Ne bodi cepec, cepi se

Strah pred neznanim in strah pred koncem pozna prav vsako, še tako pogumno človeško bitje. Neglede na občutek šibkosti ali moči, ljudje poznamo tudi upanje. Z enim in drugim se soočamo vsak na svoj način, kot skupnost, pa skozi zgodovinske izkušnje, dobre in slabe. V strahu pred neznanim in v strahu pred končnostjo življenja, se je človeštvo tekom naše evolucje zatekalo k mitom, religiji, magiji, transcendentalnosti, meditaciji, k raziskovanju – človeka in narave. Vse zato, da bi odkrili tisti čudežni napoj, zamah, ali energijo, ki prežene bolezen, smrt, nesrečo. Odprave so iskale vrelce mladosti in premnoga življenja pionirjev znanosti bodo zavedno ostala pokopana pod goro vprašanj, na katere so znanstveniki iskali odgovore, tudi v najbolj nemogoči in najbolj drznih okoliščinah.

Toda nihče ne pozna in ni spoznal vseh odgovorov in resnica bo bržkone ostala izziv za generacije raziskovalcev vse dokler bomo ljudje na tej zemlji doma, kot so tu nekoč domovali dinozavri – ob zavedanju in z mislijo na končnost življenja. In vendar je človeštvo naredilo izjemen korak naprej. Že dolgo nismo več obsojeni brezpogojno obsojeni na smrt zaradi bolezni, ki so še pred desetletji nezaustavljivo sejale smrt med ljudmi. Napredek in dognanja znanosti so nas osvobodila nemih pogledov v nebo, mitoloških pričakovanj čudežnih rešitev in popolne nemoči pred neznanim.

Res je, da smo pred naravo še vedno neskončno majhni in v resnici nemočni, toda že dolgo nismo več obsojeni zgolj na pogled v nebo, na upanje v čudeže. Imamo izbiro in to izbiro nam daje znanost. Ni nam več treba upati zgolj na preživetje, upamo lahko, da bomo tudi po najtežjih boleznih lahko živeli dobro življenje in prav z vsakim dnem, z vsako novo razrešeno znanstveno zagonetko, nam narava podarja možnost, da živimo, čeprav bi še trenutek pred tem lahko o odlogu konca le sanjali.

Čemu so namenjene te besede, je zapisano že v naslovu, v naslovu, ki želi človeka spraševati, ki želi sprožati odzive in ki želi postaviti vse nas pred izbiro. Upati na preživetje, ali zaupati v kakovost življenja, ki jo omogoča znanost, odkritja ujeta v majhno stekleničko cepiva, ki lahko nam, našim najbljižjim in ljudem, ki jih ne bomo nikoli poznali, reši življenje.

Vsak ima pravico in dolžnost, da misli s svojo glavo. Ker pa ta tekst pišem kot predsednik Foruma starejših SD, si bomo dovolil zapisati tudi, da je dolžnost vsakega človeka, da ne misli zgolj in samo nase. Prav je namreč, in to nas dela človeške, da smo solidarni in v presoji svojih ravnanj mislimo tudi na skupnost, na ljudi, na katere naša ravnanja vplivajo nepovratno. In pri vprašanju cepljenja gre v resnici za odločitev o življenju in smrti.

Forum starejših SD zato prosi in vabi vse, da se odzovemo na povabilo za cepljenje, da dosežemo več kot 60% precepljenost in zaščitimo svoje življenje, življenja drugih in skupnost obvarujemo pred posledicami, ki jih prinaša COVID-19, pa tudi druga virusna obolenja, ki so zahvaljujoč znanosti, že dolgo premagljiva, če se le tako odločimo.

Največkrat omenjano cepivo, ki ga je razvil laboratorij v Nemčiji, naše telo namreč nauči prepoznavati eno od beljakovin, ki jo vsebuje tudi virus. Tako naš celični spomin nauči potrebne reakcije, torej prepoznave te aminokisline kot tujka ter akcije za njegovo uničenje. Gre torej za to, da naše telo na ta način sestavi svoj lastni imunski načrt, da se virusu učinkoviteje zoperstavi. S samim cepivom torej ne morete zboleti za COVID-19, saj cepivo ne vsebuje virusa, ampak le eno beljakovino. Seveda pa telo tudi na to reagira, najpogosteje s povečano telesno temperaturo. Ampak to je v bistvu dobra novica, ki dokazuje, da je naše telo sprožilo svoj imunski odziv.

Vem, da ne gre za enostavne odločitve in vem, da marsikdo razmišlja drugače. Prav je tako. Pomembno je le, da so naše odločitve iskrene in lepo bi bilo, če bi jih sprejemali tudi z mislijo na sočloveka.

Svet je lahko lep, življenje pa lahko premaga smrt. Odločitev je v vaših rokah.

Prosim, cepite se.