Tisti čas so učenci stopili k Jezusu in dejali: »Kdo je torej največji v nebeškem kraljestvu?« Tedaj je poklical k sebi otroka, ga postavil mednje in rekel: »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo! Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu, in kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.«
»Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja. Gorje svetu zaradi pohujšanj! Pohujšanja sicer morajo priti, toda gorje človeku, po katerem pride pohujšanje. Če te torej tvoja roka ali noga pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš pohabljen ali hrom v življenje, kakor da imaš obe roki ali nogi in si vržen v večni ogenj.
In če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v življenje, kakor da imaš obe očesi, a si vržen v peklensko dolino ognja. Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih.« (Matej, konec citata)
Vas številka 216.000 na kaj spomni, vas kaj zaskrbi? Toliko v eni sami državi, koliko v desetih, dvajsetih, v vseh, kjer vlada kanonsko pravo in ljudi vodi svetost življenja, posredovana z božjimi odposlanci, ne pa tudi svetost morale ali nedotakljivost človekovega telesa, kaj šele telesa šibkejšega, otroka, enega ‘teh malih’? Vem, to se je zgodilo stran od nas, pri nas tega ni. Mar res? Niti na Poljskem, kljub tesnobnemu dokumentarnemu filmu, v Nemčiji, na Irskem, povsod drugod. Mar res? Za otroke gre, Primc in Grims, za svetost življenja, ki je vzeta skrivaj in s silo. Še dobro da se niso vsi rodili, ker bi bile med njimi prav tako žrtve – skrajno cinična izjava, ampak v kontekstu ugotovljene sramote je opravičljiva.
Tisti bralci, ki še vedno nimate predstave, naj vam pomagam: neodvisna preiskava domnevnih spolnih zlorab mladoletnikov s strani francoskih duhovnikov in drugih članov katoliške cerkve je od leta 1950 do 2020 odkrila približno 216.000 žrtev pedofilije. To je tako, kot da bi v Ljubljani z okolico oskrunili (to je lepa krščanska beseda) večino prebivalcev od vseh 295.504. Kamorkoli se ozrete, samo zlorabljeni ljudje! Morda si boste število – samo v Franciji, ne povsod – predstavljali, če vam napišem, da je to tako, kot bi v Mariboru vsakega prebivalca mestne občine zlorabili dvakrat ali v Kopru štirikrat in če vzamemo najbolj sveti kraj Slovenstva, Brezje, tam živi 480 duš, potem mirne duše 216.000 delite s 480 in dobite nepredstavljivih 450 ponovitev pri vsakem prebivalcu! Naj bom resnicoljuben: tolikokrat se v slovenskih mestih ni zgodilo, ker mi nimamo raziskave, kot so jo izvajali in izvedli v Franciji, imamo podatke, zbrane podobno kot na Poljskem: nekaj je morda bilo, pa ni čisto jasno, če je sploh bilo, ker je bilo težko ugotoviti karkoli in pravzaprav vsi gledamo stran in molčimo. Nekaj žrtev se je opogumilo, nekaj storilcev se je pokesalo in življenje teče naprej. Menda je bilo v Franciji 60 odstotkov žrtev moškega spola, vendar je žrtev samo žrtev ne glede na spol, kdor hoče sklepati kaj drugega mu prepustim veselje. Žalostno veselje.
Imamo velik problem: doslej so bili storilci ‘oni drugi’, ki večinoma molijo drugega boga (morda je celo isti, a z več imeni), imajo temnejšo barvo kože in ne govorijo čisto čiste francoščine, kaj šele slovenščine. Vsi vemo, da so to ‘oni’, zdaj pa to niso oni, ampak so ‘naši’. Imamo problem: kako vse te nedolžne žrtve naprtiti ‘njim’ in obvarovati ‘naše’ pred človeškim maščevanjem, kaj šele pred božjim srdom, kakor nas čaka vse skupaj, tudi njih, ki naj bi posredovali gospodovo besedo? To nas uči Matej. Z besedo bi morali posredovati tudi vedenje in zavedanje, kaj je prav in kaj narobe, ampak kako naj verodostojno ali dostojno veri posredujejo tisto, česar celo sami nimajo? Kjer je v srcu puščava in v mislih zahrbtna megla, tam ni kaj dobrega vzeti, ampak je bolje hoditi daleč naokoli in stran.
Dogaja pa se ravno nasprotno: politične stranke, ki restavrirajo srednji vek, predvsem v nekoč socialističnih ali komunističnih deželah, so našle oporo pri lokalnih ali centralni cerkveni inštituciji, kajti druži jih obojestranski interes: mnogi prebivalci opuščajo vero, ni nujno, da tudi verovanje, in cerkve živijo tudi od prispevkov vernikov, bodisi davkov ali pa dobijo denar in posest kakor pri nas ali na Hrvaškem (da ne naštevam vseh različnih možnosti). Bili so v zgodovini, ki so se zoperstavili nemoralnim pridigarjem, ti so druge učili morale in kreposti, pravzaprav so jim jih zapovedovali s strahom pred smrtnimi in tudi manjšimi grehi, sami pa so se vdajali vsakovrstnim grehom. Za odpust so si lahko neposvečeni grešniki kupovali odpustke in s kupninami so se redili pridigarji, dokler jih ni Martin Luther pribil na cerkvena vrata. Vice ali čistilnica so bile izumljene prav za to. Zanimivo: v njem (v Purgatoriju) se perejo grehi, v sodobnih pralnicah pa denar, ki se skriva pred davčnimi uradi. Grešen denar. Upor pokvarjeni papeški inštituciji je povzročil neizmerno gorje, stoletno vojno in pustil za seboj uničene domove, družine (mar niso bile že takrat svete?), vasi in mesta in potem je iz tega zrasla rodovina Habsburžanov, ki niso bili ne razsvetljeni in ne omikani, bili pa so spretni intriganti in trgovci s svojimi dednimi pravicami in potomci – varuhi Svetega rimskega cesarstva, pravzaprav svojega cesarstva in rimskega pogoltnosti. Zelo pogosto slavimo Marijo Terezijo in Franca Jožefa, ne da bi se zavedali, da sta bili Avstro-Ogrska in Carska Rusija najbolj zaostali družbeni tvorbi konec 19. stoletja in vse do konca prve svetovne vojne. Naši predniki so imeli to nesrečo, da so živeli ujeti v Sveto rimsko cesarstvo, ki je bilo sveto prav toliko, kolikor so lahko Habsburžani iztisnili iz prebivalcev. Kadar greste na Dunaj, pomislite, da ima vsak potomec tistih prebivalcev, iz zdaj naših krajev, pravico do sorazmernega deleža Hoffburga in Schönbruna. Dedno pravico.
Naš svet postaja drugačen, čuden, sanje moje generacije so se izgubile v pohlepu nekdanjih kolegov, soborcev, somišljenikov in zdaj razpotnikov. Podobno je tudi v drugih novonastalih državah Evrope: mnogi komunisti v nekdanjih komunističnih ali socialističnih deželah in državah so najprej postali neoliberalni, potem nacionalisti, v veliki meri evroskeptiki in nazadnje bodo končali kot nacionalni socialisti ali fašisti, ker nikoli niso ubili totalitarista v sebi in jih ves čas žene samo volja do moči. Ne dovolijo nasprotnega mnenja, drugače verujočih, drugače ljubečih in imajo svoj podmladek, ki komunizma ali socializma ni doživel, ga pa privlači volja do moči in zvesto služijo gospodarjem, ti pa zvesto služijo sami sebi in svojim bančnim računom, po možnosti izven države, na katero jih veže silno domoljubje in družinoljubje s kar se da dovolj ničlami za prvimi številkami, brez vejice vmes. Cerkvena inštitucija je vzor radikalnim in neokonzervativnim strankam, ker daje upanje tisočletnega trajanja, zato hodi skupaj z njimi kot siamska sestra. Tukaj lahko rečemo, da 216.000 žrtev ni bila napaka v konstrukciji, usodna pomota, izjema, ampak je nemorala vgrajena v inštitucijo.
Morda se še kdo spomni izračuna Dana Browna, da je najbogatejša inštitucija na svetu rimokatoliška cerkev, država Vatikan, ki resda nima meja, ima pa moč, vojsko neporočenih vojščakov in vojščakinj, finance in vse kar potrebuje država, da deluje, četudi so njene meje nevidne. Ima meddržavne pogodbe, pa nima težave z migranti, ker nihče ali vsakdo lahko prestopi njeno mejo, niti nima težav z davčnimi uradi. Vse je zelo preprosto: v zameno za prosto voljo, vero in postavo te še ne zavedajočega se s krstom zaznamujejo za vedno v cerkev, v kateri božja beseda velja za druge in ne za prve (oprostite otroci, tudi to smo vam povzročili!). Prvi so posvečeni in odvezani ne glede na 216.000 ‘teh malih’, ne glede na vse nepreštete ‘te male’. Ta ista inštitucija in njej služeči imajo v svojih računovodskih knjigah toliko žrtev skozi 2000 let, kot jih nima noben totalitaren režim, kajti noben drug totalitaren režim ni trajal tako dolgo. Res je, da so si vsi monizmi podobni, kot da so kloni enega samega in vsi po vrsti so povzročali gorje drugim in svojim. To jih združuje, ampak noben od njih ni tako močan kot katolicizem. Evropska unija je pozabila med totalitarne simbole uvrstiti še najstarejšega. Razumljivo: duh francoske revolucije in razsvetljenstva se je razblinil v vse obvladujočem neoliberalnem kapitalizmu, ki požira temelje, na katerih smo vsi bivajoči: okolje, podzemlje, zrak in vodo.
Ni mogoče na hitro izčrpati vseh razlogov, zakaj bi bilo potrebno državo dejansko ločiti od vseh ver in verskih inštitucij (zapis v ustavi ne zadošča, saj nekateri vplivni politiki najvišji pravni akt države zasmehljivo ignorirajo). Kako? Vse vere naj dobijo zgolj status nevladne organizacije in delujejo v skladu s pravili, ki veljajo za civilno družbo.
(‘Cerkev želi, da jo vlada oprosti plačevanja dohodnine’ je pisalo. Nekoč sem zdajšnjega ministra za finance poskušal nagovoriti, da paketi Rdečega križa ne bi bili obdavčeni z DDV. Seveda me je zavrnil, češ da to nikakor ni možno. Predlagal sem, da se sprejme zakon, veljaven za vse humanitarne organizacije, da se ob zaključku fiskalnega leta izračuna, kolikšen je bil DDV iz humanitarne pomoči in se to v naslednjem letu vrne kot donacija države istim organizacijam. Seveda je bilo zavrnjeno, zdaj pa bi Cerkvi isti minister odpustil plačevanje dohodnine? Seveda.)
Ko bodo verske skupnosti nevladne organizacije, torej civilna družba, lahko ustanovijo politične stranke in tekmujejo na svobodnih volitvah, pridejo v Državni zbor, oblikujejo vlado in vse spremenijo po demokratični poti. Ne bo jim treba več podtikati kukavičjih političnih idej v gnezda registriranih strank. Vse bo veliko bolj pregledno.
Mesto 216.000 pohabljenih duš in src, skupaj z nepreštetimi in nevidnimi po vsem svetu, je argument nad argumenti, da se izprijenosti reče NE in da politične stranke in posamezniki, ki imajo vsaj ščepec etosa, sklenejo krog okoli tega in dajo v program dobesedno, ne samo deklarativno, ločitev vere in države. Z vsem spoštovanjem do tistih, ki verujejo v srcih in dušah, kajti nihče jim ne bo prepovedal verovati in častiti katerega koli boga ali boginje in v intimi svojega zasebnega sveta opravljati vse potrebne in zapovedane obrede. Zahtevek je bistveno manj, kot je zahteval Matej: Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja. Bi zmanjkalo morja?
P. S. Vse bolj pogosto se sprašujem, ali so imeli istrski, primorski in kraški duhovniki protifašisti morda gen, ki se ne reproducira več? Kakšne gene je imel Tone Kralj, ki je magistralno poslikal cerkve in v njih združil usodo Slovencev z vero? Na zelo samosvoj način, pred očmi zatiralcev slovenstva, vendar njim nevidno. Čarodej! In Primož Trubar, tisti, ki je naredil in ohranil slovensko besedo, ko jo je izrekel in natisnil. Pravzaprav smo prave Slovenke in Slovenci lahko samo protestanti. Odprti za vse drugačne in druge. Ne, ne bodimo le številke, bodimo ljudje!
Bojana Muršič: Kako bo država zadržala zdravstveni kader v Sloveniji? 
