagajo v sprejem zakona, katerega pripravo je vodil dr. Jernej Pikalo v času, ko je vodil Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Osnutek je bila že januarja lani potrjen na Svetu za znanost in tehnologijo, s ključnimi rešitvami pa je bil deležen podpore univerz, inštitutov in sindikatov. Škoda je, da od začetka epidemije leži v predalih, medtem ko raziskovalna in inovacijska skupnost nov zakon željno pričakujeta. To je tudi botrovalo odločitvi, da že usklajene zakonske rešitve v zakonodajni postopek vloži SD.
Dr. Jernej Pikalo je vodil aktivnosti SD za pripravo alternativnega nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost. Zato ocenjuje, da je zdaj zadnji čas, da Slovenija s sistemsko zakonodajo prenovi svoj raziskovalni in inovacijski ekosistem. Za razvojno, zeleno in digitalno transformacijo je namreč po njegovem mnenju ključno, da z večjimi vlaganji v raziskave in razvoj ter z boljšo organiziranostjo okolja dosežemo učinkovito naložena sredstva v naš razvoj. “Zakon o znanstvenoraziskovalni dejavnosti je potreben sistemski zakon, zato da bomo končno lahko v tej državi postavili nove temelje razvoja. Zakon predstavlja nujen pogoj tudi za to, da bodo lahko na pravi naslov prišla vsa sredstva za okrevanje in se bo tako Slovenija lahko začela pospešeno razvijati,” je prepričan Pikalo.
V času njegovega vodenja Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport je Slovenija načrtno dosegla rekordno višino sredstev za raziskave in razvoj, z zakonom pa zasleduje boljšo organizacijo javnega raziskovalnega prostora, da bodo naložbe učinkovito prispevale k razvojni transformaciji države. Pikalo je prepričan, da so večja in boljša vlaganja v to področje ključna za našo prihodnost. “V osnovi gre za vprašanje, od česa bomo jutri živeli? Kakšna bodo naša delovna mesta? Bomo del razvojnih jeder ali del nerazvite periferije? Bomo razvijali lastno znanje ali bomo znanje drago kupovali od drugih? To so bistvena vprašanja za prihodnjo orientacijo naše družbe. Sam sem prepričan, da je lahko Slovenija med zmagovalci, ker imamo veliko znanja, relativno dobre rezultate raziskovalnega polja, tudi relativno dobro pozicijo glede na število patentov in inovacij. Vse to pa je še mogoče izboljšati. Pravzaprav je to nujno, če želimo gospodarstvo z višjo dodano vrednostjo, s tem pa višje plače in boljši sistem socialne varnosti. To pa je mogoče prav z večjim in stabilnejšim vlaganjem, na drugi strani pa boljšo organizacijo raziskovalnega prostora, da bo raziskovalna sfera lažje in učinkoviteje dosegala svoje rezultate in jih nato prelivala tudi v gospodarstvo. V nove izdelke in nove storitve, temelječe na slovenskem znanju,” pravi Pikalo.
Sredstva EU za okrevanje in odpornost so v tem pogledu velika priložnost, saj Sloveniji omogoča, da nadoknadi zamujeno, poveča javna vlaganja v raziskave in razvoj ter zmanjša razvojni zaostanek za najrazvitejšimi. Pikalo je zato kritičen do vlade, ki pripravljenega in usklajenega zakona ni predlagala sama, saj se s tem naše zamude samo povečujejo: “Socialni demokrati smo narediti tisto, kar bi morala vlada. Zakon, usklajen in podprt s strani vseh ključnih deležnikov, dati v zakonodajno proceduro. Sicer samo podaljšujemo in otežujemo potrebne spremembe na tem vitalnem razvojnem področju.”
Zakon na prvem mestu prinaša stabilnost financiranja raziskav in razvoja. Določa obveznost države, da se za javna vlaganja v raziskave in razvoj namenja najmanj 1 % BDP. Na ta način se zagotavlja stabilno in rastoče institucionalno financiranje, ki skupaj z zasebnimi vlaganji omogoča Sloveniji, da prepreči poglabljanje razvojnega zaostanka. Potrebno se je namreč zavedati, da druge države v ta namen vlagajo bistveno večja sredstva.
Zakon tako določa državni obseg financiranja znanstvenoraziskovalne dejavnosti v višini najmanj 1 % BDP, ob tem pa se obseg nad tem določa v državnem programu razvojnih politik za drseče štiriletno obdobje. Predvideno je letno povečevanje proračunskih sredstev za znanstvenoraziskovalno dejavnost za 0,1 % BDP do leta 2027 oziroma vse dotlej, dokler se ne doseže ciljna raven 1 % BDP.
Z zakonom je predvideno več namenov financiranja, v prvi vrsti za stabilno financiranje znanstvenoraziskovalne dejavnosti, ki vključuje sredstva za institucionalni steber financiranja, programski steber financiranja, razvojni steber financiranja in programe nacionalnih raziskav. Javni infrastrukturni zavodi bodo financirani na podlagi programov dela, raziskave pa na podlagi javnih razpisov in pozivov. Ti obsegajo same raziskovalne projekte, raziskovalno opremo in infrastrukturo, razvoj znanstvenih kadrov, mednarodno sodelovanje, znanstvene publikacije in promocijo znanosti.
Zakon ob tem posebej določa tudi financiranje investicij v javnih raziskovalnih in javnih infrastrukturnih zavodih, da bo lahko Slovenija dosegla boljšo in modernejšo raziskovalno infrastrukturo. Posebna pridobitev zakona je to, da se prvič zagotavlja sistemsko (pasovno) financiranje raziskav na samih univerzah.
“Z zakonom bolj kot kdajkoli prej povezujemo znanost, raziskovanje, inovacije, podjetništvo, gospodarstvo, ker se zavedamo, da je to najboljši način za doseganje višje dodane vrednosti.”
Dr. Jernej Pikalo, podpredsednik SD
Ob raziskovalni dejavnosti zakon posebej določa tudi sredstva za financiranje inovacij. Tudi tukaj se zasleduje stabilnost financiranja javnih raziskovalnih organizacij in drugih javnih zavodov ter koncesionarjev, ki izvjaajo javno službo na področju znanstvenoraziskovalne dejavnosti. Stabilnost financiranja se zagotavlja preko 6-letnih pogodbenih obdobij po več stebrih (institucionalni steber, programski steber, razvojni steber ter programi nacionalno pomembnih raziskav). Med leti se bi naj sredstva povečevala, zakon pa ob zmanjšanju same dejavnosti vsebuje tudi varovalke za zmanjšanje sredstev.
Zakon uvaja tudi t.i. institucionalno evalvacijo vseh aktivnosti, ki jih izvaja prejemnik stabilnega financiranja, v kateri se ob rezultatih obravnavajo vse aktivnosti, družbeni in gospodarski vpliv, vpetost v mednarodne in nacionalne projekte, raziskovalna in institucionalna infrastruktura, prenos znanja ter druge znanstvenoraziskovalne dejavnosti. Na ta način zakon določa sistemsko varovalko, ki jamči doseganje ciljev zakona na ravni posamezne institucije. Ne gre torej zato, da se v raziskave in razvoj vlaga le več denarja, ampak se z zakonskimi rešitvami zasleduje tudi njegova učinkovita poraba za doseganje želenih razvojnih in inovacijskih učinkov v družbi.
Za Slovenijo velja izrazita sektorska delitev odgovornosti. Tako znanost in razvoj politika razume predvsem kot odgovornost resornega ministrstva, ne pa nujne horizontalne naloge, ki zadeva vse državne resorje in različne državne politike. Zato zakon prinaša obveznost in odgovornost vseh resorjev za spodbujanje in usmerjanje raziskav ter inovacij na njihovih področjih. Tako je odgovornost za doseganje namenov in ciljev zakona izrecno določena vladi in vsem ministrstvom, prav tako pa tudi njihovo financiranje v skladu s področnimi strategijami. Zakon ustanavlja nov Razvojni svet Republike Slovenije, ki nadomešča dosedanji Svet za znanost in tehnologijo kot strokovno posvetovalno telo vlade.
Zakon prenavlja tudi določbe o javni agenciji za raziskovalno dejavnost. Vodi jo upravni odbor z mandatnim obdobjem dveh let brez možnosti ponovitve mandata, ob petih predstavnikih vlade pa jo sestavljajo tudi predstavniki Gospodarske zbornice Slovenije, Inženirske akademije Slovenije, Slovenske akademije znanosti in umetnosti, rektorske konference, koordinacije samostojnih raziskovalnih inštitutov in reprezentativnega sindikata na področju znanosti in visokega šolstva. Člani v času mandata ne smejo kandidirati za sredstva agencije. Podobno velja za znanstveni svet agencije, medtem ko agencijo vodi direktor, ki mora imeti doktorat znanosti, njegov mandat traja 5 let in je lahko ponovno imenovan.
Zakon na novo določa javno službo na področju znanstvenoraziskovalne dejavnosti, katere bistvo je izvajanje neodvisnih raziskav in podporni dejavnosti, ki se izvajajo dolgoročno, kakovostno in nepridobitno. Rezultati takšnih raziskav morajo biti javno dostopni. Javna služba obsega raziskovalne programe, mlade raziskovalce ter infrastrukturne programe, upravno in podporno dejavnost ter drugo institucionalno infrastrukturo, programe nacionalnih raziskav in razvojne aktivnosti. Javno službo izvajajo javne raziskovalne organizacije, lahko pa jo izvajajo tudi druge raziskovalne organizacije javnega in zasebnega prava, ki za izvajanje javne službe izpolnjujejo pogoje. Tako se lahko zasebnim raziskovalnim organizacijam podeli koncesija.
Zakon določa tudi, da lahko javne raziskovalne organizacije opravljajo tudi tržne dejavnosti, povezane z javno službo, pri čemer te ne smejo posegati v obseg in kakovost zagotavljanja javne službe. Kadar javna raziskovalna organizacija opravlja tržno dejavnost, mora biti cena na trgu oblikovana tako, da vključuje polno lastno ceno druge (tržne) dejavnosti, ki mora vključevati vse neposredne in posredne stroške zagotavljanja te tržne storitve. Cena mora vključevati tudi stroške uporabe osnovnih sredstev. Takšna rešitev je bistva za večjo vpetost javnih raziskovalnih organizacij z gospodarstvom ter za zagotavljanje javne raziskovalne infrastrukture (in s tem opreme) različnim raziskovalnim subjektom v družbi.
Zakon s tem uvaja nov pojem javnih raziskovalnih organizacij. Te spodbujajo uporabo, zaščito in prenos znanja na način, da so raziskovalni rezultati iz javnih virov preneseni v družbo. Dobički iz dejavnosti prenosa znanja se morajo vračati v financiranje osnovne dejavnosti javne raziskovalne dejavnosti. Javna raziskovalna organizacija lahko ustanovi zavod ali gospodarsko družbo, v katero vstopa z intelektualno lastnino, pridobljeno z izvajanjem znanstvenoraziskovalne dejavnosti. Tako zakon rešuje eno od ključnih težav pri transferju znanja in inovacij iz univerzitetnega okolja v gospodarstvo, saj so bili to v praksi pogosto povsem zasebna “spin-off” podjetja, čeprav so bili patenti in inovacije ustvarjeni s pomočjo javnih virov. S takšno rešitvijo bo zakon učinkoviteje spodbujal monetizacijo znanja in inovacij, pri tem pa zaščitil tudi javni interes in javna sredstva pred privatizacijo komercialnih učinkov tovrstnega znanja.
Zakon varuje avtonomijo javnih raziskovalnih organizacij predvsem s svobodo raziskovanja in posredovanja znanja, samostojnim urejanjem njihove notranje organiziranosti in delovanja, sprejemanja meril za izvolitev v raziskovalne nazive ter samih izvolitev, izbiro zaposlenih, oblikovanje področij znanstvenoraziskovalnega dela, volitve, imenovanja in odpoklic organov ter odločanje o oblikah sodelovanja z drugimi organizacijami.
Zakon rešuje tudi položaj raziskovalcev. Znano je namreč, da veljajo slovenski raziskovalci za podplačane v primerjavi z možnostmi v tujini, kar v Sloveniji povzroča beg možganov, saj so naši raziskovalci cenjeni zaradi svojega znanja in idej v drugih državah, kjer pogosto najdejo boljše delovne pogoje in bolj stimulativno plačilo. Zato zakon uvaja možnost dvakratnika osnovne plače za delo na projektih za določen čas na podlagi posebne pogodbe med uporabnikom proračuna, kjer so udeležena evropska sredstva ali sredstva mednarodnih organizacij in tujih financerjev. Zakon ureja tudi mirovanje pravic raziskovalca v primeru sklenitve pogodbe za določen čas z drugim delodajalcem, določa maksimum 100 % plače iz sredstev ARRS in maksimum 120 % plače, če je preostanek iz sredstev državnega proračuna.
“V osnovi gre za vprašanje, od česa bomo jutri živeli? Kakšna bodo naša delovna mesta? Bomo del razvojnih jeder ali del nerazvite periferije? Bomo razvijali lastno znanje ali bomo znanje drago kupovali od drugih? To so bistvena vprašanja za prihodnjo orientacijo naše družbe.”
Dr. Jernej Pikalo, podpredsednik SD
Predlog zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti zaokroža postavitev enotnega raziskovalnega in inovacijskega sistema. Z zakonom se urejajo možnosti za izvajanje raziskovalnega dela, ki se pretežno izvaja na raziskovalnih inštitutih in univerzah, medtem ko določa tudi aplikativne raziskave in raziskave v podporo oblikovanja, podlage za instrumente evropske kohezijske politike, inovacije kot neposredni rezultat znanstvenoraziskovalnih dejavnosti, pa tudi institucionalni okvir oblikovanja in izvajanja javnih politik na tem področju.
V tem smislu ta zakon komplementarno zaokrožuje ureditev, ki je določena z Zakonom o podpornem okolju za podjetništvo, ki postavlja okvir razvoja in inovacij v podjetniškem sektorju. skupaj s strategijo pametne specializacijo in nacionalno strategijo razvoja raziskovalne infrastrukture se tako izrisuje nov, dinamičen in ambiciozen raziskovalni in inovacijski ekosistem z jasnim javnim poslanstvom: spodbuditi razvoj Slovenije in njenega gospodarstva med vodilne inovacijske države na svetu.
Srečko Zajc: O razumu, ki ga ni bilo 
