Kot je znano, je Evropski svet pred dobrim tednom dosegel dva ključna dogovora o razdelitvi evropskih sredstev: 1. proračun EU 2021 – 2027 v višini 1.074 milijard evrov in 2. sklad za okrevanje po pandemiji v vrednosti 750 milijard evrov. Glede na to, da sem delal in pridobival znanje in izkušnje v največji multilateralni finančni instituciji na svetu – Evropski investicijski banki v Luksemburgu – želim deliti nekaj pogledov na (vedno) aktualno tematiko razdeljevanja evropskih sredstev in pozicioniranja Slovenije v EU.
Najprej: Glede višine deleža Slovenije v EU proračunu 2021-2027 ne bi razpredal, saj je v veliki meri določen na podlagi internih kazalcev Evropske komisije glede na gospodarsko aktivnost v državah članicah, tako da je pogajalska možnost malih držav zreducirana na minimum.
Je pa na primer Estonija, ki ima 1,3 milijona prebivalcev, v proračunu EU 2021-2027 izposlovala 6,8 milijard evrov (+2,17 mrd glede na prejšnji proračun), medtem ko je bila Slovenija primorana sprejeti za svoja 2 milijona prebivalcev “le” 4,8 milijard evrov (+0,6 mrd glede na prejšnji proračun). To se je zgodilo kljub primerljivemu BDP na prebivalca, ki za leto 2019 znaša za Slovenijo 23.350 evrov in za Estonijo 20.995 evrov. Tako lahko prave zmagovalce zgodovinskega dogovora upravičeno iščemo drugje. Je pa gotovo velika zmaga za vse marginalne države, da je celota sredstev večja, kar pa je spet rezultat spoznanja velikih, da bo treba na trgu ustvarjen kolač deliti tudi tistim, ki jih trg zanemarja, če hočejo, da ideja EU preživi in dobi novo upanje.
Odziv Evropske komisije za spodbujanje investicij po dolžniški krizi je bila vzpostavitev Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI), imenovanega tudi “Junckerjev sklad”, po svojem avtorju takratnemu predsedniku Evropske komisije, Jean-Claude Junckerju. Ustanovljen je bil z namenom, da bi izboljšali konkurenčnost gospodarstva EU, povečali dostop do posojil malim in srednje velikim podjetjem ter zmanjšali naložbene vrzeli, ki so nastale v času gospodarske krize. EFSI je začel z delovanjem julija 2015 kot kombinacija garancijske sheme Evropske komisije s posojili EIB s pričakovano mobilizacijo naložb v višini 500 milijard evrov v obdobju od 2015 – 2020.
Magistriral sem na temo “Analiza učinkov Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) na gospodarski razvoj v EU”, kjer sem ugotovil, da bi lahko Slovenija boljše izkoristila EFSI. Slovenija je do sedaj v obdobju 2015 – 2020 samostojno izvedla 3 projekte v okviru EFSI in izkoristila 153 milijonov evrov. Za projekt drugi tir se Slovenija ni prijavila za pridobitev sredstev in garancije EFSI, je pa bila potem primorana sprejeti jamstveno shemo v proračunu RS. Namesto da bi za projekt jamčil proračun EU, smo milijardo vreden projekt, ki bo koristil tudi gospodarstvu EU, naprtili zgolj slovenskim davkoplačevalcem.
EU je pred dnevi z vzpostavitvijo Sklada za okrevanje po pandemiji v vrednosti 750 milijard evrov pokazala obraz solidarnosti in ambicijo po razvoju EU kot celote, ne le gospodarsko najmočnejših držav članic, ampak tudi periferije. Slovenija je pridobila dostop do 2,1 milijarde nepovratnih sredstev in bo imela na voljo do 3,6 milijarde evrov posojil v okviru novega Sklada za okrevanje po pandemiji. EU je pri tej krizi uvedla vnaprejšnjo razdelitev sredstev po državah. Poleg tega je EU na novo uvedla nepovratna sredstva, ki so tudi teoretično bolj primerna za naložbe v javno infrastrukturo in človeški kapital, to pa zaradi neprofitne logike, saj sredstev ni potrebno vračati viru. To je ravno področje, ki je v Sloveniji najbolj podhranjeno. Naložbe v domove za starejše in dolgotrajna oskrba, zdravstveni domovi in bolnišnice, vrtci in šole bi morali postati prioriteta strategije porabe evropskih sredstev.
Bolj kot višina dodeljenih evropskih sredstev Sloveniji je pomembno, da sredstva, do katerih smo upravičeni, uspešno in učinkovito uporabimo.
Služba za razvoj in evropsko kohezijsko politiko (SVRK), ki jo vodi minister brez resorja pristojen za strateške projekte in kohezijo, ima izvajalsko vlogo črpanja evropskih sredstev, nima pa operativnih zmogljivosti, ki bi omogočile pripravo in izpeljavo novih strateških projektov, za kar je minister dejansko pristojen. Že označba “služba” daje jasen signal, da ni namena in ambicije po strateškosti in razvoju. Gre le za nominalno funkcijo, kar pomeni, da tudi minister ni enakovreden drugim kolegom za okroglo mizo. Hkrati pa za sabo nima ekipe, ministrstva, ki bi ga lahko vodil in usmerjal k strateškim ciljem. V resnici je general brez vojske. Od tu izhaja tudi pasivnost ministrov, ki pokrivajo to področje, kar vidimo tudi v praksi. Pristojnost za strateške projekte je tako le leporečenje brez podlage.
Možna rešitev je, da vlada ustanovi in sistemizira politično-operativno-strateško projektno enoto, ki bi sodila neposredno pod pristojnost predsednika vlade in bi imela dolgoročno strukturo, da bi bila v strokovnem delu neodvisna od vsakokratne vlade. Njena naloga bi bila priprava in izpeljava novih projektov, ki jih Slovenija potrebuje. Gre za strateške projekte, kot so infrastruktura (drugi tir), kmetijstvo (samooskrba), digitalizacija, zdravstvo, raziskave in razvoj in podobno.
Ta projektna enota, ki je v enem delu sestavljena iz ključnih državnih sekretarjev, v drugem pa iz neodvisnih tujih in domačih strokovnjakov s področja evropskih sredstev in investicij, postavi prioritete vsakega obdobja, kot je zdaj obdobje do leta 2027, v okviru katerih potem z evropskimi sredstvi pripravlja projekte. SVRK bi v tem kontekstu služila kot podporna služba za izvajanje evropske kohezijske politike in črpanja sredstev, kar sicer opravlja že sedaj.
Čez noč vzpostavljene namenske medresorske delovne skupine imajo zaradi svoje šibke vloge in kratkoročne orientacije največkrat le vlogo PR akcije v slovenski politiki, kar ne more voditi v dobro strateško načrtovanje in odlično učinkovitost. Vendar, pustimo se presenetiti.
Ko sem delal v EIB v Luksemburgu, sem ugotovil, kako najmočnejše države članice prek kadrovskih nastavitev skrbijo za ohranitev primata politične moči v EU, z namenom, da si odrežejo nesorazmerno velik kos kolača. Na primer, največje države imajo stalne podpredsednike, ki sestavljajo management banke. Ti imajo s kontinuiteto upravljanja že tako večjo moč nad kadrovanjem, kot na primer Slovenija, ki ima pravico do imenovanja podpredsednika na vsake 15 let. Primer: stalni podpredsednik, pod katerega spada delovno področje operacij v Jadranski regiji, je Italijan, vendar pozor, vodja sektorja, ki pokriva javne operacije v državah Slovenije, Hrvaške in Zahodnega Balkana, je prav tako Italijan. Zaposleni in zlasti funkcionarji v EU institucijah opravljajo funkcijo v imenu države, iz katere prihajajo. Razdelitev sredstev je izrazito politična in roko nad razdelitvijo sredstev največje multilateralne finančne institucije na svetu, ki so namenjena v Slovenijo, na Hrvaško in v države Zahodnega Balkana, drži Republika Italija. Zatorej ne more biti naključje, da je Italija druga največja prejemnica sredstev EFSI in sicer ima za 195 operacij odobrenih 12,3 milijard evrov sredstev, ki bodo generirala 76,8 milijard evrov dodatnih sredstev. Naj za primerjavo še enkrat spomnim, da je Slovenija do sedaj v obdobju 2015 – 2020 samostojno izvedla 3 projekte v okviru EFSI in koristila 153 milijonov evrov.
Poanta je v tem, da je pripadnost državi v EU institucijah ključna pri zasedanju pozicij in da je edina pot kolegialnost in medsebojna podpora, zato bi si želel, da je merilo podpore pri kandidaturah Slovenije v tujini pripadnost državi in ne barva majice.
S tem, ko se je zunanja meja EU prestavila iz Slovenije na Hrvaško, se je rodil najljubši sin Angele Merkel, predsednik hrvaške vlade Andrej Plenković. Je mednarodni profil politika, ki ima jasno orientacijo in usmeritev k jedrnem delu držav članic, vključno z Nemčijo. Z zmerno in stabilno politiko zagotavlja Nemčiji višje zaupanje, kot ji to omogoča Slovenija. Od takrat je Slovenija izgubila mesto neformalnega koordinatorja Nemčije za Zahodni Balkan in ostala brez vidnejše vloge v EU. Iz te sence Slovenija še išče novo vlogo znotraj EU, danes prek aktivne vključitve v Višegrajsko skupino.
Osebno ne vidim problema, da je Slovenija bolj povezana z Višegrajsko skupino, kot je bila doslej. Je pa slaba odločitev, da bi to postala prioritetno interesno območje zunanje politike Slovenije. Mislim, da je glede na danosti za Slovenijo najboljša dolgoročna opcija malo bolj okrepljena vloga prostega radikala v mednarodnem prostoru, kjer se lahko za lastne, državne interese, obnašamo namensko in prilagodljivo, in nam že vnaprej ne pripisujejo uvrščenosti v neke grupacije. Delati moramo na konsistentnosti in kredibilnosti, da bomo zaupanja vreden partner znotraj EU. Seveda je nujen predpogoj za takšno držo bolj jasno začrtan strateški interes Slovenije. Pri tem ne mislim na zapisane cilje, ki so dovolj jasni, temveč na dejansko obnašanje Slovenije v mednarodnih odnosih, da bi tem ciljem tudi jasno sledila.
Na drugi strani sta prejšnji dve vladi vidno (o)krepili sodelovanje z državami Beneluksa (Belgija, Nizozemska, Luksemburg) – potekalo je kar nekaj srečanj na ravni predsednikov vlad – ki so ustanovne članice Evropske skupnosti in imajo pomembno vlogo v EU ter velikokrat delujejo kot jeziček na tehtnici pri odločitvah v Bruslju.
To je vsekakor boljša, proevropska pot, ki bi Sloveniji dolgoročno prinesla bistveno več koristi, kot pa obračanje proti avtoritarnemu Višegradu, kjer smo najmanjši in najšibkejši člen v povezavi, in tako brez vidne vloge oz. moči. Razlika je seveda predvsem v ambiciji, kaj bi mi radi postali. Glede na to si izbiramo najtesnejše partnerje in podpornike naše usmeritve v državi, v EU in v mednarodni skupnosti.
Dr. Jernej Pikalo: Vlaganje za prihodnost 
