Talibanizacija sveta, micelij novega srednjega veka

Predsedniku Joeju Bidenu je treba priznati, da je imel zelo prav, ko je dejal, da se Američani ne bodo vrnili v Afganistan in da je Afganistan država, za katero so odgovorni Afganistanci. Tako točne trditve redko slišimo iz ust politikov. Pozabil je samo dodati, da se ne bodo vrnili kot regularna vojaška sila. Predsednik je demokrat, zato bi mu morali socialni demokrati še bolj glasno ploskati. Leta 2001 je George W. Bush na podlagi izmišljenih podatkov začel resničen napad na Irak in po 11/9 še s koalicijo voljnih na Tora Boro v Afganistanu, obakrat pa je preskočil Varnostni svet ZN in s tem uničil njegovo vlogo. V Iraku je razrušil državo in pustil ljudi sprte in brez prihodnosti, v Afganistanu ni zgradil države. Združene države Amerike so same izničile tisto kar so pomagale graditi po drugi svetovni vojni – upanje na mir in skupen napredek. Nekaj kar je Bush poimenoval vojna proti terorju, je postala nezaslišan vojni teror. Z izgubo veljave Varnostnega sveta so izgubili Združeni narodi, vse skupaj pa je bila pričakovana posledica, zlovešči odmev neoliberalne politike M. Thatcher in R. Reagana, ki sta javno dobro nadomestila z zasebnim kapitalom in spodbudila korporacije, da so prevzele politiko iz ozadja z donacijami strankam in skrile dobičke v davčne oaze. Manipulacije javnega mnenja in z javnim mnenjem, izvedenim z istimi orodji kot vsa trgovska reklamna sporočila in s pomočjo volilne abstinence, ki se je krepila zaradi nezaupanja v stranke in politike, vse to je zaplodilo avtoritarne in skorumpirane režime in neopazno se je poprejšnjih zgornjih 10% najbolj bogatih skrčilo na samo 2% in to v veliki meri na račun srednjega sloja, ki se pogreza v sloj prekarnosti, ekonomske negotovosti in ki je sprejel za tolažbo model preproščine kot jo ponujajo resničnostni šovi.

Na pogorišču demokracije so se namnožili vplivniki, ki  prodajajo suho slamo kot čisto zlato, nemarno zaslužijo na račun tistih prekarcev, ki samo sanjajo o ‘boljšem življenju’ nimajo pa moči, da se uprejo takšnemu in temu svetu. Preostala 2%, ki pogledujeta proti Marsu kot zadnjemu zatočišču, se seveda veliko hitreje lahko dogovorita za taktiko in dosežeta strateški cilj, kako iz tega izropanega in kataklizmičnega sveta iztisniti še kaj več za popotnico do Novega sveta.

Gremo nazaj  v Afganistan, kakor v filmu, ki nervozno menja prizorišča: zakaj torej ne moremo ploskati sedanjemu ameriškemu predsedniku? Preprosto zato, ker bi ZDA morale pustiti Afganistan Afganistancem že najmanj leta 2001, če ne že takrat, ko so podpirale mudžahedine v državljanski vojni in skrajni talibani so nastali kot stranski produkt vmešavanja v državljansko vojno in postali glavni igralec. Afganistan je bil, je in bo peskovnik velesil in vojaške industrije, ljudje so kolateralna škoda in pravzaprav breme v velikem podjetju, ki se mu reče izvozna vojna. Afganistan je peskovnik Pakistana, ki skrbi, da sosednja država ne poskrbi za svoj napredek, Irana, ki je sam po sebi ideološki muzej, četudi bi, paradoksalno, rad srednjeveško miselnost cepil na vrhunsko nuklearno tehnologijo, Savdske Arabije kot pomembnega ameriškega pomočnika, Kitajske, ki ima svoje načrte in svoje metode prisvajanja ozemelj, ljudi in naravnih virov ter Ruske federacije, ki kljub porazu še ni prenehala upati na stik s še enim morjem. Američani se ne bodo vrnili v vojaških škornjih, korporacije bodo prišle z zasebnimi varnostnimi firmami in z denarjem za podkupovanje (talibani bodo majhnim tatovom sekali roke, sami pa bodo imeli denar v Švici ali oazah). Velike upe smo sejali v naših srcih, ko je J. Biden premagoval D. Trumpa, zraslo je bolj malo. Neupravičeno nagrajeni B. Obama, pravzaprav veliko razočaranje, je bil orodje: umor Osame Bin Ladna, ki je bil izveden na teritoriju druge države (zanimivo pravno vprašanje o legalnosti in legitimnosti, čeprav si je tarča takšno usodo tudi zaslužila, pri čemer moramo podčrtati da je taktika teroristov in posebnih enot podobna, ne pa tudi strategija) in še vedno delujoči zapor Guantanamo sta bolna dediščina všečnega predsednika, ki ni napolnil idejne in izvedbene praznine. Dokaz več, da podoba ne more nadomestiti vsebine. To vidimo tudi doma. Jakobinci mu najbolj zamerijo, da je izdatno pomagal iz predsedniške tekme izriniti Bernija Sandersa in tudi Betsy Warren, oba sta potonila kot čistokrvna in obetavna demokrata kar bi bilo za 2% res preveč.

In znova Afganistan: vztrajanje v Afganistanu ni več dajalo pričakovanega dobička izvoznikom vojn in vojnih sredstev, mednarodna skupnost ni dajala dovolj denarja, zato je bilo najbolje državo zapustiti, čeprav je bilo vendar mogoče v dveh desetletjih doseči napredek na področju izobraževanja in zdravstva ter državljanskih svoboščin. Z umikom so se kazalci v Afganistanu pomaknili nazaj pred leto 2001. V resnici sploh ni šlo za ljudi, ampak za ekonomske interese korporacij. V knjigovodskih knjigah mednarodne skupnosti se negativen saldo izkazuje na postavki ‘uspešne misije in operacije’ tudi zaradi Libije, Iraka, Sirije, Afganistana in drugih manjših ‘nesreč’ kot so Bosna in Hercegovina, Ciper, Izrael in Palestina in podobne. Rekli bi lahko, da mednarodna skupnost uspešno nadaljuje z neuspešnostjo, ker dejanske račune plačujejo mrtvi in ranjeni ter milijoni beguncev (v kratkem času se je njihovo število podvojilo in sicer s 40 milijonov na 82), ženske, ki nimajo osnovnih človekovih pravic, zlorabljeni in v delo prisiljeni otroci, vendar tega mi v svojem udobju ne vidimo. Evropska unija se boji ubogega muslimana, begunca iz Afganistana, kajti mnogi so že v Turčiji, Turčija pa z njimi zelo rada trguje in izsiljuje EU, visoki uradniki OZN opozarjajo talibane, da naj ne bodo grobi z državljani in v pomanjkanju verodostojnih informacij ne vemo kaj se v resnici dogaja tam (talibani se v dveh desetletjih niso spremenili, kvečjemu okrepili in izpilili svojo taktiko in razdelali strategijo). Krščanstvo je ogroženo in predsedniki vlad zidajo obrambni limes za družine in krščanstvo. Cinizem mednarodne skupnosti je očiten. Begunci so za nekatere režime, enega smo že imenovali, dodajmo še vsaj Belorusijo in Rusko federacijo, biološko orožje, nevredni kot svobodno rojeni pripadniki človeštva in vredni le kot dihajoče in hodeče kripto valute. Z njimi je lahko izsiljevati ne samo sosednje države, ampak celotno Evropsko unijo, ubogo prestrašeno staro damo.

Vsi talibani so mojstri psiholoških operacij in uporabe družbenih omrežij, četudi slabo izobraženi, nič kaj dosti razgledani, so dokaz, da za (zlo)rabo sodobne tehnologiji nista potrebni ne izobrazba in ne razgledanost, ampak volja, ki jo lahko imenujemo tudi bojna morala, čeprav ne sodi v naš vrednostni sistem. Uporabljajo metodo micelija, s katero so se prirasli na ves družbeni sistem ter podsisteme. Da je to zelo uspešna metoda lahko vidimo tudi doma, pa si je nismo niti najmanj želeli. So pa korupcija, nepotizem in idejno privilegiranje stalni sopotniki micelijske taktike in strategije, ki je praviloma povezana s terorjem nad drugačnimi in se udejanja tako v okviru različnih religij kot ideologij in edino zdravilo je demokracija, ki vključuje vse člane in družbene skupine brez razlike. Sodobni mediji, ki omogočajo hipno odzivnost na karkoli se pojavi v medmrežju, so olajšali delovanje vodij takšnega micelijskega pajdaštva saj večino dela zanje opravijo kar simpatizerji bodisi iz svojega prepričanja ali zato, ker se nadejajo, da bodo s tem všečni gospodarjem omrežja. Potem, ko odstranimo vse kulturne, zgodovinske in geografske razlike, dobimo golo podstrukturo, ki sicer ni ista, je pa zelo podobna. Talibanizacija držav in družb, ki sodijo v kontekst belske Zahodne civilizacije, je fenomen, ki ga zagovorniki svobodnega demokratične družbe ne smemo spregledati. Talibanizacija je nadomestila balkanizacijo, kar je označevalo zgodovinske razprtije, ki se običajno končajo z državljansko vojno.

Še nekaj je značilno za micelijsko pajdaštvo: vložek je zelo majhen v primerjavi s plenom, ki je zelo velik: izbrani dobičkarji pridobijo nesorazmeren del družbene pogače in s tem tudi vpliv in moč za naprej. Njihova moč se ne manjša, ampak z vsakim dnem in z vsakim ukrepom raste, njihovo število raste, raste pa tudi število ekonomskih in duhovnih ter socialnih prekarcev. V Afganistanu ali Sloveniji, Avstriji ali Iraku. Klimatske spremembe bodo razlike samo še povečevale, kajti bogataši bodo lažje poskrbeli za odpornost na posledice klimatskih sprememb, revnejši jim bodo vse bolj izpostavljeni. Nastajata dva nova razreda: privilegirani premožni v davčnih oazah in zapuščeni nepremožni. Srednjega sloja, ki je zagotavljal družbeno dinamiko in je s svojimi davki, dajatvami in prispevki skrbel za večanje javnega dobra, je vse manj.

Na nek način nastaja novi srednji vek, ki ga bo poganjal dostop do večje osebne in družbene odpornosti pri  manjšini, kar vključuje tudi vzdržnost v klimatskih spremembah, ohranjanje vrednot demokratične družbe in perspektivo osebnega, ne skupnega, boljšega življenja in naraščajoče množice obstrancev, novega plebsa.  Zavestno se izogibam uporabi pojma napredek, kajti kontekst, v katerem pojem vidimo, je različen in pogosto skrajno problematičen, saj predpostavlja nezadržno konzumiranje vsega dosegljivega; Bernays, nečak Freuda, bi moral biti ponosen nase saj je uspel micelinizirati po celem svetu preprosto metodo kako z lahkoto nategniti vse po vrsti – ne, prodamo vam kar potrebujete, ampak, potrebujete kar vam prodajamo. Tudi politika in politiki se ravnajo v skladu s tem, od kar so njihove predstavitve začeli pripravljati v posebnih trženjskih agencijah, kot da so blago na trgu, ki ga je treba tržiti in od uspešnega trženja je odvisen njihov volilni rezultat. Večina prebivalcev tega planeta bo nastopala v resničnostnem šovu in ne bomo vedeli ali smo v vlogi igralca ali gledalca – ti dve vlogi sta tako prepleteni, da ju pogosto ni mogoče ločiti.

Afganistan je simptom in hkrati laboratorij iz katerega uhaja virus micelijske pandemije. Ameriška politika je izgubila kompas demokracije in ko so v Dohi sklenili dogovor s talibani, so izpustili virus iz laboratorija, oziroma ugasnil je svetilnik boljšega sveta. Kdor misli, da bo mogoče virus vrniti pod laboratorijski nadzor z novimi pogajanji je kot tisti, ki verjame, da molitve premagajo virus in preprečijo covid-19. Kdor se nadeja, da so se talibani spremenili (tuji in domači), živi v hudi zmoti: talibani hočejo spremeniti in podrediti vse druge, sebe smatrajo za najbolj čiste in z bogom povezane osebe na svetu in njihov sveti namen posvečuje vsa sredstva, s katerimi se lotevajo drugih, drugačnih in tudi svojih, zato jih podpirajo, obožujejo in blagoslavljajo verski poglavarji ne glede na vrsto religije.

Kaj bi bilo socialno in demokratsko stališče ob Afganistanski tragediji, ki je tudi naša, če si to priznamo ali ne: morda lahko socialnim in demokratskim idejam naklonjeni parlamentarci v EU brcnejo v rit birokratski Bruselj in mu dopovejo, da je zdaj priložnost, da se EU vrne na zemljevid sveta z odločno in zahtevano politiko varovanja človekovih pravic, osebne svobode in dostojanstva skozi Afganistan. Ali pa bodo prepustili ta svet Ruski federaciji, Kitajski, Iranu in Pakistanu, ki so vsi po vrsti veseli ameriškega darila. Če pogledamo na svet s tega zornega kota, potem je ravnanje s klimatskimi spremembami neuresničljiva misija. In za konec še skromen nauk za tiste, ki mislijo, da vojska in vlaganje v vojsko privedeta do demokracije ali da jo varujeta: Afganistan je kronski dokaz, da ni tako, in milijarde dolarjev, porabljene za urjenje, opremo in plače afganistanskih obrambnih in varnostnih sil, ki so se razbežale ali zamenjale stran, so dodatni dokazi. Samo izobraževanje, izobraževanje in še enkrat izobraževanje, javni servisi, svobodne volitve ter neodvisni mediji.

Predsedniku Bidnu je treba priznati, da ima prav: Američani po Dohi niso imeli več kaj početi v Afganistanu, ampak to bi morali vedeti dosti prej. Takrat, ko je NATO z resolucijo Varnostnega sveta prevzel odgovornost za operacijo ISAF, je solidarnostno breme padlo tudi na Slovenijo. Tako je to v zakonu in članstvo v Natu je zakonska zveza. Zakonita. Zato je bilo sodelovanje zakonito, ni pa mogoče trditi kar tako, da je bilo tudi pametno. In dokler je bil Nato konsistenten, so šle stvari več ali manj v pravo smer, šele ko je Amerika rekla ‘da se ne gre več’ je vse začelo razpadati. Zdaj je čas tudi za resen premislek v Natu in o Natu: je mogoče kako drugače gledati na njegovo vlogo, še posebej, ker bo EU plačala za ameriški poraz v Dohi? Je morda čas za drugačno skupno evropsko varnostno in obrambno politiko dozorel? Morda ne z orožjem, ampak z znanjem in sodelovanjem. V vsakem slabem leži seme boljšega. Za tistega, ki ga vidi. Seveda, najprej s srcem. Za drugega.