“Spoštovane državljanke, spoštovani državljani.

10. decembra obeležujemo svetovni dan človekovih pravic. Človekove pravice nas opominjajo, da razmišljamo o sebi, o življenju in tem, kako ravnamo drug z drugim. Še posebej z bolj ranljivimi, kakor so otroci, ženske, invalidi in pripadniki manjšin. Izvirajo iz ljudi, pripadajo ljudem in so moč ljudi.

Človeška zgodovina je prepolna tragičnih dogodkov, ko so bile razlike uporabljene kot vzvod, da se človeka postavi proti človeku, skupnost proti skupnosti, narod proti drugemu narodu. Ko se ljudje med seboj delimo, se odpre širok prostor, kjer se izvršijo tudi dejanja, ki so nevredna imena človeka.

Naši evropski celini in našemu spominu so blizu vojne in zločini zoper milijone ljudi, ki so zgodaj vrgli temno senco na dvajseto stoletje. Spominjati se ni vedno lahko. Vendar so spomini o nesmiselnosti trpljenja vseh vojn neprecenljivo zgodovinsko sporočilo, ki nas utrjuje v prepričanju krhkosti in dragocenosti miru.

K sreči je tako, da ima temna tudi nasprotno, svetlo stran. Vesti in vizionarstvu nekaterih posameznikov in svetovnih voditeljev pred 70 leti se moramo zahvaliti, da se je po dveh uničujočih vojnah človeško dostojanstvo dvignilo ter postalo temelj mednarodnega miru, svobode in pravičnosti.

Splošna deklaracija človekovih pravic, ki je bila v Združenih narodih razglašena 10. decembra 1948, je vsakemu človeku zgolj na podlagi njegove človečnosti priznala enake in neodtujljive pravice. Presegla je delitve in na najvišje mesto postavila posameznika in njegovo blaginjo.

Obeležitev sedemdesetletnice sprejema Splošne deklaracije človekovih pravic je prelomen trenutek. Ne le zaradi visoke obletnice, ki jo je deklaracija doživela kot živ in po svoji vsebini še vedno aktualen dokument. Trenutek je prelomen, ker danes človekove pravice niti v državah, ki v mednarodni skupnosti veljajo za njihove temeljne zagovornice, niso za vse uresničene.

Na okoliščine sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic, njen duh in temeljne cilje, moramo posebej opominjati v času, ko v vseh delih sveta, tudi v naši neposredni soseščini, zalet dobivajo gibanja ter politične opcije, ki poudarjajo razlike in ustvarjajo nevarne delitve med ljudmi.

Trenutek je prelomen, ker jim ni tuje zasmehovanje vrednot enakosti, solidarnosti, vladavine prava in pravičnosti. Niti jim ni tuje potvarjanje zgodovinskih dejstev in zanikanj zločinov, ki so bili zagrešeni v imenu idej in ideologij, pri katerih se napajajo. Čeprav Evropa že več kot sedem desetletij velja za celino miru, varnosti in blaginje, vse našteto slabi dejansko moč človekovih pravic in nas dela manj svobodne.

Svoboda ni nekaj samoumevnega, stalnega in danega. Ni absolutna, niti dokončna. Predstavlja veliko odgovornost, da se borimo proti vsemu in vsakemu, ki bi izvajal nasilje ali ustrahovanje nad temeljnimi svoboščinami.

Od vseh nas, dragi državljanke in dragi državljani, je odvisno varovanje in spoštovanje človekovih pravic. Naših majhnih, a pogumnih korakov. »V majhnih krajih, blizu doma – tako bližnjih in tako majhnih, da se jih ne vidi na nobenem zemljevidu sveta. To so kraji kjer vsak moški, ženska in otrok iščejo enakost pravičnosti, enake priložnosti, enako dostojanstvo brez diskriminacije. Če te pravice niso pomembne tam, niso pomembne nikjer.« S temi besedami je Splošno deklaracija človekovih pravic pozdravila borka Eleanor Roosevelt. Želim si, da njen duh ostaja z nami tudi danes.

Spoštovani,

iskrene čestitke in vse dobro ob svetovnem dnevu človekovih pravic.”

mag. Dejan Židan

predsednik SD in Državnega zbora