Andreja Katič
Predsednica Ženskega foruma SD
Mija Javornik
Generalna sekretarka Ženskega foruma SD
Moje telo – moja pravica, moja izbira
Zahtevamo celovito politiko zagotavljanja in varovanja reproduktivnega in spolnega zdravja ter pravic za vse!
Spolno in reproduktivno zdravje žensk sta del človekovih pravic, vključno s pravico do življenja, do zdravja, do zasebnosti in izobraževanja ter prepovedjo diskriminacije.
Države so dolžne spoštovati, varovati in izpolnjevati pravice, povezane s spolnim in reproduktivnim zdravjem žensk. Njihovo celovito spoštovanje spada med temeljne obveznosti držav članic Sveta Evrope na področju zagotavljanja človekovih pravic žensk in enakosti med spoloma. Kljub temu imamo v EU članice, v katerih je splav prepovedan ali otežen. Kot smo se lahko že neštetokrat prepričali, takšne politike uničujoče vplivajo na zdravje in zmožnosti žensk z usodnimi posledicami.
Letos obeležujemo 30. obletnico ubranitve 55. člena Ustave Republike Slovenije, ki govori o pravici do svobodnega odločanja o rojstvih. Leta 1991 so demokratično delovanje in številni protesti združili široko javnost in politiko, in obvarovali to ustavno svoboščino, a tudi danes, tri desetletja kasneje, je potrebno ozaveščati o nujnosti spreminjanja patriarhalnih in mizoginih vzorcev vedenja in oblikovanja javnih politik kot ključnih za uresničevanje demokracije.
Spolno in reproduktivno zdravje žensk je eminentno družbeno vprašanje. Javna razprava in odločanje o pravicah žensk, kot tudi njihova odsotnost, so posledica procesa političnega (ne)odločanja. Ignoranca in umanjkanje celovite institucionalne in strokovne podpore na področju reproduktivnega in spolnega zdravja ter pravic sta prikriti obliki sistemskega nasilja nad ženskami in sta nedopustni. Tega ni mogoče reševati v okviru patriarhalnega sistema družbenih odnosov in odkrite mizoginosti in homofobije.
Covid-19 pandemija in z njo povezane omejitve otežujejo dostop do zdravstvenih storitev in s tem do zanesljivih informacij o spolnem in reproduktivnem zdravju ter pravicah, storitvah in blagu. Pravica do prisotnosti partnerja ali partnerke je v javnem zdravstvu pogosto odvzeta pri spremstvu nosečnice na ginekoloških pregledih, v nekaterih bolnišnicah tudi v času poroda in po njem. Svetovalnic za mlade o reproduktivnem zdravju in pravicah ni, menstruacija, z njo povezani menstrualni pripomočki in menstrualna revščina ter menopavza na delovnem mestu ostajajo tabuizirane teme. Z vztrajnim zagovarjanjem spolnih in reproduktivnih pravic žensk smo uspeli doseči znižanje davčne stopnje DDV za menstrualne higienske pripomočke na 9,5%, a to še zdaleč ni dovolj.
Covid-19 epidemiji bo sledila socialna epidemija. Obstaja realno tveganje, da bodo višjo ceno plačale ženske in določeni podsistemi, kot na primer prav preventivno zdravstvo. Zato je potrebno javni zdravstveni sistem ohraniti in okrepiti kot sestavni del izgradnje družbene enakosti. Slovenija nujno potrebuje celovito mrežo preventivnega, reproduktivnega in spolnega zdravja ter s tem povezanih pravic za vse generacije.
Pekinška deklaracija zavezuje družbene odločevalke in odločevalce, da zagotovijo dostop do informacij o spolnem in reproduktivnem zdravju za vse ženske. Dodatno EU direktive zavezujejo države članice k zagotavljanju dostopnosti tudi s tem povezanih storitev in blaga brez diskriminacije in s posebno pozornostjo do ogroženih žensk, do žrtev nasilja na podlagi spola in drugih ranljivih skupin. To vključuje:
- enakost dostopa do oskrbe do, pri in po splavu, do kontracepcije, vključno z nujno kontracepcijo, in do zdravstvenega varstva pred, med in po porodu kot bistvenih zdravstvenih storitev, ki jih je treba ohraniti in sprejeti vse potrebne spremljevalne ukrepe;
- zagotavljanje ozaveščanje in odpravljanje spolnih stereotipov in predsodkov preko javnega sistema vzgoje in izobraževanja od predšolske vzgoje kot tudi zagotavljati ter razširjati strokovne informacije o spolnem ter reproduktivnem zdravju in pravicah;
- upoštevanje smernic Svetovne zdravstvene organizacije o dostopu do zdravstvene oskrbe za nosečnice in doječe ženske med pandemijo ter zagotavljati informirano privolitev žensk in sprejemanje odločitev v okviru poroda v vsakem trenutku.
Ženski forum SD opozarja na stanje doma v Sloveniji, v evropskem in v mednarodnem prostoru. Teksas je na drugi strani oceana, med Ljubljano in Varšavo pa je razdalja le 1000 kilometrov, časovno pa bi hitro pomislili, da nas loči stoletje.
Danes Poljska postaja država z enim najstrožjih zakonov na področju ureditve pravice do svobodne izbire o rojstvu otrok. Pobude, da se ukine ali omeji pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok pa tudi v Sloveniji niso izginile, v zadnjem obdobju postajajo vse glasnejše, zlasti z vidno podporo posameznih predstavnikov aktualne vlade.
Ženski forum SD izraža solidarnost z ženskami, ki se jim ponovno omejujejo ali ukinja pravica do splava in se pridružuje boju, da bo splav – tako pravno kot dejansko – postal pravica.
Svetovno politično soglasje o nujnosti legalizacije splava, kar je bistvenega pomena za zaščito pravic žensk do enakosti, nediskriminacije, svobode, zdravja, avtonomije in zaščite pred nasiljem, je bilo doseženo s svetovno konferenco OZN o prebivalstvu v Kairu 1994 in nato potrjeno s Pekinško deklaracijo na svetovni konferenci Združenih narodov o ženskah iz leta 1995. Države so bile tudi pozvane, naj odpravijo kazenske sankcije proti ženskam, ki so opravile nelegalne splave in da je potrebno sprejeti ukrepe za razumevanje ter obravnavo vzrokov in posledic nelegalnih splavov.
Ali je zaradi prepovedi in kazni splavov manj? Ne, le tiste ženske, ki so samostojne in finančno preskrbljene si lahko privoščijo varen splav, ostale pa se zatekajo k mazačem in s tem tvegajo svoja življenja, zdravje in varnost. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ocenjuje, da vsako leto po svetu izvedejo 20 milijonov nestrokovnih prekinitev nosečnosti, pri čemer umre skoraj 70.000 žensk.
Kako to, da se danes, v 21. stoletju še vedno borimo za svobodno odločanje o rojstvu otrok?
Zakaj se še vedno pogovarjamo o legitimnosti metode, ki so jo poznali že v prazgodovinskih družbah, saj je splav po vsej verjetnosti najstarejša metoda reguliranja rodnosti. Najstarejši dokazi o izvajanju umetnih prekinitev nosečnosti prihajajo iz Kitajske, stari pa so skoraj 5000 let. Do izuma zanesljive kontracepcije je splav obstajal kot edina metoda za preprečitev rojstva nezaželenega otroka. V obdobju antične Grčije in Rima je bil splav povsem sprejemljivo in pogosto dejanje, vendar je o njem odločal moški. Tudi krščanstvo v svoji začetni dobi splavu ni tako zelo nasprotovalo, v 13. stoletju pa je papež Inocent III. določil, da plod postane živo bitje, ko nosečnica začuti njegove gibe. Pred tem je splav veljal za manjši greh, nato pa je postal uboj. Splav je kriminaliziral papež Sikst V. leta 1588, vendar je že tri leta kasneje njegov naslednik, papež Gregor XIV., prepoved omilil in dovolil splav v prvih 116 dneh po spočetju. Popolna prepoved splava velja v Katoliški cerkvi od leta 1869. Bolj restriktivna je bila na področju prekinitve nosečnosti posvetna oblast. Karel V. je kot cesar Svetega rimskega cesarstva leta 1532 za namerni splav predpisal smrtno kazen, ki pa je vsaj spočetka niso pogosto izvajali. Tudi v islamu so imeli v srednjem veku zelo strpno stališče do splava, danes pa je skoraj povsod (izjema je Tunizija) v muslimanskem svetu prekinitev nosečnosti povsem prepovedana. V islamskih deželah je bila medicina veliko bolj razvita kot v tedanji Evropi, zato obstajajo tudi obsežni zapisi o uporabi tako kontracepcijskih kot abortivnih sredstev. Splav je bil zakonsko prvič legaliziran v Sovjetski zvezi leta 1920, a ga je Stalin leta 1936 spet prepovedal, da bi povečal število prebivalstva. Sledili sta Islandija (1935) in Švedska (1938) ter v 50 letih prejšnjega stoletja večina socialističnih držav.
Na slovenskih tleh je bil splav prepovedan do leta 1951, od takrat je bil dovoljen v določenih primerih. V začetku sedemdesetih let je začelo prevladovati stališče, da je svobodno odločanje o rojstvu otrok najpomembnejše zagotovilo odgovornega starševstva in srečnega otroštva, in kot taka je bila leta 1974 zapisana v Ustavo SFRJ. V Sloveniji je splav na zahtevo ženske legalen od leta 1977, ko je zakon odločitev prepustil izključno ženski. Najbolj očitno so se pojavile zahteve po omejitvi pravice do splava v procesu oblikovanja ustave leta 1990. Po množičnih demonstracijah je vsebina člena iz socialistične ustave ostala zapisana tudi v Ustavi Republike Slovenije.
Izborjene pravice žal niso samoumevne, za njihovo ohranitev se je potrebno boriti tudi danes, zdaj.
Ženski forum SD Vlado RS ter pristojno ministrstvo sprašuje, kaj je z vsebino in sprejemom predloga Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških za obdobje 2021-2030, ki je bila pred časom, domnevno zaradi neusklajenosti med ministrstvi, umaknjena z dnevnega reda seje vlade? Kdaj bo resolucija posredovana v državni zbor?
Nacionalni program je podlaga za izvedbo številnih dejavnosti krepitve enakosti spolov. Slovenija se je dolga leta uvrščala med uspešnejše države oz. med države z razmeroma visoko stopnjo enakosti na večini področij družbenega življenja, v letu 2020 pa se je prvič znašla pod povprečjem EU (EIGE, 2020). Nazadovanje je povzročilo slabšanje zdravja in političnega predstavništva žensk! Neenaka udeležba moških in žensk na položajih moči pomeni velik izziv za demokratične družbe, saj z izločanjem polovice prebivalstva hudo trpi kakovost političnega odločanja. Večja enakost spolov vodi k večji pravičnosti, krepitvi gospodarske rasti, izboljšanju procesov odločanja v politiki in v gospodarstvu, boljši kakovosti življenja vseh, ne glede na spol, ter dolgoročnim finančnim prihrankom države.