Zame, ki slabo obvladam internetno komunikacijo, in se moram čim bolj fizično izolirati zaradi zelo ranljivega partnerja, je karantena pomenila, da so se nenadoma močno zmanjšale moje možnosti, da neposredno sodelujem v kolektivnih razmislekih o možnostih spopada s krizo, ki nam jo je prineslo sovpadanje izbruha epidemije in vzpostavljanje vladne koalicije, katere najmočnejša stranka že dolgo odkrito razkazuje svoje avtoritarne težnje.
Tako mi ni preostalo drugega, kot da iz fotelja opazujem, kako se odvija hkratni soočnje z epidemijo in spopad za ohranjanje že tako ne ravno briljantne ravni enakosti in spoštovanja človekovih pravic v naši družbi.
Mnogi koraki nove vlade so, žal, šli v neprijetni, a pričakovani smeri. Poskus uzakonitve rekrutne vojske, ( ki v prvem naletu še ni uspel). Poskus ministra Tonina za vključitev vard v vojsko. Kritika prejšnje (ne rečem, da super sposobne) vlade kot opravičilo za današnje in jutrišnje napake nove vlade. Suspenzija parlamenta pri odločanju o proračunu in odprava javnih objav o trošenju proračuna. Šlamastika z maskami, ki je odkrila nestrokovnost odgovornih in zakulisni lov na dobičkarske provizije. Prehod najbolj odgovornih za reševanje zdravstvene krize na militaristični jezik in taktiko zastraševanja. Odprava neposredne dvosmerne komunikacije med mediji in vlado. Predlog o aktiviranju policijskih pooblastil in pošiljanju vojske na južno mejo. Organiziranje ekonomske pomoči za “prizadeto gospodarstvo”, namesto za ljudi, ki ne glede na delovni status izgubljajo edine vire za preživljanje, ob hkratnem zviševanju plač ministrov, državnih sekretarjev in njihovih zaupnih sodelavcev. Politično motivirano čiščenje vodilnih kadrov v vojski in policiji in izključitev SOVE iz Sveta za nacionalno varnost. Nadomeščanje strokovnjakov s politiki pri utemeljevanju nujnih zdravstvenih zaščitnih ukrepov. Napadi članov vlade na sindikate in NVO aktiviste. Napad predsednika vlade na javno TV in njihove zaposlene, pa tudi nasvet (ne zahteva!?), da na javni TV ne naredijo že napovedanega intervjuja z Janezom Kocijančičem. Tudi reakcije mnogih ljudi so bile v marsičem neprimerne: kopičenje zalog, agresivnost do okuženih, nespoštovanje varnostnih navodil, nespoštljivo, nevarno, celo nasilno vedenje v trgovinah.
Toda zgodilo se je tudi marsikaj, kar je pokazalo na demokratično in solidarnostno naravnanost naše družbe, na njeno sposobnost, da se tudi v hudi krizni situaciji ne ukloni. Skrb in samoorganizacija občin za pomoč najbolj ogroženim skupinam in tistim, ki so v prvih vrstah spopada z boleznijo. Aktiviranje osebne politične mednarodne moči posameznika za pomoč celotni skupnosti (Čeferinovo posredovanje za maske iz Alibabe). Organizacija dodatne pomoči ogroženim skupinam s strani nekaterih političnih strank (prva med njimi je bila SD!) in humanitarnih nevladnih organizacij. ZPM Moste Polje je dosegla, da smo se zavedeli stiske otrok, katerih starši niso mogli plačati niti za njihove tople obroke v šolah, zdaj pa so ostali še brez njih. Nevladne organizacije, ki se borijo proti nasilju nad ženskami so me obvestile, da sta eno župnišče in nek majhen hotel ponudila nastanitve za žrtve domačega nasilja, ki ne morejo v prenatrpane varne hiše. Pobude za zbiranje in proizvodnjo zaščitnih sredstev v lokalnem okolju. Pomirljivi in stvarni nastopi zdravstvenih strokovnjakov in strokovnjakinj v medijih. Zahvale ljudem, ki se izpostavljajo v prvih vrstah preprečevanja in obvladovanja okužbe s ploskanjem na balkonih. Ponujanje brezplačne nastanitve za te ljudi v bližini njihovih delovnih mest. Peticija za zaščito delavke, ki je v Lidlu začela ustanavljati sindikat in ji v Lidlu grozijo z odpuščanjem. Ena sama protestnica je na dnevni red vlade uspešno postavila pereče vprašanje preživetja za vse samozaposlene. Umetniki, ki od doma delajo kot prostovoljci, da bi dvignili moralo otrokom in ostalim. Upor novinarjev in javnosti zaradi zapiranja neposredne komunikacije z odgovornimi v vladi. Kritični odzivi z vseh strani, ki so vlado prisilili, da je sprva povišane plače sami sebi znižala. Vključevanje mnogih (čeprav ne vseh deležnikov) v snovanje zakona o preprečevanju socialnih in ekonomskih posledic epidemije in postopno doseganje politične enotnosti glede nujnih ukrepov. Opozicija proti aktivaciji policijskih pooblastil za vojsko in pošiljanje vojske s takimi pooblastili na južno mejo je glasna in presega delitev na pozicijo in opozicijo. Odločen je bil tudi odziv javne TV in odmevni intervju z Janezom Kocijančičem se je zgodil po planu. Župan Janković in gostinci v Ljubljani so poskrbeli za srbske delavce, ki so nasedli pri nas, ker je Srbija zaprla meje tudi za svoje državljane, vlada pa je po diplomatski poti odprla srbsko mejo za te ljudi in organizirala prevoze. O širšem kontekstu te epidemije, ki je razgalila dokončno nesposobnost neoliberalnega kapitalizma, da nam omogoči človeka vredno življenje in varnost, ko izbruhne podobna kriza, so analitično javno spregovorili mnogi izvrstni družboslovci.
Glavni nauk te zgodbe je po mojem ta, da smo se kot družba, pod pogojem, da ohranimo in še povečujemo svojo kolektivno sposobnost kritičnega in solidarnega odzivanja, sposobni upreti madžarskemu scenariju, kjer je Orban pravkar zaprl parlament in za neomejen čas prešel na vladanje z dekreti.
V naših rokah je: No pasaran!
Dr. Patrick Vlačič: Fake News* 
