Ali je mogoče najti nevidne povezave med korporacijami, nacionalizmom, fašizmom in zelenimi programi? Zakaj ravno Lorca in zakaj tudi Balantič? Oba sta končala v nasilju, v ognju groze sta odplapolala in pustila za seboj dediščino, bel, rdeč in črn oleander, ki jih, če le hočemo, lahko beremo neobremenjeno, kot bi pili čisto vodo ali pa smrdečo in polno nesnage, ki se pretaka po oceanih in rekah tega sveta. Pravijo, da edinega človekoljubnega planeta, če ne štejemo obljubljenega onostranstva, kjer nas bodo razdelili na dobre in slabe in tiste, ki se še lahko poboljšajo.

Oba pesnika sem, gimnazijec, strastno bral v kamniški knjižnici, enega v čitalnici in doma, drugega skrivaj v zaklenjeni sobi. Za oba se moram zahvaliti gospodu Zabriču (moram ga imenovati, takšnih ljudi ne srečaš veliko v življenju), ki mi je pogosto svetoval in tudi zaupal, sicer ne bi mogel brati tiskovin iz bunkerja. Zato, ker sem jih bral za zaklenjenimi vrati, nikoli nisem postal junak na meji kot slovenski pisatelj, ki mu je to uspelo in so ga dobili s prepovedanimi tiski. Tako sem v svojih najstniških letih nihal med zeleno, ki jo ljubim, in mastnimi hlodi, ki so me, muževno stebliko, zmeli z druge strani. Vse pa je bil en sam svet.

Federico in France. Eden je bil že ubit, ker naj bi bil socialist (ni dokazano in ni ovrženo), ko se je drugi odločil za svojo stran (ni dokazano in ni ovrženo da iz hvaležnosti do družine Kremžar), eden se je odločil za intelektualni upor, drugi za kolaboracijo, prvi je bil dedič bogate družine, drugi dedič preprostejših prednikov, obema pa je, vsakemu v njegovem jeziku, beseda prilegala k besedi, podložena z imanentno melodijo domačega jezika. Matematično natančno. Nobena smrt ni bila naravna, življenje obeh se je končalo z nasiljem in svet paradoksalnosti je znova zmagal – smrt ju je izenačila, poravnala njuni poti in se zadovoljna odpravila naprej. Vsak dan jo čaka ogromno dela in ker ga ne zmore sama, ji ljudje izdatno in požrtvovalno pomagamo v spopadih, vojnah in vsakodnevnem zlu. Zagotovo nas ima rada. Ve, da je v tem popolnost vsestranskega zadovoljstva: delničarjev in vodstva korporacij zaradi profita, diktatorjev in avtokratov zaradi občutka moči, kapital pa je zadovoljen, ker se množi sam (je rekel Karl Marx). Najboljši od možnih svetov; pravzaprav ne, najboljši od vseh, ki jih imamo! En odstotek bo tako ali tako šel v nebo, za nebesa ne vem, in ne bo sodeloval na našem planetu Dune.

In zdaj nastopi dvoje igralcev, ki ju na odru nismo pričakovali: klimatske spremembe in pandemija. Predstava teče dalje in uradniki v Bruslju, v New Yorku, Pekingu, Moskvi in drugih mestih ali mestecih kot je Ljubljana, avtokrati, ki bi radi v miru delili s korupcijo pridobljene denarje, diktatorji, ki bi radi poskrbeli vsaj za tri naslednje rodove svoje dinastije, so pred težko nalogo: ali vsiljivca odgnati z odra ali ju vključiti v predstavo? Ko bi ju hoteli pregnati z odra, bi morali poseči v samo bistvo, ki jim omogoča, da so, kar so, zato so ju raje vključili v predstavo. Vsak dan je več načrtov, strategij, dogovorov, obljub in tudi vsak dan več izdelkov na trgovskih policah, ki so bio, eco, vegi, s tal, s svobode in so seveda dražji. Kje se skriva tista pomembna razlika?

Malo mi je bilo zadnjič nerodno na strankinem strokovnem svetu za okolje in prostor in šele potem sem začel razmišljati, da sem bil kot vesoljček v znanstveni fantastiki. Citiral sem Davida Whyta* iz njegove knjige Ecocide (prevod ni potreben), v katerem zaključi nekako takole: poiskati moramo najbolj učinkovit način, da prekinemo smrtonosni prijem korporacij. Če hočemo rešiti okoljsko krizo (torej ne samo klimatsko!), moramo seči do korenin problema in to so kapital in družbeni odnosi (znova smo pri Karlu Marxu in naslednikih). Ali bodo korporacije uničile nas ali pa bomo mi njih, je temeljno vprašanje, ki ga ni na naših dvesto in nekaj straneh Novega začetka, ki ga ni niti v zelenem prehodu Evropske unije, ki ga ni bilo v Dublinu, ne v Parizu, kajti korporacije bodo vlagale v lobiste in politike, da sprememb ne bo vse do takrat, dokler bo njihov profit večji z uničevanjem okolja, družbe, plemen, narodov, kot z varovanjem tega, kar je ostalo, dokler bo vložek proti temeljitim spremembam bistveno manjši od profita. Korporacije nimajo vesti in nobene druge dolžnosti kot je oplajanje profita, nimajo niti odgovornosti, delujejo globalno, pri čemer razviti Sever izkorišča manj razviti Jug, znotraj držav in zvez držav poteka izkoriščanje med sloji, med razvitimi in manj razvitimi, čeprav je razvitost pojem sam po sebi skrajno problematičen.

Korporacije so virusi, ki mutirajo, se prikrivajo in izkoriščajo vse, kar služi njihovemu razmnoževanju in pomnoževanju. V resnici imamo na odru tri igralce, ki igrajo svojo igro in mi smo le njihovi statisti: korporacije, pandemijo in okoljsko krizo. Z odpravo korporacij ne odpravimo tudi pandemij, v veliki meri okoljsko krizo, z odpravo okoljske krize ne odpravimo tudi pandemij, z odpravo pandemij pa nam tako korporacije kot okoljska kriza ostanejo. Je imel človeški rod kdaj težjo nalogo? V času kuge so bile korporacije na začetku vzpona, v času španske gripe ni bilo nikomur mar za okolje in zelo malo so takrat vedeli o tem, torej ni primerjave, ni izkušenj, vse je treba šele pridobiti. Če bo še čas, veliki če.

Vrnimo se k našima pesnikoma: Lorca je bil samo ena izmed tisočerih žrtev španskega fašizma, ki sta ga podpirala izvirna nacizem in fašizem, njiju pa korporacije, ki so se nadejale večjih profitov, dokler je bila vojna vsaj omejena na špansko ozemlje. Tudi Balantič je bil žrtev istih korporacij in njihove politike, le da v zreli dobi fašizma in nacizma in v drugačnih okoliščinah. Korporacije ne marajo pesnikov! Svetovna vojna je dala velik pospešek oplemenitenju kapitala, vojaški industrijski kompleks pa je narasel tako zelo, da vsak dan išče nove trge in ustvarja nove krize, da bi lahko deloval. Pravzaprav je gasilec, ki podtika požare, da bi bil nagrajen za gašenje. Korporacije so preživele stoletja, se preoblikovale in nikoli spremenile. Še nekaj je treba vedeti: korporacije ne izbirajo, ali je red v državi diktatura ali avtokracija ali fašizem, takšnim režimom korporacije pomagajo, ker kapital ne spi in ne počiva niti takrat, ko mi spimo. Niso pa korporacije nikoli do sedaj podpirale socialističnih ali komunističnih ureditev, nasprotno, ovirale in uničevale so jih tako dolgo, da je sovjetski komunizem postal putinski oligarhariat in kitajski etatistični kapitalizem nadzorovan načrt v enostrankarskem sistemu.

Odkrit ali prikrit korporativni model najdemo marsikje: v poslovnem svetu, v medijskem svetu naše največje stranke, ki ima veliko podizvajalcev in nepregledno poslovanje, v rimokatoliški cerkvi, v mafijskih organizacijah. Značilnost vseh je, da jih pravni red le težko doseže, ker ta deluje na osnovi zaznanih škodljivih praks, vse naštete pa škodljive prakse ustvarjajo in skrbijo, da najdejo tako ali drugačno legalno oprostitev v pravnem redu. Vsi vemo, da je bilo tisto res tako, ampak nihče tistega ne more ustaviti. Ali drugače povedano: korporativni kapitalizem bo ustavilo samo pomanjkanje zadnjega vira, ki ga lahko izrablja, torej ljudi. Pravni red je brezzobi tiger, kar ne pomeni, da ga ne potrebujemo, ne prinaša pa dokončne rešitve ali odrešitve. Potreben je bistveno večji napor demokratičnih sredstev, vključno z dolgotrajnimi mirnimi protesti v zadostni intenzivnosti in na celotnem teritoriju. Seveda se ob vsej zapletenosti družbenih odnosov postavlja vprašanje, ali je treba korporacije kriviti za vse, torej za kolonializem, za neokolonializem, za to, da se suženjstvo sploh ni končalo, ampak se je samo preoblikovalo? Odgovor je seveda ne: ne smemo zaiti s takšno lahkotnostjo po poti, ki se nam sama ponuja, ampak ni prava. Zapletenih vprašanj ni mogoče rešiti z enim samim preprostim odgovorom, morda lahko z več preprostimi odgovori, ki so med seboj povezani, interaktivni. Da, pogosto se tudi izgubimo, ampak to je edina pot, ki nam je na voljo, pot izgubljanja in najdenja.

Mogoče bi beli človek tudi brez korporacij zasužnjil svet z močjo svojega monoteizma, ki je zmogel predrugačiti vse drugačno tudi tako, da je drugačno preoblekel v svojo ikonografijo in koreografijo, podobe mnogih bogov in boginj je prevedel v mnoštvo svetnikov, podrejenih enemu samemu gospodarju, ki je sicer potrojen, in je hkrati oče in sin in sveti duh.

Pripravljamo se na volitve in nastajajo nove zveze, zaveze in stranke. Vse imajo zelene programe, vse bodo rešile domovino in svet, vse bodo storile vse, kar ni uspelo nikomur doslej. Ali je odgovor na klimatske spremembe lahko bolj desen ali lev ali sredinski? Kaj v letu 2021 še pomeni takšna delitev, ko se izvoljeni selijo po parlamentarnih zakotjih, kakor jim ustreza? Vsi mandati bi morali biti omejeni na največ eno ponovitev. In zdaj k načrtom, obljubam, zavezam: edina pravilna trditev je, da noben odgovor, ki ne zahteva predrugačenja korporacij, ne more uspeti. Korporacije je potrebno razrezati, jim določiti matično državo in postaviti pravila plačevanja davkov in prispevkov. Paralelni svet, ki so ga ustvarile korporacije, pravzaprav dva, enega zase in drugega za nas, ki jim vsak trenutek prispevamo na račun, je potrebno ponovno prevesti v svet, v katerem resnično živimo in ga poleg korporacij ogrožajo tudi klimatske spremembe, pandemije in splošna neumnost. Ali pa znosnega življenja ne bo več. Politični program, ki tega nima v uvodu, ni vreden volivčeve podpore, v kolikor je volivcu mar za ta svet in mu ni mar samo za obljube o onostranstvu.

Pesnika sta dokaz, da pohlepni mlini meljejo in zmeljejo vsakogar, ki jim ne prinaša dobička. Možnost, da se znajdemo na napačni strani zgodovine je enaka možnosti, da smo na pravi. Običajno kasnejši etapni zmagovalci zgodovinska dejstva napišejo v svojem jeziku. Mislijo, da si izmislijo nova dejstva, a si izmislijo samo svojo razlago. Dejstva so nespremenljiva, torej kolaboranti, izdajalci in poraženci ne morejo nikoli zares postati zavezniki, varuhi in zmagovalci.

In ne nazadnje etika: evropski egoizem ob utopljenih otrocih, zmrzujočih migrantih, ki bi jih moralo biti 50 milijonov, da bi bilo to deset odstotkov prebivalcev razpadajoče Evropske unije. Izračuni sociologov, antropologov, politologov že nekaj let dokazujejo, da se šele pri številu večjem od 10 % začnejo težave. Mnogi, ki so že pri nas, so že integrirani, če so imeli možnost za to in podporo. Demografska prihodnost Evrope ni temna zaradi migrantov, z njimi bi lahko bila svetlejša, ampak zaradi starajoče se skupnosti. Ščititi za vsako ceno izmišljeno evropskost je kratkovidnost, monokulture so nevzdržne in škodljive za vse prihodnosti. Poteza Angele Merkel ni bila zmota, ampak daljnovidnost. Blaznost je napovedati tri milijone Slovencev v prihodnosti, med tem ko korporacije prodajajo ograje, rezilno žico na kilometre in brezpilotna letala v velikem številu. Želijo si samo to, da migrantov nikoli ne zmanjka!

Lepo bi bilo, če bi se nam zdel novi fašizem samo privid, vendar počasi prihaja v našo podzavest in postaja naša normalnost. Izdelovanje strateških nasprotnikov, ki to morda niso, videti nevarnost, ki morda to ni, bojevati se z namišljenimi demoni, je zanesljiva pot v vojno. Vojna ima lahko podobo, ki je ne prepoznamo, saj se ni predstavila ‘Jaz sem vojna!’, ko je stala pred vrati. Vendar: če nekaj hodi kot fašizem, če nekaj deluje kot fašizem, če nekaj govori kot fašizem, če nekaj misli kot fašizem, potem to je fašizem. Fašizem in vojna sta neločljiva siamska dvojčka, lokalno ali globalno. Okoljski fašizem = neoliberalni kapitalizem, ki nas bo jezdil dokler bo na voljo hrbet, ki ga bo nosil. Ni več vprašanje, ali ubiti korporacije, predno one ubijejo nas, vprašanje je samo, zakaj čakamo. Čas ni na naši strani. Korporacije so čas zasužnjile in s časom tudi prostor – celo vesolje. Morda bomo rešili vsaj enega pesnika!