“Zaradi epidemioloških ukrepov že več kot leto dni ne morem opravljati svojega poklica.

Povsem razumem in se strinjam z ukrepi za preprečevanje epidemije, vendar le-ti močno posegajo v mojo pravico do dela in do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave RS), prav tako tudi v nedotakljivost moje duševne celovitosti in možnosti razvoja mojih sposobnosti (35. člen Ustave RS). Možnost poklicnega in osebnega razvoja, vključno z doseganjem in razvojem statusa ob začetku poklicne kariere in s tem ustvarjanje lastnega doma in družine mi je bila odvzeta, s tem pa tudi možnost ustvarjanja lastne eksistenčne varnosti.

Delo je namreč tista dobrina, ki potrjuje bit človeka, še posebej velja to zame, ker sem v svojo glasbeno pot doslej vložila veliko truda in finančnih sredstev. Posledice takšnega stanja se kažejo na mojem telesnem in duševnem zdravju, predvsem mi jemljejo upanje za prihodnost in mi z vsakim novim dnem povzročajo hujše duševne stiske.”

Danes je 1. maj.

Po vsem svetu praznujemo 1. maj kot spomin na velike delavske demonstracije leta 1886 v Chicagu. A seveda ne gre le za Chicago, ampak za boj in prizadevanja organiziranega delavstva za delavske pravice. Žal danes ne moremo več govoriti niti o tem, da na ta dan slavimo pretekle delavske zmage, ampak da se ob 1. maju spomnimo, da nas delo za delavske pravice v 21. stoletju šele čaka.

Zgornji citat sem si sposodila iz pisma Lize, umetnice in visokoizobražene klasične pevke. Po vrnitvi v Slovenijo je kmalu doživela epidemijo in z njo realnost, ki jo je delila s tisoči umetnikov in ustvarjalcev. Ni nastopov, ni plačila. Kljub temu, da je lani zaslužila le 680 evrov, država danes od nje terja vrnitev temeljnega dohodka, do katerega je bila upravičena kot samostojna kulturna delavka.

Liza ni ena. Liz je več.

Veliko preveč je zgodb ustvarjalnih mladih ljudi. Ki so v epidemiji ostali brez vsega. Umetniki, kulturniki, kreativci, gostinci, desettisoče samozaposlenih, ki jim je skupno to, da so ob neizprosnem trgu obsojeni na tvegane oblike zaposlitve brez vsakršne socialne varnosti. 

To ni le odgovornost sedanje vlade, ki z nesmiselnimi ukrepi in pogoji ne pomaga, s svojimi politikami pa še dodatno zaostruje zmožnosti naše skupnosti, da si opomore, zagotovi ljudem pomoč in spodbude za okrevanje. To je odgovornost tudi številnih levosredinskih vlad, ki niso storile dovolj, da prekarne zaposlitve ne bi tako močno prevladovale med mlado generacijo.

Zato sem včeraj na socialne partnerje naslovila predlog za dogovor o prihodnosti dela z 10 konkretnimi pobudami: da zmanjšamo prekarnost, povečamo sindikaliziranost, uveljavilo pravice do dostojnega plačila, do odklopa, do delitve dobička med zaposlene, do delavskega solastništva, do jamstva za delo, do možnosti pridobivanja dodatnih znanj in kompetenc, o trajnem skrajševanju delovnega časa in o ureditvi dela na daljavo. Verjamem namreč, da mora v socialnem dialogu najti rešitve za te izzive, sicer na dolgi rok tvegamo socialno varnost vseh. Ne le današnje mladine, ampak vseh generacij.

Verjamem tudi, da je dogovor o prihodnosti dela nujen, da uresničimo priložnosti pred nami in vsaj za silo obvladamo še več tveganj. Ker verjamem, da je to desetletje pred nami lahko dobro, razvojno desetletje. Če odpravimo ovire in nelogičnosti sistemov, če razvijemo in spodbudimo talente in jim damo potrebno podporo, če se kot skupnost in kot družba spet odločimo, da bomo vzeli svojo prihodnost v svoje roke. Odločimo se lahko za spremembo.

Ne le od tega, kar doživljamo s to vlado, ampak tudi dolgih let izgovorov, premalo poguma, premalo volje, premalo sodelovanja.

“Delo je namreč tista dobrina, ki potrjuje bit človeka,” je napisala Liza. Ne bi se mogla bolj strinjati s tem. Mislim, da je ta misel odlična popotnica letošnjemu 1. maju.

Moje delo je namenjeno temu, da kot skupnost uresničimo svoje potenciale. Da postavimo pravičen in življenjski okvir našega sobivanja. Da v naši skupnosti prevladajo prijazne vrednote. Da Slovenija postane takšna, kakršna je lahko, če vsi skupaj damo od sebe najboljše. Ne le ljudje, podjetja, lokalne skupnosti, civilna družba. Če da od sebe najboljše tudi politika.

Takšna politika je moja zaveza.

Živel 1. maj.