Nič na tem svetu se ne zgodi samo od sebe, za vsem stoji ali naključje ali načrt in nikoli ne vemo, kaj je slabo in kaj je bolje. Nekateri verjamejo, da je tudi v naključju božji prst ali hudičeva dlaka. Torej drži, da iz nič ni nič, čeprav bi bilo morda mogoče trditi tudi, da je iz nič vedno samo nič in nič drugega.

Ljudje smo preprosta, vendar ne tudi enostavna bitja: rodijo nas, da bi rodili nove, vmes si domišljamo, da smo to in ono in nazadnje smo, kar smo bili. Običajno ne tisto, kar mislimo, da bi morali biti ali da bi bili lahko, če bi takrat ravnali drugače. Tudi, če se zavedamo, da nismo mogli, ker nismo znali ali ker je bila naša moč prešibka. Kadar se odpravimo z radovednostjo med zadnja počivališča prednikov, beremo imena in priimke, datume rojstva in smrti in pravzaprav ne izvemo dosti, četudi se nam tu in tam začne dozdevati, ampak nič trdnega ni v vsem tem. Počasi se nam ugasnejo tudi slike sorodnikov, prednikov, zgodovina pa je tako ali tako brez prestanka žrtev nasilja in posilstva, le da se zanjo pravzaprav nihče ne poteguje in nima nobenega #WeToo gibanja za seboj. Zgodovina je samostalnik ženskega spola med najbolj zlorabljenimi in med nasilneži so praviloma moški. Tu in tam tudi kakšna ženska, vendar so ženske v manjšini. Praviloma ne začenjajo ne pretepov, ne bitk in ne vojn, lahko so samo razlog zanje. Ali slab izgovor. Kakor hočete. Zgodovina prenese vse.

Razmerje političnih sil, v katerem smo se znašli ne po svoji krivdi in ne po naši volji, je ne samo neugodno, ampak nevarno in v vsaki nevarnosti so možne žrtve, to je v naravi stvari in neizogibno. Predsednik republike, ki si tako prizadeva za spravljivost, je kakor zdravnik, ki bi kužno bolezen zdravil tako, da bi kužnost povečal. Bolj se bomo družili, bolj bomo okuženi, hkrati pa bomo morda celo verjeli, da smo na poti ozdravitve. Pandemija nas mora učiti: treba je ločiti zdrave dele družbenega telesa in jih zavarovati v mehurčku, treba je nositi maske in ne vdihavati slabega zraka okroglih miz, skrbno je treba paziti na lastno higieno, solidarno si je treba pomagati med seboj in tudi dobrim ljudem v drugih mehurčkih, vendar le na preverjeno varen način. Politika je umetnost možnega, ampak to pomeni doseganje sprejemljivih soglasij, ne kompromisov, kajti kompromis ni enako kot soglasje in se pogosto pokvari, zgnije. Zavedamo se, da živimo v svetu, kjer nas ne ogrožajo samo klimatske spremembe, pandemije ali hibridne grožnje, za katerimi stoji nova geopolitična delitev preostanka naravnih virov, ampak nas ogrožajo tudi lastne vlade.

Bodimo optimisti tudi, ko se začne brezupno: najprej predsednik države omogoči vlado, ki je nihče ni volil, so se pa poslanci dveh strank odločili za drugačne vloge, kot so jih najavljali pred volitvami. Živimo v svetu in času, ki dopušča konvertitstvo, ki sistemizira laž in prevaro in ki je princip mafijske politike prevedel v demokracijo s pomočjo demokracije. Naj ilustriram: vabljenje na spravne pogovore je način, da z demokracijo poraziš demokracijo samo, kar je perverzno dejanje, nesprejemljiva politika in dolgoročno bo pridobil tisti, ki se je temu izognil. To so dejstva: patologija politike je premagala kurativo demokracije, bolezen je premagala zdravilo, oziroma moč zdravljenja z demokracijo in, paradoksalno ampak resnično, to v času pandemije, krize zdravstvenih sistemov in mnogih vlad (razen nekaj izjem, ki jih vodijo ženske). Uspeh je zagotovljen, cepiva proti temu je premalo. To ni bila nikoli prilika o dobrem pastirju.

Vemo, da bi lahko tudi drugače, čeprav so časi neprijazni. Vodenje je dobil človek, ki ni uspel zamejiti epidemije, uspel pa je sam postati epidemija, ki napada še preostalo zdravo tkivo nežne demokracije. Ko bi mikrobiologi znali s kontrastnim sredstvom obarvati slovensko družbeno tkivo s temnimi madeži tam, kjer je nevarni virus napadel zdravo tkivo, potem bi dobili nelepo podobo slovenske družbe s strateško domišljenimi vplivnimi točkami. Ne vem, kaj je predsednik republike mislil, če je kaj mislil, lahko da je samo sledil svojim občutkom, ki pa so bili varljivi. V prihodnjem času se bodo njegova dejanja merila z natančnimi merili, zanesljivo pa ne bo stal na strani demokratičnosti in socialne ter solidarne države. Večni molk predsednika republike, ko bi želeli samo namig, da bo drugače, da bo zmogel stati na naši strani, spominja na oba betonska kolosa na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki nemo stojita in sporočata samo sama sebe in nič drugega, kakor da se prevelika Narcisa gledata v ogledalu: prazna in vse kar počneta je, da mečeta dolgi in obilni senci. Lahko bi vsaj pisalo ‘Oprostite, izdali smo vas!’ in na drugem ‘Oprostite, nismo se primerno poslovili!’, potem bi betonska kolosa, ki zgolj obremenjujeta tla pod seboj, imela vsaj malo smisla. Popotnik bi prišel, se zamislil in šel z mislijo.

Nič na tem svetu se ne zgodi samo od sebe, zato je bilo zaman čakanje, da bodo člani SMC in DeSUS sami pri sebi in sami od sebe in za vse nas stopili na stran, na kateri so bili pred, med in po volitvah. To se ne bo zgodilo in graditi na tem je slabše kot zidati gradove v oblakih ali pričakovati odrešilni čudež. Čarovniška palica je zlomljena. Vlada postaja oblast samo zato, ker ji to dopuščamo, sprejemamo in nimamo moči za upor. Upor ima lahko veliko oblik in je nekaj skupnega – zapis na letaku, rdeči pirh pred vrati, lučke pred policijsko uro na ulicah, ob cestah. Prepovedali so skoraj vse razen prepovedi same, skladno z duhom časa se ne ozirajo ne na postavo in ne na besedo. Nič na tem svetu se ne zgodi samo, vsakdo mora po svojih močeh pomagati, da se bo zgodilo: z osebnimi stiki, na družbenih omrežjih, s pisanjem, risanjem, glasbo. Spomnimo se, da so celo v taboriščih, kamor so tisti, ki jim ne moremo reči dobri ljudje, pošiljali one druge, še prej pa so jim rekli banditi, podljudje, da bi dobili odvezo še pred zločinom, celo v delavnicah smrti so nastale pesmi, zapisi, risbe. Veliko, veliko, neprimerno bolje nam je, le pozabiti ne smemo, kajti kdor pozablja bo pozabljen in zapuščen.

V naši domovini sta se nekoč spopadla za oblast katolicizem in komunizem, oba totalitarna režima, tako zelo podobna drug drugemu, le da se je eden udinjal nacionalnemu socializmu in fašizmu, drugi sovjetizmu. Zdaj že trideset let katolicizem izdaja račune komunizmu in išče rdeči DNK v tistih, ki že zdavnaj niso več komunisti, vendar je že Cankar zapisal, da ni razlike – vsakdo ima svoj interes, pijana je oblast, oblast opijanja, zapitek pa plačajo državljani. Suknjo smo obrnili, zaplate pa so ostale. Logično bi sklepali, da potrebujemo naslednjo vlado in parlament, ki bosta trezna in bosta abstinirala od prvega do zadnjega dne. Vem, težko bo, ampak nič drugega ni mogoče napisati na recept. Ko vas bo, izvoljence, tresel delirij tremens pohlepa in moči, se kakor epileptiki ugriznite v robec med zobmi in zdržite tako, kot je zdržal Odisej, privezan na jambor, tovariši pa so imeli z voskom zamašena ušesa.

Prebral sem komentar, da je ta vlada povsem izgubila razum. Ne strinjam se s komentarjem: ne moreš izgubiti nekaj, česar nisi nikoli imel. Razum ali raz-um sodi v isto družino kot razgovor (pogovor med dvema in večimi), razor (vrsta zoranega ob vrsti) ali razlog (logos ob logosu), torej dosti uma na kupu. Vrag je, ker se razuma ne da kupiti, lahko ga samo ostriš, ko ga imaš, ko pa ga nimaš, ga kompenziraš z močjo, nasiljem, ustrahovanjem, političnim terorjem. Zdaj smo bili mi na vrsti, da se nam zgodi ta patologija.