Čas nastopa mojega mandata kot poslanca Evropskega parlamenta je čas specifičnih, izjemno težkih okoliščin. Energetska in prehranska kriza kot posledici vojne v Ukrajini sta zatresli Evropo, na eni strani v nujnosti hitrih reakcij nasproti Ruske federacije, na drugi, še “pomembnejši” strani pa v odgovornosti EU za sprejem konkretnih ukrepov za pomoč ljudem.

Po mojem trdnem prepričanju je času visokoletečih deklaracij in na pol obvezujočih zavezah v EU, ob perečih izzivih energetske in prehranske krize dokončno odklenkalo. Namreč praksa kaže, da se deklarativni dogovori v EU lahko hitro razvodenijo v usmeritve, ki nič kaj dosti ne koristijo ljudem tukaj in zdaj. Zato pozdravljam konkreten dogovor voditeljev članic unije za embargo na rusko nafto, ob tem pa imam jasno zahtevo po sprejemu konkretnih ukrepov za blaženje prehranske in energetske krize, podprtih s financami in operativnim načrtom za njihovo realizacijo. To zahtevo bom ob vsakokratni možnosti naslovil Evropskemu parlamentu in Evropski komisiji.

Uspešnost ukrepanja Evropske skupnosti v dani situaciji ne bo merjena “zgolj” po številu sankcij, temveč po kakovosti življenja ljudi, konkretno: med trgovskimi policami in ob radiatorjih stanovanj.

Prvenstveno vprašanje danes tako ni zmožnost skupne zaveze članic Evropske unije za uvedbo sankcij proti Rusiji, temveč kako učinkovito in v kolikšnem času je EU zmožna odpraviti dilemo ljudi: kruh ali topel dom. To je dilema, ki je in bo ostala moje prvotno prizadevanje dela v EU – ne kruh ali topel dom, temveč kruh in topel dom!