Ključni razlogi za sprejem zakona so trije: prvič, ureditev obstoječega stanja, ki je posledica počasne razgradnje javnega sistema; drugič, ločitev javnega od zasebnega oz. pravilneje neprofitnega od pridobitnega načina opravljanja zdravstvene dejavnosti in tretjič, krepitev kapacitet javne zdravstvene službe. Razlogi za vse to so očitni: v svojem stališču smo citirali ključno poved slovenske ustave, ki prepoveduje opravljanje sicer svobodne gospodarske dejavnosti v nasprotju z javno koristjo. Pridobivanje dobička v zdravstveni dejavnosti, zlasti tistem delu, ki se financira iz obveznih zavarovanj, po našem iskrenem mnenju ni v skladu ne z javno koristjo ne z njenim temeljnim namenom: dostopnosti zdravstvene oskrbe za vsakogar.

Seznam anomalij v slovenskem zdravstvu je dolg, zato so tudi zakonske rešitve obsežne. Zajemajo tako splošne pogoje za opravljanje dejavnosti, kot tudi jasno opredelitev javne zdravstvene službe; pogoje za vodenje javnih zavodov in podeljevanje koncesij; prav tako pa zakon zelo natančno in restriktivno ureja omejitve in soglasja za t.i. »dodatno delo« zdravstvenega osebja, kot tudi možnosti nagrajevanja tistih, ki tako delo opravljajo. Izjemno pomemben korak in velika odgovornost vlade pa bo tudi določitev nove zdravstvene mreže, s katerimi bo v mesecih po uveljavitvi zakona končno prenovljena geografska mreža izvajalcev javne zdravstvene službe.

Ker torej zakon omejuje določene ustavne pravice in svoboščine – zaradi varovanja in izvrševanja drugih ustavnih pravic in obveznosti – je povsem pričakovano in razumljivo, da bo zakon deležen presoje ustavne skladnosti. Prav zato smo Socialni demokrati tekom celotnega postopka vztrajali, da se vsaka rešitev – vključno s tistimi, za katere smo se sami zavzemali – dobro in obširno utemelji. To je za nas ključno, saj si želimo, da se novi zakon ne le sprejme, temveč tudi uveljavi. Iskreno smo se trudili, da bi v zakon vključevali le rešitve, za katere obstajajo močni argumenti za njihovo ustavno skladnost.

Zakon je bil zaradi obsežnosti in ustavne skladnosti deležen številnih predlogov in komentarjev, ki so se skušale tekom obravnave upoštevati, predvsem skozi amandmaje koalicijskih poslanskih skupin. Po našem mnenju so bile optimalne rešitve dosežene ob koncu druge obravnave zakona. V tej fazi je bila ustrezno vključena in kakovostno obrazložena nekaterim tako sporna zapoved neprofitnosti poslovanja koncesionarjev. V njej so bile izčiščene rešitve, ki močno omejujejo vsakršno »kombiniranje« sodelovanja zaposlenih v javni zdravstveni službi pri profitni dejavnosti zasebnih zdravstvenih izvajalcev. Sprejete so bile tudi rešitve, ki smo jih predlagali Socialni demokrati: 1) za vključitev kapacitet Železniškega zdravstvenega doma v javno zdravstveno službo ter 2) za poenostavitev in poenotenje davčnega režima pri izplačevanju podjemnih pogodb za dodatno delo. Tak zakon bi z veseljem podprli tudi v naši poslanski skupini, navkljub razumnim dvomom, ki morajo spremljati sprejemanje vsakega tako pomembnega zakona.

Žal so naši partnerji ocenili, da je potrebno zakonsko besedilo spreminjati tudi v tretji obravnavi. Po našem mnenju povsem nerazumno in nepremišljeno so naši partnerji vztrajali, da Železniškega zdravstvenega doma ni potrebno na zakonski ravni vključiti med izvajalce javne zdravstvene službe, z vsemi dolžnostmi in obveznostmi, ki jo spremljajo. Zgolj iz razloga, da njegov ustanovitelj ni Republika Slovenija ali lokalna skupnost, s tem izpostavljajo tveganju več kot 20.000 pacientov, katerih izvajalec zdravstvene oskrbe bi se lahko spremenil v samoplačniškega. Če je cilj zakona »okrepitev« javne mreže, tega mnenja partnerjev ne razumemo in ga ne podpiramo, saj tveganje prenaša predvsem na paciente te ustanove, katere kapacitete bi javna mreža zagotovo potrebovala.

Dodatno sta bila vložena amandmaja, ki bi na predlog civilne družbe še dodatno preprečili prehajanje zaposlenih iz javne službe v zasebni sektor z namenom izsiljevanja ter dodali dodaten pogoj za izdajo soglasij zaposlenim za dodatno delo. Četudi delimo skrbi in pomisleke glede potencialnih posledic in sami rešitvam ne nasprotujemo, pa tudi nismo prepričani o morebitnih nepredvidenih posledicah predlogov, katerih obrazložitev pa je po našem mnenju preskopa. Zato v poslanski skupini tem rešitvam nismo nasprotovali, poslanki in poslanci pa so pri teh amandmajih glasovali po svoji vesti.

Četudi tovrstne spremembe v zadnjem trenutku puščajo grenak priokus, ki ni najboljša popotnica zakonu, pa v naši poslanski skupini ni bilo dvoma o podpori celotnemu zakonskemu besedilu. Rešitve, ki jih prinaša, ne pomenijo le koraka, temveč velik skok naprej. Pomenijo strožje pogoje za opravljanje zdravstvene dejavnosti in jasno opredeljujejo celotno javno zdravstveno službo kot nepridobitno, katere primarni namen je dostopnost vsem. Uveljavitev zakona pomeni okrepitev javnih zavodov in razmejitev med delom v javni službi ter pridobitnim načinom poslovanja. Nenazadnje pa zagotavljajo tudi, da bo mogoče plačati in nagraditi zaposlene, ki so pripravljeni opravljati dodatno delo v okviru javne službe. Te rešitve so, nesoglasjem in pomislekom navkljub, vredne podpore.

Sprejem zakona zdaj omogoča nadaljevanje zdravstvene reforme, v katerem nas čakajo predvsem izzivi, ki bodo omogočili boljše delovanje Zavoda za zdravstveno zavarovanje ter nadgradnja modela upravljanja javnih zavodov, da bodo zmogli učinkovito opraviti vse naloge, ki se od njih pričakujejo. Danes pa je dan, ko smo lahko ponosni, da smo zdravstveno dejavnost opredelili na način, ki jo primarno postavlja v službo ljudi in njihovega zdravja. Tudi s podporo poslanske skupine SD.