Da je naš zdravstveni sistem potreben resnih posodobitev, se verjetno strinjamo vsi. Ključno vprašanje na tem mestu je: kakšne naj bi te bile? Posodobitve zdravstvenega sistema, ki vodijo v privatizacijo, so korak v napačno smer. Zakaj? Drži, zasebništvo lahko v določeni meri zagotovi večjo kakovost in hitrejši dostop do zdravstvenih storitev, a hkrati pomeni tudi večje stroške zdravstvenega zavarovanja. Žal vsi naši državljani nimajo takšnih prihodkov, da bi si lahko to privoščili, to dejstvo pa mora biti temelj, na katerem se oblikujejo posodobitve, o katerih sedaj razpravljamo.
Največjo kakovost in učinkovitost zdravstvenega sistema moramo tako doseči znotraj naših celostnih zmožnosti in na solidaren način. V tem trenutku lahko vidimo drugačno sliko: vladni predlogi gredo v smeri privatizacije zdravstva, ki je oblikovano na način, da ponuja svoje storitve za bogato peščico in ne za vse državljane. S predlogoma dveh zakonov vlada pospešuje privatizacijo in dodeljevanje javnih zdravstvenih sredstev zasebnikom, s tem pa nadaljnjo slabitev javnega zdravstva, namesto da bi s potrebnimi organizacijskimi, konceptualnimi in finančnimi ukrepi okrepila javni zdravstveni sistem, kot smo to predlagali Socialni demokrati.
Vlada s spremembo Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju predlaga spremembo načina upravljanja naše javne zdravstvene blagajne (ZZZS). V predlogu ukinja 45-člansko skupščino ZZZS in jo nadomešča z 11-članskim svetom zavoda. Med imenovanimi člani bi vlada skupaj z delodajalci hitro imela večino in popoln vpliv na dodeljevanje sredstev iz javne zdravstvene blagajne. Zaposleni, ki so aktivni zavarovanci in prispevajo polovico sredstev v blagajno, svojega predstavnika v svetu zavoda ne bi imeli. Prav tako bi lahko minister za zdravje zadržal vsako odločitev, ki jo bi sprejel svet zavoda.
Kljub temu, da ZZZS potrebuje operativnejše upravljanje, je takšen predlog nesprejemljiv, saj omogoča popolno razgradnjo javnega zdravstvenega sistema.
Zakon o zagotavljanju finančnih sredstev za investicije v slovensko zdravstvo je na prvi pogled všečen in politično moder predlog. Vse zdravstvene zavode v Sloveniji se povpraša, kaj potrebujejo, nato pa se jih (v skladu z njihovimi željami in potrebami) vnese na seznam predvidenih investicij. Ker so na seznam uvrščeni vsi, je, kot pregovorno pravimo, „volk sit in koza cela“. Poslanci takemu predlogu težko nasprotujejo, saj je na seznamu tudi javni zdravstveni zavod, ki je v njihovi bližini. Takšen predlog pač ne more biti slab in škodljiv. Pa je temu res tako?
Podrobnejši pregled razkrije, da ima predlog zakona vrsto pomanjkljivosti. Temeljna pomanjkljivost je odsotnost prenovljene mreže javnih zdravstvenih zavodov (JZZ). Trenutno imamo zastarelo mrežo javnih zdravstvenih zavodov, predvsem na sekundarnem nivoju (splošne in specialne bolnišnice). Ta mreža se ohranja nespremenjena že skoraj tri desetletja, razmere pa so se v tem času bistveno spremenile (staranje prebivalstva, porast kroničnih in rakavih bolezni, vse več potreb po številu negovalnih postelj, vedno hitrejši napredek v zdravstvenih tehnologijah, migracije prebivalstva ipd.). V načrtu predloga zakona so vključeni vsi JZZ na sekundarnem in terciarnem nivoju, upoštevani so prav vsi prejeti predlogi, vendar brez resnega in kritičnega premisleka o naših realnih potrebah. Največ koristi predloga bi tako npr. imel UKC Ljubljana, ki bi prejel glavnino sredstev.
Investicije v zdravstvo so nujno potrebne. Podatki kažejo, da je iztrošenost zdravstvene opreme v našem zdravstvenem sistemu več kot 84 %, pri stavbah pa je ta iztrošenost 80 %, nikakor pa tega ne moremo storiti brez prenove omenjene mreže. Pri tem je najprej pomembno vedeti, kaj bomo kje počeli, ali imamo tam zadosti kadrov, ali lahko število predvidenih posegov izvedemo varno, ali je smotrno, da se vsi posegi opravljajo na vseh lokacijah itd.
V obrazložitvi povečanja sredstev za novo medicinsko fakulteto se kot razlog navaja povečanje števila zdravnikov in posledično tudi družinskih zdravnikov. Gre za napačno razumevanje problema. Število razpisanih specializacij se je povečalo že pred leti, a mesta kljub temu ostajajo prazna. Povedano drugače, problema ne bomo rešili, če se zopet ukvarjamo s posledicami. Rešitev je potrebno najti na drugi strani enačbe pri vzroku, kar konkretno pomeni, da je najprej potrebno izboljšati delovne pogoje in spremeniti plačno politiko za specialiste družinske medicine.
Predlog zakona je problematičen tudi, ker je predvsem usmerjen v „gradnjo zidov“, precej manj pa v tehnološki razvoj in IT nadgradnjo zdravstvenega sistema. To pomeni, da namesto v izrazito pospešitev vlaganj v modernizacijo našega zdravstvenega sistema bo poudarek zopet na izgradnji infrastrukture, za katero je že sedaj jasno, da bo v dobi pospešene digitalizacije delovala z omejenim uspehom.
Nadalje, viri za zagotavljanje sredstev niso stabilno načrtovani, prav tako so neenakomerno razporejeni. V predlogu zakona, ki je ovrednoten (po predlagateljevi oceni) na 2 milijardi evrov (ocena vrednosti po spremembah v gradbeništvu pa je od 3,5 do 4 milijarde evrov), namenjamo glavnino sekundarnem in predvsem terciarnem nivoju zdravstvenega varstva, primarnemu pa zgolj 50 milijonov evrov. Naj bo jasno: primarni nivo v zdravstvenem sistemu opravi preko 90 % vseh storitev.
Predlagane posodobitve našega zdravstvenega sistema so (kot je zgoraj na kratko opisano) polne kratkoročnih in dopadljivih ukrepov.
Moramo in zmoremo bolje.
Marko Koprivc: Je Hitler za aktualno vlado heroj? 
