Vladno združevanje neodvisnih regulatorjev in nadzornih institucij je tema, ki je navidezno daleč od vsakdanjih potreb ljudi, zato verjetno ne bo v ospredju pozornosti javnosti. Splošno mnenje je, da je različnih agencij preveč, zato utegne marsikdo to vladno namero celo pozdraviti in ji ploskati.

A ta vtis ne bi mogel biti bolj napačen. Tajno nastajanje zakona, s katerim se združujejo vrsta doslej neodvisnih institucij, je v prvi vrsti grožnja za celo vrsto pravic ljudi. Naloga javne agencije za energijo je denimo nadzor trga z električno energijo, zemeljskim plinom in toploto v interesu varovanja interesov vseh odjemalcev. Agencija za komunikacijska omrežja ima podobno vlogo pri reguliranju trga s telekomunikacijami in internetom. Agencija za varstvo konkurence varuje trg pred kartelnimi dogovarjanji in monopoli. Agencija za trg vrednostnih papirjev skrbi za to, da nihče ni v priviligiranem položaju z izkoriščanjem notranjih informacij, ki lahko prinesejo posvečenim veliko profita (samo na ministra Vizjaka se spomnimo). Podobne vloge imajo tudi agencije za zavarovalni nadzor, za varnost prometa, za železnice in civilno letalstvo. Prav vse so namenjene takšni ali drugačni obliki varnosti, pravičnega delovanja trgov in s tem varovanja pravic vseh nas.

Zakaj vlada zakon pripravlja v tajnosti? Komu je v interesu nastanek dveh superagencij pod politično kontrolo namesto institucij, ki so doslej (gotovo ne brez napak) neodvisno uresničevala poslanstvo v imenu in v interesu vseh državljank in državljanov? Zakaj iz osnutka zakona, razkritega na portalu raziskovalnih novinarjev, izhaja padanje strokovnih standardov za ljudi, ki bodo upravljali ali nadzirali te institucije?

Do sedaj bi se morali naučiti, da trg brez nadzora in javne regulacije pripelje do podivjanega (kapitalističnega) divjega zahoda, kjer je močnim dovoljeno vse, šibki pa trpijo. Svetovna gospodarska kriza, ki je na javnih storitvah v zdravju, socialne varnosti ali skrbi za starejše pustila dolgoročne posledice, je neposreden produkt zmanjševanja javnega nadzora in usmerjanja tržnih dejavnosti. Kam nas pelje ta vlada? V še ostrejši neoliberalizem, medtem ko pri načrtovanju proračunov dosega rekordne primanjkljaje po principu “šta pije kafana”, da bo potem soočanje s posledicami  povsem nemogoče, ljudje pa bomo to pogubno politiko zaradi nekaj bombonov plačali s popolno privatizacijo javnih storitev, tudi zdravstva, socialnega varstva, skrbi za starejše?

Je tudi to združevanje povezano s poizkusom, da se onemogočijo nadzorni postopki, v katerih so se znašli predstavniki vlade? Kateri procesi deregulacije nas še čakajo po liberalizaciji cen bencina, zaradi katere nas bo vse še bolela glava, ko bodo koristi višjih cen v žepih trgovcev, namesto v vaši denarnici ali vsaj (preko trošarin) v javni blagajni za financiranje potreb ljudi v zdravstvu, izobraževanju, s pokojninami ali pomočjo najranljivejšim?

Čeprav so te agencije navidezno daleč od potreb ljudi, bi morali pri vseh nas zvoniti vsi alarmi. To ni dobro. Bojim se, da bo cena vladne politike na tem in drugih področjih tako visoka, da nas bo oropala prihodnjih razvojnih možnosti.