Šport ni pomemben zgolj zaradi tekmovalnih uspehov. Je pomemben del zdravega odraščanja, socialnega vključevanja, razvijanja samozavesti in oblikovanja zdravih življenjskih navad. Prav zato mora biti vprašanje dostopnosti športa tudi vprašanje enakih možnosti otrok in mladostnikov.

Za številne družine strošek ni le vadnina

Podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje iz mednarodne raziskave HBSC kažejo, da priporočilo Svetovne zdravstvene organizacije o vsaj 60 minutah telesne dejavnosti dnevno dosega le 17,2 odstotka slovenskih 15-letnikov in 15,3 odstotka 17-letnikov. Raziskave obenem opozarjajo na socialno-ekonomske razlike, saj mladostniki iz manj premožnih družin poročajo o nižjih ravneh telesne dejavnosti.

Pri vključevanju v organizirano športno dejavnost pa ovira pogosto ni le mesečna vadnina. Družine morajo pokriti tudi stroške športne opreme, članarin, tekmovanj, priprav in prevozov. Poseben izziv lahko to predstavlja družinam z več otroki in enostarševskim družinam, pa tudi otrokom iz manjših in podeželskih krajev, kjer je izbira športnih programov lahko bolj omejena.

»Če želimo govoriti o športu za vse, moramo pogledati tudi, kdo ima do njega dejansko dostop. Za nekatere družine so stroški vadbe, opreme in prevozov pomembna ovira, otroci iz manjših krajev pa nimajo vedno enakih možnosti kot njihovi vrstniki v večjih mestih,« je poudarila vodja Poslanske skupine SD mag. Meira Hot.

Več kot 20 milijonov evrov za šport – koliko jih doseže otroke, ki pomoč najbolj potrebujejo?

Državni zbor je leta 2025 sprejel Resolucijo o nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji za obdobje 2026–2035, ki med temeljnimi cilji določa dostopnost športa vsem prebivalcem in povečanje vključevanja v strokovno vodene športne programe. Za izvajanje letnega programa športa je v letu 2026 na državni ravni razpisanih dobrih 20 milijonov evrov.

Ob teh strateških usmeritvah in zagotovljenih sredstvih je po oceni mag. Meire Hot pomembno preveriti, ali obstoječi sistem financiranja dejansko zmanjšuje socialne in geografske razlike ter ali pomoč doseže tudi otroke, ki zaradi finančnih ali drugih ovir v organizirano športno dejavnost sploh niso vključeni.

Država mora vedeti, kje so ovire

Poslanka ministra sprašuje, ali ministrstvo sploh razpolaga s podatki o povprečnih stroških vključevanja otrok v organizirane športne dejavnosti in ali spremlja razlike glede na socialno-ekonomski položaj družin, regijo in kraj bivanja.

Zanima jo tudi, koliko sredstev je država v letu 2026 namenila neposredno vključevanju otrok iz socialno šibkejših družin v športne programe in koliko otrok je bilo oziroma bo v okviru teh ukrepov deležnih pomoči.

Posebej je odprla vprašanje možnosti uvedbe državnih športnih vavčerjev oziroma drugih oblik neposrednega sofinanciranja športnih dejavnosti, s katerimi bi bilo mogoče pokriti tudi stroške opreme in prevozov.

»Pomembno je, da ne spremljamo samo tega, koliko denarja namenimo športu, ampak tudi, koliko otrok zaradi teh ukrepov dejansko dobi možnost vključitve v šport. Če država želi zagotavljati šport za vse, mora vedeti, kje so ovire in ali jih obstoječi ukrepi dejansko odpravljajo,« je izpostavila mag. Meira Hot.

Ministra je zato pozvala k jasnim podatkom o učinkovitosti obstoječega sistema ter k odgovoru, ali ministrstvo skupaj z ministrstvom, pristojnim za vzgojo in izobraževanje, ter lokalnimi skupnostmi načrtuje dodatne ukrepe za zmanjševanje socialnih in geografskih razlik pri dostopnosti organizirane športne dejavnosti.

Cilj mora biti jasen: noben otrok ne sme ostati brez možnosti ukvarjanja s športom zgolj zato, ker si njegova družina tega ne more privoščiti ali ker živi v kraju, kjer je ponudba športnih programov omejena.