28. junija 1969, so v zgodnjih jutranjih urah v lokalu Stonewall Inn v New Yorku, policisti izvedli jutranjo racijo. Lokal so zaprli, postavili navzoče v vrsto in policistkam naročili, naj odpeljejo stranke oblečene v ženske v kopalnico, kjer naj preverijo njihov spol, saj bodo aretirali vse ljudi, ki so “moški oblečeni kot ženske”. Le da so se takrat uprli. Množica, ki je dogajanje v lokalu spremljala, se je vsako minuto večala in tako je napeto ozračje spremenilo diskriminatorno policijsko racijo v eno izmed prvih vstaj homoseksualcev proti diskriminaciji in policijskemu nasilju.

In čeprav je od tega leta gibanje doseglo že marsikatero spremembo, od opustitve dojemanja homoseksualnosti kot duševne bolezni in dekriminaliziranja v večini razvitih držav, tudi pri nas prihaja do napadov na pripadnike LGBT skupnosti. Tako so v Ljubljani leta 2009 zamaskirani nestrpneži brutalno pretepli novinarja na literarnem večeru lezbične in gejevske literature in z baklami in kamenjem hoteli uničiti bar, kjer se je večer odvijal. To pa vsekakor ni osamljen incident, naperjen proti LGBT skupnosti, saj tudi nedavni dogodki pri nas, kot je sovražni napad na LGBT bar Tiffanys v Ljubljani, pričajo, da boj za enakost še zdaleč ni končan. Zato je Parada ponosa pomembna in potrebna, saj kljub vsej tradiciji in zgodovini boja za pravice, nekatere skupine zaradi svoje spolne usmerjenosti, spolne identitete in spolnega izraza še vedno ostajajo žrtve diskriminacije, homofobije in nasilja.

Nobena manjšinska skupina pa v boju proti sistemski diskriminaciji ne more delovati sama, zato je še toliko bolj pomembno, da vsak pripomore k boju  za enakopravnost pripadnikov te skupnosti. Bodisi je to z udeležbo na paradi, bodisi z glasom v parlamentu. Saj je Parada ponosa poleg aktivističnega tudi politično sporočilo. Zato je pomembno da vsakoletna Parada ostane in se širi, od Ljubljane do Maribora in ta vikend prvič tudi v Slovenj Gradec, kjer z geslom “O(b)stajamo” sporoča, da LGBT skupnosti ne najdemo le v velikih mestih, pač pa povsod po Sloveniji, kar še podkrepi dejstvo, da se je za izboljšanje položaja le te potrebno aktivirati, združiti in tako skupaj pomagati v boju s sistemsko diskriminacijo. Boj proti sistemski slepoti, predsodkom in nasilju tako ponazarja najboljše, kar bi družba lahko postala. Vključujoča, solidarna in obogatena z različnostjo.

Da se nestrpneži v prihodnosti ne bodo več spraševali: “Kaj je ponosnega na Paradi ponosa?!”, ampak zgolj: “Kdaj se že tam dobimo?”.