Hot in Zrim za spremembo Zakona o ohranjanju narave

Poslanca SD mag. Meira Hot in Damijan Zrim sta na vlado naslovila pobudo v zvezi z odškodnino, ki jo povzročijo živali zavarovanih vrst ter predlogom spremembe Zakona o ohranjanju narave, ki bi kmetom in rejcem pomagala pri ublažitvi in preprečevanju gospodarske škode, še preden ta nastane, zaradi napada velike zveri na drobnico.

3. maj 2023

V Sloveniji se pri upravljanju s populacijo rjavega medveda že več kot deset let vrtimo v začaranem krogu. Vsako leto, ko pristojno ministrstvo izda odločbo o številu medvedov, ki jih je dovoljeno odstreliti oziroma odvzeti iz narave, določene okoljevarstvene nevladne skupine izpodbijajo pravnomočno veljavnost te odločbe. Običajno jim jo uspe tudi razveljaviti, saj Slovenija še vedno nima vzpostavljenega ustreznega in delujočega sistema monitoringa populacije rjavih medvedov v skladu z evropsko in slovensko zakonodajo. Monitoring številčnosti populacije medvedov seveda predstavlja osnovni pogoj za natančnejšo oceno številčnosti populacije, ki potem predstavlja podlago za določitev števila medvedov, ki jih je v določenem letu dovoljeno odvzeti iz populacije, ne da bi se s tem ogrozila naravna sposobnost obnavljanja populacije velike zveri v njihovem okolju.

Ena od posledic vsakoletnih razveljavitev odločb odvzema medveda v naravi pa je bila hitra rast njihove populacije. Po ocenah strokovnjakov v Sloveniji sedaj živi okoli 1.100 morda 1.1200 medvedov, prostora v naših gozdovih pa naj bi bilo tam nekje za 800 medvedov.

Zaradi vedno večje populacije rjavega medveda, se je povečalo tudi število konfliktnih primerov, ki so povezani z njim, kar je privedlo tudi do manjše družbene sprejemljivosti do sobivanja človeka z veliko zverjo in ostalimi zavarovanimi živalskimi vrstami, ki prebivajo v naših gozdovih. V zadnjih letih se je najbolj povečalo število napadov velikih zveri na drobnico, ki jo gojijo rejci na območjih, kjer prebiva rjavi medved. Napadi velikih zveri na drobnico povzročajo precejšno gospodarsko škodo. Težave pa predstavlja tudi neučinkovit in počasen sistem zaščite ter odškodnin v primeru napada te velike zveri.

Največjo težavo trenutno veljavnega sistema odškodnin predstavlja dejstvo, da so rejci upravičeni do odškodnine ali sredstev za zaščitne ukrepe šele po tem, ko se je že zgodil prvi napad velike zveri in je bila škoda na rejenih živalih že povzročena. Poleg tega so odškodnine, ki jih prejmejo rejci veliko prenizke, da bi si z njimi povrnili povzročeno gospodarsko škodo. Prav tako rejci nanje čakajo več mesecev, čeprav bi jim morala država škodo povrniti v 30 dneh od napada.

Več kot očitno je, da bi v Sloveniji že zdavnaj morali sprejeti in izvajati novo strategijo upravljanja populacije rjavega medveda in drugih velikih prostoživečih zavarovanih zveri. Del te nove strategije, bi moral biti tudi učinkovitejši sistem zaščite ter odškodnin, ki bi bistveno prispeval k vzpostavitvi boljšega družbenega okolja za sobivanje človeka in velikih zveri. Takšen sistem naj temelji na izkušnjah iz prakse pri izvajanju različnih evropskih projektov, prek katerih je bilo v preteklih letih mogoče pridobiti sredstva za zaščitno opremo (npr.: LifeLynx, WolfAlps, SloWolf, Life DinalpBear).

Predvsem pa je potrebno zagotoviti pomoč rejcem pri ublažitvi in preprečevanju gospodarske škode, še preden ta nastane, zaradi napada velike zveri na drobnico.

Pobuda za spremembo 92. in93. člena Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg, 31/18, 82/20, 3/22 – ZDeb, 105/22 – ZZNŠPP in 18/23 – ZDU-1O):

92. člen
(škoda, ki jo povzročijo živali zavarovanih vrst)

(1) Fizična ali pravna oseba, ki ji živali zavarovanih vrst iz 81. člena tega zakona lahko povzročijo škodo na premoženju (v nadaljnjem besedilu: oškodovanec), mora na primeren način kot dober gospodar na svoje stroške zavarovati, vzdrževati in narediti vse potrebno, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode. Osnovni načini varovanja so določeni v predpisu pristojnega ministrstva za ohranjanje narave iz 93.a člena tega zakona.

Obrazložitev: Uvaja se pojem osnovnega varovanja, ki velja za opredelitev ‘dobrega gospodarja’. Ukrepi so podrobneje opredeljeni v podzakonskem predpisu.

(2) Če nastanka škode ni mogoče preprečiti na način iz prejšnjega odstavka in oškodovancu nastane škoda, ki presega višino treh povprečnih bruto plač v Republiki Sloveniji, mora oškodovanec obvarovati svoje premoženje z dodatnimi načini varovanja, v nasprotnem primeru ni upravičen do odškodnine. Če je dodaten način varovanja financiran ali sofinanciran na podlagi drugih predpisov, se ne sofinancira na podlagi tega zakona. Dodatni načini varovanja so določeni v predpisu pristojnega ministrstva za ohranjanje narave iz 93.a člena tega zakona.

Obrazložitev: Z ustreznimi dodatnimi ukrepi se zmanjšajo škode, zato se proračunska sredstva namenijo za sofinanciranje dodatnih načinov varovanja, vendar le za materialne stroške in ne za delo (niti za postavljanje, niti za uporabo). Delo se sofinancira preko skupne kmetijske politike. Ukrepi so podrobneje opredeljeni v podzakonskem predpisu. Preprečuje tudi možnost dvojnega financiranja.

(3) Ministrstvo pristojno za ohranjanje narave določi vrste živali zavarovanih vrst in njihovo območje pojavljanja za katere se sofinancira dodatne načine varovanje neglede to, ali je škoda v preteklosti že nastala.

Obrazložitev: Določi se za katere vrste in na katerem območju se sofinancira dodatne ukrepe neglede na to, ali je škoda v preteklosti že nastala.

(4) Nadzor nad pravilno uporabo in delovanjem osnovnih in dodatnih načinov varovanja iz prvega in drugega odstavka tega člena vrši Zavod za gozdove Slovenije.

Obrazložitev: S tem se odpravlja problem, da nekateri rejci niso imeli ali niso vzdrževali ustreznega delovanja zaščitnih sredstev in s tem omogočili nastanek škod. To je bil tudi najpogostejši vir zlorab odškodninskega sistema.

(5) Za škodo na vozilu, ki jo povzroči trk živali zavarovane vrste in premikajočega se vozila, odgovarja:

voznik vozila, kolikor se ugotovi, da ni vozil v skladu s predpisi,
upravljavec ceste, kolikor se ugotovi, da je škoda nastala zaradi dejanj upravljavca,
voznik za škodo na vozilu, kolikor sta upravljavec ceste in voznik storila vse potrebno, da do škode ne bi prišlo.

Obrazložitev: Nova alineja ureja primere trkov živali zavarovanih vrst z vozilom na isti način kot Zakon o divjadi in lovstvu za divjad.

93. člen
(odškodnina zaradi škode povzročene po živalih zavarovanih vrst)

(1) Oškodovanec je upravičen do povrnitve odškodnine v višini dejanske škode, ki jo povzročijo živali zavarovanih vrst iz 81. člena tega zakona, če so izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka prejšnjega člena in je v primeru nadzora iz četrtega odstavka prejšnjega člena izkazana pravilna uporaba dodatnih zaščitnih sredstev.

Obrazložitev: Poleg ustreznih ukrepov je pogoj za upravičenost za odškodnino tudi ustrezna raba (vzdrževanje) zaščitnih sredstev.

(2) Odškodnina za škodo je za posamezno vrsto škode določena v lestvici za ocenjevanje škode, ki jo predpiše ministrstvo pristojno za ohranjanje narave. V kolikor posamezna vrsta škode ni določena v lestvici, je oškodovanec upravičen do odškodnine v višini, ki jo oceni izvedenec iz posameznega področja.

Obrazložitev: Višina odškodnine je določena s cenikom oziroma z izvedenskim mnenjem.

(3) Oškodovanec uveljavlja odškodninski zahtevek za škodo, povzročeno po živalih zavarovanih vrst s pisno prijavo v treh dneh, ko je škodo opazil, na način in po postopku s smiselno uporabo določb predpisov o divjadi in lovstvu, ki urejajo uveljavljanje škode od države.

Obrazložitev: Dodan je časovni rok (isti kot v primerih škod zaradi divjadi po Zakonu o divjadi in lovstvu.

(4) Naloge pooblaščenca ministrstva pristojnega za ohranjanje narave v primerih iz prejšnjega odstavka izvaja Zavod za gozdove Slovenije.

Obrazložitev: Določi se kdo škodo ocenjuje.

(5) Ministrstvo pristojno za ohranjanje narave je pristojno za odločitev o odškodnini za škodo, povzročeno po živalih zavarovanih vrst skladno z lestvico iz drugega odstavka tega člena. Škoda se povrne na podlagi materialnih dokazov najkasneje v roku 30 dni.

Obrazložitev: Določi se odgovornost, višina in rok izplačila.

(6) Oškodovanec, ki se ne strinja z odločitvijo ministrstva, lahko s tožbo zahteva, da o odškodnini odloči pristojno sodišče. Tožbo mora vložiti najkasneje v treh letih od dneva, ko je škoda nastala. Sodišče tožbo zavrže, če oškodovanec ni vložil pisne prijave v treh dneh od njenega nastanka, v skladu s prvim odstavkom tega člena.