»Po dobrih tridesetih letih od nastanka Republike Slovenije, ki jo večkrat opevamo kot uresničitev tisočletnega sna naših prednikov, je nastopil čas, da iskreno spregovorimo tudi o temnih plateh naše osamosvojitve,« je prisotne nagovorila ministrica dr. Švarc Pipan.

»Iz današnje perspektive je povsem jasno, da izbris predstavlja največjo in najbolj množično krivico, ki jo je Republika Slovenija zagrešila nad svojimi prebivalci. Žrtve izbrisa so bili naši sosedi, torej ljudje, s katerimi smo skupaj živeli, njihovi otroci so se igrali z našimi, tako kot naši starši so tudi oni gradili našo novo domovino.

Njihova življenja je usodno zaznamovalo preprosto administrativno dejanje, za katerega večina sploh ni pravočasno izvedela. Izbris iz Registra stalnega prebivalstva jih je pahnil v hudo stisko, naenkrat so izgubili vse: ne zgolj pravico do prebivanja v svoji domovini, izguba statusa namreč predpostavlja tudi izgubo ekonomskih in socialnih pravic, ki jih imamo za samoumevne – nezmožnost dostopa do zdravnika, izgubo zaposlitve in ne nazadnje izgon iz države. Mnogi izmed njih so izgubili družine, nekateri so obupali in si vzeli življenje.

Ne gre torej »zgolj« za 25.671 ljudi, ki so bili formalno izbrisani. Gre tudi za njihove najbližje ter za njihove prijatelje,« je spomnila ministrica in poudarila, da si država nikakor ne more šteti v ponos, da je kalvarijo izbrisanih reševala skoraj trideset let: »Z majhnimi koraki in prevečkrat šele ob spodbudi odločb Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice. Levji delež zaslug za popravo krivic gre nevladnim organizacijam in drugim prizadevnim posameznikom, ki so se zoperstavili birokratskemu sistemu, da so lahko pomagali najšibkejšim.«

Ministrica je spomnila na žalostno zgodovino urejanja statusa izbrisanih, na ugotovitve Varuha človekovih pravic, odločbe Ustavnega sodišča, obsodbe Evropskega sodišče za človekove pravice, zakonodajni postopek urejanja statusa Izbrisanim. Ob tem je opozorila, da v določenem delu vprašanje poprave krivic izbrisanim še vedno ni zaključeno, saj Ustavno sodišče še ni sprejelo odločitve v postopku za oceno ustavnosti dveh zakonov, ki se nanašata na urejanja njihovega statusa.

»Današnji dan nam ponuja priložnost za refleksijo ter tudi za razmislek o poti naprej – kaj vse moramo storiti, da se kaj takšnega ne bo več ponovilo. In kaj še lahko storimo, da vsem tistim, ki so zaradi izbrisa trpeli, olajšamo življenje tukaj in zdaj. Ob tem naj ostane zavedanje, da je veliko lažje odpraviti pravne pomanjkljivosti, kot pa je pozdraviti človeške rane, ki so nastale zaradi njih. Naj bo odprtje Parka izbrisanih in odkritje posebnega obeležja v opomin prihodnjim generacijam, da je treba ostati buden – preden nastopi tema, se mrači – in takrat se je treba odločno postaviti na stran človekovih pravic. Če je krivica storjena enemu, je storjena vsem nam. Samo s takšnim odnosom bomo našo državo dvignili na višjo civilizacijsko raven, ki bo v zgled sosedom in v ponos našim naslednikom,« je zaključila ministrica.