Ob 1. maju čestitam vsem, ki živimo od lastnega dela in znanja. Ki delamo za to, da živimo in preživimo. Ki nam delo pomeni več kot zgolj mezdo, temveč tudi način in možnost uresničevanja ter izražanja samih sebe.

Narava dela se je v zadnjih letih in desetletjih zelo spremenila. Nekaj, kar bi še včasih težko označili za obliko dela, je danes normalnost. Korona je nekatere procese samo še pospešila. Delo se je fleksibiliziralo, digitaliziralo, deinstitucionaliziralo. Pojavila se je delitvena ekonomija, delo na daljavo, freelancanje… Oblike dela, ki jih je omogočil tehnološki razvoj. Uporaba umetne inteligence, robotizacija, avtonomni avtomobili in 5G bodo prinesli spremembe in razvoj tudi na področju dela.

S spremembami dela se je spremenil tudi status delavk in delavcev zaposlenih v novih oblikah dela; tako družbeni, pravni in ekonomski. Upadlo je zavedanje o pripadnosti delavskemu razredu, članstvo v sindikatih ter zavedanje, da so delavske pravice priborjene in ne podarjene.

Novih tehnologij se ne smemo bati. Prinašajo nove priložnosti, nam lajšajo življenje in prinašajo možnosti za trajnejšo pravično družbo. Ne smemo pa ob uvedbi novih tehnologij pozabiti ne boj, ki nikoli ni končan: boj za delavske pravice. Ne smemo pristajati na to, da se pod krinko digitalizacije, robotizacije ali česarkoli drugega krčijo delavske pravice. Ravno obratno. Vztrajati moramo, da se širijo. Šesturni delovnik, krepitev vseživljenjskega učenja, evropska socialna varnost, vlaganja v raziskave in razvoj in pravica do stanovanja so zgolj nekateri izmed ciljev moderne socialne demokracije.

Nove tehnologije in oblike dela so že tukaj. Zato je toliko bolj pomembno, da polne delavske pravice uveljavimo pri vseh delavcih.

Naj izgorijo kresovi, ne delavke in delavci. Živel 1. maj!