“Ali lahko še kdo zanika, da smo soočeni z dramatično krizo,” se je lanskega decembra spraševal generalni sekretar Združenih narodov, portugalski socialist António Guterres v svojem pozivu svetovnim voditeljev, da naj sledijo zgledu 38 držav in razlasijo podnebno krizo. Ta korak bi po njegovem mnenju od držav zahteval resno akcijo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Čeprav je v svetu vse več držav, ki so sprejele zavezo za dosego ogljične nevtralnosti do leta 2050, imajo le redke oblikovane realne načrte za dosego tega cilja.
Socialni demokrati so predlog resolucije prvič vložili v Državni zbor februarja 2020, vendar nato ni dobila večinske podpore. Poslanska skupina SD je nato decembra 2020 letos skupaj z LMŠ, Levico in SAB resolucijo ponovno predlagala v sprejem. Državni zbor jo je zavrnil, je pa predlagateljem uspelo pridobiti tudi podporo pristojne komisije Državnega sveta. Mag. Dejan Židan, prvopodpisani pod predlogom resolucije, upa, da je odmevno novo poročilo Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) tokrat dovolj jasno in svareče, da bo v Državnem zboru tokrat dozorelo spoznanje o nujnosti razglasitve podnebne in okoljske krize, predvsem pa za potrebno ukrepanje. S tem bi Državni zbor sledil pozivu generalnega sekretarja Združenih narodov, ko je ta dejal: “Če ne bomo spremenili smeri, se bomo v tem stoletju soočili s katastrofalnim povišanjem temperature za več kot tri stopinje. Zato pozivam vse svetovne voditelje, naj v svojih državah razglasijo izredne podnebne razmere, vse dokler ne bo dosežena ogljična nevtralnost.«
Državni zbor bi s predlagano resolucijo razglasil izredne podnebne in okoljske razmere, določil podnebne cilje, ukrepe in organiziranje zoper podnebno in okoljsko krizo. Podnebne spremembe so namreč realna in aktualna grožnja človeštvu, živalskim in rastlinskim vrstam ter pogojem za življenje na planetu Zemlja. Dogajajo se zaradi segrevanja ozračja, posledično pa tudi zemlje in vode, zaradi učinka tople grede, ki ga ustvarja kopičenje toplogrednih plinov v atmosferi. Znanstveniki soglašajo, da so podnebne spremembe tolikšnih razsežnosti in dinamike antropogenega razvoja, torej jih je povzročil človek s prekomernimi izpusti toplogrednih plinov na vseh področjih človekove dejavnosti in zagotavljanja njegovih potreb.
Jasne znake in posledice segrevanja ozračja smo lahko spet videli letos poleti, ko se je na globalni ravni pokazalo več vremenskih skrajnosti. Visoke poletne temperature, hkrati pa neurja, poplave, hude toče in požari od Sibirije do Kanade, od Turčije do Grčije, vključno z doseganjem evropskih temperaturnih rekordov. Leto 2019 je bilo ponovno med rekorderji v zgodovini merjenja svetovnih temperatur (drugo najbolj vroče leto v zgodovini merjenja), medtem ko je bilo minulo desetletje najbolj vroče doslej, kar je potrdil program Evropske unije za spremljanje podnebnih sprememb Copernicus. V zadnjih petih letih se je zvrstilo vseh pet najbolj vročih let v zgodovini. Povprečna globalna temperatura je bila lani 0,6 stopinje Celzija nad povprečjem v obdobju 1981 – 2010. Grede na predindustrijsko dobo se je v zadnjih petih letih Zemlja ogrela za od 1,1 do 1,2 stopinje Celzija. Ta poročila kažejo, da sta vzhodna in južna Evropa med tistimi svetovnimi predeli (ob Aljaski, Arktiki, južni Afriki in Avstraliji) najbolj izrazito izpostavljena segrevanju ozračja. Leta 2015 so se države sveta s Pariškim podnebnim sporazumom zavezale k omejitvi dviga globalne temperature občutno pod dve stopinji Celzija do konca stoletja glede na predindustrijsko dobo. Medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC) je v letu 2019 izračunal, da bi se morali za omejitev dviga temperature na 1,5 stopinja Celzija izpusti ogljikovega dioksida do leta 2030 vsako leto znižati za 7,6 odstotka.
Podnebno segrevanje je že do sedaj pokazalo vidne posledice na okolje. Nadaljuje se hitro taljenje ledenikov, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst, dvigovanje morske gladine in daljši, intenzivnejši vročinski valovi. Znanstveniki v IPCC predvidevajo, da se bodo podnebne spremembe dogajale vse hitreje, njihovi učinki pa bodo vse večji. To bo v prihodnje spreminjalo podnebne in okoljske vzorce z nadaljnjim dvigom temperatur, podaljšanjem toplih in rastnih sezon, spremembe v vzorcih deževja, pa tudi več suš in vročinskih valov, močnejši in pogostejši hurikani in drugi vremenski pojavi. V sredini stoletja se pričakuje, da bo Arktični krog v času poletja brez ledu.
Evropski parlament je 28. januarja 2019 razglasil podnebne izredne razmere. Ob obravnavi dveh resolucij je Evropski parlament določil obveznost Evropske komisije, da zastavi načrt ukrepanja v skladu z zavezo o omejitvi globalnega segrevanj na manj kot 1,5 stopinje Celzija. Tako bo Evropska unija do leta 2030 morala zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za 55 %, do leta 2050 pa postati tudi ogljično nevtralna.
Najpomembnejše sporočilo resolucije je razglasitev izrednih podnebnih in okoljskih razmer, t.j. podnebne krize. Resolucija to stanje povezuje s podnebnimi spremembami in njihovim vplivom. To pomeni obveznost države, da prednostno izvaja vse potrebne ukrepe za preprečevanje in omilitev podnebnih sprememb ter prilagoditev na njihove posledice.
Poslanec SD mag. Dejan Židan je prvopodpisani pod resolucijo o razglasitvi podnebne in okoljske krize, ki na nujnost podnebnega in okoljskega ukrepanja opozarja tudi s številnimi poslanskimi vprašanji in pobudami. Državni zbor je v času, ko ga je vodil Židan, organiziral tudi odmevni podnebni posvet. Žal se kljub pozivom sedanje vodstvo Državnega zbora ni odločilo za nadaljevanje tovrstnega sodelovanja z znanostjo, civilno družbo in državljani. Resolucijo je sicer SD z opozicijskimi partnerji LMŠ, Levico in SAB v Državni zbor vložila že dvakrat. Židan je prepričan, da bo imelo podnebje in okolje v tretje več sreče.
Državni zbor bi s sprejemom resolucije opredelil konkretne cilje in zaveze Slovenije pri izvajanju ambicioznejše podnebne politike. Med drugim določa obveznost sodelovanja Slovenije pri globalni zavezi za preprečitev globalnega segrevanja preko 1,5 stopinje Celzija, cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov tako, da do leta 2030 doseže zmanjšanje emisij za vsaj 55 % glede na leto 1990 in najkasneje do leta 2050 ogljično nevtralnost, preprečitev zmanjšanja biotske raznovrstnosti, t.j. ohranitev živalskih in rastlinskih vrst, in podnebno pravičnost, torej socialno dimenzijo podnebnega prilagajanja. Vse bolj se namreč kaže, da bodo najvišjo ceno podnebnih sprememb plačali najrevnejši.
Resolucija posebej utemeljuje cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Pariški podnebni sporazum določa cilj ogljične nevtralnosti do leta 2050, kar je kot ratificirana mednarodna pogodba že del prava, ki obvezuje Republiko Slovenijo. Pri definiranju vmesnega cilja do leta 2030 je predlagan identični cilj, kot ga je sprejel Evropski parlament, to pa zato, ker je zaradi verižnega učinka podnebnih sprememb nujno, da se ukrepa takoj in da se prepreči, da se največji del bremen podnebne transformacije prestavi na zadnja desetletja pred letom 2050, kar ponovno prestavlja bremena na prihodnje generacije, hkrati pa se zaradi verižnega učinka podnebnih sprememb s tem povečuje tveganje, da človeštvu spodleti preprečitev dviga globalnih temperatur nad 1,5 stopinje Celzija.
Resolucija konkretizira podnebne cilje z navedbo okvirnih ukrepov za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov na več področjih, kot so prehod na brezogljično oziroma nizkoogljično krožno gospodarjenje, zagotavljanje investicij v zelene tehnologije in obnovljive vire energije, prilagoditev načina življenja in dejavnosti podnebnim spremembam, povečanje splošnega vedenja o podnebnih spremembah, omilitev vplivov na pogoje za življenje, obstanek in razvoj rastlinskih in živalskih vrst, zagotavljanje varnosti in zmanjšanje tveganj ob ekstremnih vremenskih pojavih, razvoj trajnostnih življenjskih, proizvodnih in distribucijskih vzorcev, varovanje naravnega prostora in habitatov, s snovno in energetsko varčnosti, obdavčenje emisij toplogrednih plinov in drugih onesnaževalskih praks, pomoč socialno najbolj ogroženim skupinam za prehod in blaženje posledic podnebnih sprememb, zelena proračunska reforma, trajnostna mobilnost in spremembe življenjskega, ekonomskega in družbenega modela, podpora raziskovalnim in znanstvenim programom za razvoj zelenih inovacij in tehnologij, boj proti energetski revščini, pomoč regijam pri energetskem prestrukturiranju, zeleni naložbeni načrt in druge ukrepe.
S predlagano resolucijo se določa obveznost države, državnih organov in institucij državne uprave, javnega sektorja, lokalnih skupnosti ter organizacij z javnimi pooblastili, da sprejmejo svoje podnebne načrte z opredelitvijo aktivnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, prilagajanje na podnebne spremembe ter upravljanje posledic podnebnih sprememb. S tem se v pomembni meri uresničuje ideja, da mora država prevzeti vodilno vlogo pri zmanjševanju segrevanja ozračja, na eni strani z regulativo, na drugi strani pa tudi s svojim zgledom in sprejemom konkretnih zavez za podnebno odgovorno ravnanje znotraj državnih in lokalnih struktur.
Podnebne in okoljske krize več ne moremo preprečiti, lahko pa še vplivamo na to, da zmanjšamo njihov škodljiv učinek. Tudi zato resolucija uresničuje preprosto idejo: določimo si skupne cilje, organizirajmo se in sodelujmo. V ta namem po predlogu resolucije država organizira družbeno partnerstvo na državni, regionalnih, lokalnih in interesnih ravneh, ustanovi državni podnebni svet, centralni državni organ za koordinacijo doseganja podnebnih ciljev. Državni zbor z resolucijo sprejema tudi zavezo, da bo za učinkovito doseganje podnebnih ciljev s splošnimi in sektorskimi cilji ter potrebnimi mehanizmi sprejel podnebni zakon.
Sprejem resolucije je torej šele začetek aktivnejšega soočanja s podnebno in okoljsko krizo. Slovenijo pridružuje krogu držav, ki so stanje podnebne in okolsjke nujnosti že razglasile, hkrati pa opozarja na to, da bo potrebno za uresničitev zavez in preprečitev uničujočih posledic preiti od besed k dejanjem.
Dejan Židan: Vlada naj intervenira s pomočjo za turistične vodnike in zaposlene... 
