Epidemije v Sloveniji ni več. Tako se je, hipno, politično in ne po napotilu stroke, odločila vlada. Odločitev seveda ni presenečenje, je le ponovitev vaje v slogu, ki smo ga bili vajeni zadnja dva meseca. Vladna odločitev ni zgolj simbolični konec velike nevarnosti za razširitev virusa, je tudi vstop v novo obdobje, v zahtevno in za marsikoga neprijazno realnost.

S koncem obdobja epidemije v Sloveniji je tako konec tudi s pomočjo za ljudi in gospodarstvo. Ravno nasprotno pa vlada ohranja številne omejitve, tudi tiste, ki simbolizirajo način vladanja, ki je blizu le redkim. Strah, da konec neposrednih nevarnosti ne pomeni tudi konca zelo ostrih posegov v svobodo, pravice ljudi in demokratično naravo slovenske države, je zato upravičen. 

Vendar oziranje v preteklost pomeni bolj malo, če ob tem pozabimo na sedanjost in nujnost osredotočenosti na izzive prihodnjega časa, ki ne bodo prav nič imaginarni ali prestižni, ampak predvsem zelo konkretni in zahtevni. Le strateško in dolgoročno usmerjena politika, ki bo znala organizirati vse ljudi in vire v enotno fronto, jih bo lahko učinkovito naslovila in premagala. Z veliko mero ambicije in potrpljenja, strpnosti in vključevanja pa bi lahko dosegli celo nekaj več. Drugačno Slovenijo. 

Zato je naša prva naloga, da ustavimo kopja, ki frčijo po političnem in civilnodružbenem prostoru, ter najprej prisluhnemo ljudem, obrti, industriji, kulturi, šolstvu, znanosti, kmetijstvu, samozaposlenim in brezposelnim. Njihove stiske in strahovi, njihovi konkretni vsakodnevni izzivi, so naša prva prioriteta, seznam akcijskih nalog, ki je že spisan in pred nami, le soočiti se moramo z njim. Organizirano, racionalno, strateško in objektivno. Z jasnim ciljem, da v tej krizi, ki med nas šele prihaja, prav nikogar ne bomo pustili samega. 

In realnost trenutka je neprizanesljivo jasna. Smo v recesiji, ki lahko povzroči socialno in ekonomsko depresijo desetletja. Napačni koraki v takšnih trenutkih lahko zaznamujejo celotne generacije, Sloveniji pa nepovratno odvzamejo potencial biti ena najuspešnejših držav sveta, kjer bodo, pa naj se sliši še tako patetično, prebivalci srečni in zadovoljni.  

Vračanje v prihodnost mora zato potekati drugače, kot je potekalo soočanje z zdravstvenim izzivom, na katerega, roko na srce, ni bil pripravljen nihče v svetu. Na izolacijo, zapiranje meja, omejevanje ljudi in vse, kar se je dogajalo v zadnjem tromesečju in se marsikje po svetu še vedno dogaja, moramo odgovoriti z ravno nasprotnimi procesi. Vključevanje, solidarnost, strpnost, sprejemanje drugačnosti. Uporaba naprednih misli, idej in modelov. Tako globoke krize namreč ni mogoče reševati s starimi prijemi. Čas je za ustvarjalnost in svobodo.  

In od kje črpati samozavest in optimizem v tako zahtevnih časih? Da je Slovenijo mogoče upravljati drugače, nam kar sami, spontano in iskreno dokazujejo državljanke in državljani.  Vsak petek, ko se odpravijo na kolesa in mirno ter spoštljivo sporočajo, da jim je mar za prihodnost, za sočloveka, za naravo. Da stisk sosedov, prijateljev in tudi popolnih neznancev ne bodo gledali od strani, ampak da želijo ukrepati. Ker smo skupnost, ker znamo biti solidarni in odgovorni.

Zato lahko tokrat alternative postanejo prevladujoči modeli. Ni nam potrebno pristati na to, da je skrajšanje delovnega časa zgolj protikrizni ukrep. Odločimo se lahko za trajno uveljavitev 32-urnega delavnika. Za korak naprej v kakovosti življenja ljudi, za korak naprej v zagotavljanju delavskih pravic. Prav tako je čas da enkrat za vselej odgovorimo na neprestane boje humanitarnih delavcev tudi z lakoto, ki je še vedno v številnih družinah. Brezplačni obroki za vse otroke, preskrba za upokojence, ki s svojimi pokojninami ne zmorejo preživeti ali brezplačni javni prevoz kot alternativa dodatnim pasovom avtocest, so lahko odločitve, da bomo od sedaj naprej ravnali drugače. 

Namesto stalnega vračanja v preteklost, imamo tokrat priložnost, da se drugače, bolj pravično in bolj solidarno organiziramo za prihodnost. Da postavimo nove temelje družbe, kjer nimata primata le rast in konkurenca, ampak najprej pravičnost družbe in dostojanstvo ljudi. 

Vsak od nas je v tej krizi občutil veliko, vsi se soočamo s premisleki in vprašanji, kako naprej. Za nekatere so te bitke samega s seboj lažje, za mnoge pa na robu vzdržnosti. Zato je danes čas, da se odločimo, kako naprej. 

Slovenija potrebuje novo družbeno večino, ki bo v naslednjem obdobju ponovno vzpostavila spoštovanje vladavine prava, demokratičnih standardov in dostojanstvo družbenih in medčloveških odnosov. Skupaj z vsemi strukturami civilne družbe, ob digitalnih orodjih, ki nam omogočajo, da vključimo prav vsakega posameznika in posameznico, moramo pripraviti izhodno strategijo ter oblikovati paket prehodnih pomoči, ki bodo dosegle vse ljudi. 

Pred nami ni enostavno obdobje, toda smer je na dlani. Slovenija potrebuje novo družbeno večino. Slovenija danes potrebuje nov začetek.