Da ne bo pomote. Na sodoben, konvencionalen način pridelana hrana je za potrošnika varna tudi ob uporabi sredstev za varstvo rastlin ali mineralnih gnojil. Ta so namreč podvržena strogim testom in predpisom in ob njihovi pravilni uporabi ne bi smelo priti do tveganj za potrošnika, okolje ali druge organizme. Primerov škodljivih učinkov v praksi ni ali so izjemno redki in še do teh pride običajno zaradi nedovoljene ali napačne uporabe.

Ne glede na zgoraj povedano pa je razumljivo, da je javnost zaskrbljena zaradi uporabe kemičnih sredstev v kmetijstvu zaradi možnih, morda še neznanih tveganj in da pričakuje, da se uporaba kemije v kmetijstvu zmanjša. To se je zelo dobro izkazalo v zadnjem letu in pol, ko je bilo v kmetijskih krogih in širši javnosti močno izpostavljeno vprašanje, ali naj Evropska komisija dovoli ponovno odobritev glifosata, najbolj široko uporabljanega herbicida na svetu. V razpravi se niso soočila strokovna mnenja, pač pa celotno dogajanje lahko razumemo kot izraz odpora pomembnega dela potrošnikov proti uporabi kemije (kar bi lahko razširili na nekatere druge sodobne tehnike) v kmetijstvu, ne glede na mnenje pristojnih strokovnih inštitucij o njihovi varnosti.

Zagovarjam stališče, da je varnost potrošnikov naša prva skrb, pa ne samo to, potrošniki so hkrati tudi davkoplačevalci, ki prispevajo za subvencije v kmetijstvu in zato upravičeno pričakujejo, da jim bo kmetijski sektor to »vrnil« ne samo z varno in kakovostno hrano, pač pa tudi z ustrezno skrbjo za okolje, pitno vodo, biotsko raznovrstnost. Zato se zavedam, da se moramo na pričakovanja potrošnikov ustrezno odzvati.

Pri tem moramo biti odkriti. Rastline in živali so, kot vsa živa bitja, podvržena boleznim in škodljivcem, ki zmanjšujejo pridelke in njihovo kakovost, lahko jih tudi popolnoma uničijo. Uporaba kemičnih sredstev za varstvo rastlin omogoča višje in stabilne pridelke.  Preden so se začela uporabljati sredi prejšnjega stoletja, je lakota vladala povsod po svetu. Ali torej zmoremo zagotoviti preskrbo s hrano na drugačen način? Z manj kemije, z uporabo nekemičnih metod, ki so dražje in pomenijo na koncu dražjo hrano?

Na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano  smo pred kratkim napovedali, da želimo iti v smer zmanjševanja uporabe kemičnih sredstev v kmetijstvu. Pripravili smo dopolnitev nacionalnega akcijskega programa za trajnostno rabo fitofarmacevtskih sredstev z vrsto ukrepov, ki omejujejo rabo pesticidov in spodbujajo uporabo nekemičnih metod varstva rastlin. Med drugim predvidevamo prepoved uporabe herbicidov na vseh javnih, nekmetijskih površinah in omejitev dostopa do fitofarmacevtskih sredstev za nepoklicne uporabnike (to so tisti, ki niso opravili ustreznega strokovnega usposabljanja), ki bodo v bodoče lahko kupovali le še sredstva, ki so dovoljena v ekološki pridelavi. Ukinili bomo tudi pristojbine za registracijo ekoloških pripravkov, da bi povečali njihovo izbiro.

Da bi kmetijstvo lahko šlo v smer zmanjšanja uporabe kemičnih sredstev, pa morata biti izpolnjena vsaj dva pogoja. Prvi je, da imajo kmetje na voljo nekemične in druge alternmativne metode za varstvo rastlin ter čas, da se na nove tehnologije prilagodijo. Na ministrstvu  smo v zadnjih letih okrepili programe opazovalno-napovedovalnih služb za rastlinske bolezni in škodljivce z namenom bolj ciljnega varstva rastlin, financirali pripravo smernic za integrirano varstvo rastlin in pripravo javnega spletnega portala z informacijami za integrirano varstvo, ki je že dostopen vsem uporabnikom.

Preko Programa razvoja podeželja sofinanciramo stroje in naprave za mehansko zatiranje plevelov, podpiramo ekološko kmetijstvo in nekatere okoljske ukrepe v sadjarstvu, vinogradništvu, poljedelstvu in zelenjadarstvu s ciljem manjše uporabe kemičnih sredstev. Razvoj novih metod bomo financirali skozi ciljno raziskovalne projekte in ukrep »sodelovanje« v Programu razvoja podeželja. Vendar bo treba za bolj smeli premik v alternativah kemiji v razvoj in prenos znanja vlagati še več javnih in zasebnih sredstev.

Drugi, še bolj ključni pogoj je, da je potrošnik pripravljen plačati višjo ceno za hrano. Najprej mora seveda prepoznati v tako pridelani hrani višjo kakovost in višjo dodano vrednost. Opažamo, da je velik del potrošnikov osveščen in si želi bolj naravno pridelane hrane. Vendar mora tako hrano prepoznati tudi kot posebno vrednoto in sestavni del kakovosti življenja, ki nekaj stane.

Vprašali me boste, ali bo zaradi teh ukrepov slovenska hrana dražja. Če hočemo hrano z manj kemije, pa tudi brez GSO in nekaterih drugih novih tehnologij, to prinaša dražjo hrano. To pa ne pomeni, da bo moral potrošnik nujno kupovati dražjo hrano. Naša naloga je, da mu omogočimo izbiro med hrano različne kakovosti, ga o tem pošteno in celovito informiramo, sam pa se bo odločil, koliko bo odštel za hrano, saj bo na trgu vedno tudi cenejša hrana iz bolj intenzivne proizvodnje.

Na koncu še tole: Slovenija se lahko za smer kmetijstva z manj kemije odloča s potrebno mero samozavesti. Cvetoči travniki, ki jih zahodne razvite kmetijske države ne poznajo več, mejice, težki pogoji za kmetovanje in posledično neintenzivno kmetijstvo, čisti viri pitne vode, vse to govori že zdaj o visoki kakovosti kmetijskih proizvodov. Strukturna razdrobljenost kmetijstva (naše kmetije so v povprečju pol manjše, kot je povprečna evropska kmetija) in težki pogoji za kmetijstvo (75 odstotkov kmetijskih zemljišč je v območjih z omejenimi dejavniki za kmetijstvo) niti ne omogočajo, da bi svojo konkurenčnost iskali v visoko produktivnem in intenzivnem kmetijstvu. Naša priložnost je lahko le v čistem, sonaravnem, butičnem kmetijstvu in hrani visoke dodane vrednosti. To je hkrati priložnost za lepo in ohranjeno krajino, kakovost življenja na podeželju in privlačnost Slovenije kot turistične destinacije. Kmetijski sektor lahko to uresniči preko podpore potrošnikov in davkoplačevalcev.

mag. Tanja Strniša

predsednica Sveta SD za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in državna sekretarka na MKGP