Še en korak k privatizaciji šolstva

Nihče ne odreka staršem osnovnošolskih otrok pravice, da otroka izobražujejo v skladu z njihovim svetovnim nazorom. To je evropski civilizacijski standard, nedvomna pravica staršev. Nihče jim ne oporeka, da se samoorganizirajo, ustanovijo šolo in potem v skladu z vsemi strokovnimi zahtevami, ki veljajo za zasebne šole, izobražujejo otroke. Šolo lahko ustanovi tudi kdorokoli drug, seveda pod pogojem, da za to izpolnjuje vse potrebne strokovne kriterije.

A pravica do šolanja v skladu s svetovnim nazorom staršev še ne pomeni tudi pravice do financiranja tega izobraževanja. Že od 1970ih let je jasno stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (ki je potrjeno v vseh sodbah od takrat naprej), da je država dolžna omogočiti pogoje za ustanavljanje zasebnih šol, ni jih pa dolžna financirati. Dolžna jih ni financirati zaradi tega, ker imajo vse države že postavljeno mrežo javnih šol, ki mora biti tako gosta, da se lahko vanjo vpiše vsak. Vsak otrok mora imeti možnost, da se šola v javni šoli, če pa ga starši želijo šolati v zasebni šoli, pa ni več dolžnost države, da to financira, ker je namreč svojo dolžnost že opravila s financiranjem javnih šol.

Ustavno sodišče RS se je v svoji zadnji sodbi iz leta 2020 postavilo na zelo podobno stališče. Sodniki so menili, poenostavljeno rečeno, da če država zahteva osnovnošolsko izobraževanje kot obvezno, ga mora v obveznem delu tudi plačati. Kar pa ne pomeni za razširjeni del programa osnovne šole, saj tega Zakon o osnovni šoli za zasebnike sploh ne predpisuje. Če ga izvajajo, je to njihova stvar, torej naj ga tudi sami financirajo. To je posebej pomembno v luči ohranjanja sekularnosti izobraževanja, saj so posebne vsebine (tudi verske) del razširjenega programa.

Ko smo se v mandatu 2018-2020 na MIZŠ lotili sprememb ZOFVI, smo imeli vse to v mislih. Mediji so naš predlog prevedli kot formulo 100:0 (torej 100% financiranja za obvezni program in 0% za razširjeni program). Ko je po mandatu prišla že omenjena odločitev US RS, se je naš predlog izkazal za pravilnega. Koalicija nacionalističnih desničarjev in proto-liberalcev z odločitvijo US RS seveda ni bila zadovoljna, zato jo je takoj napadla. Samo predstavljamo si lahko ogromen pritisk, ki so ga na koalicijo izvajali lastniki zasebnih šol, ker če bi uresničila odločbo US RS, bi se jim dotok javnega denarja lahko celo zmanjšal. Zato je koalicija predlagala, da jim poleg 100% denarja za obvezni program, finančno pokrije še 85% stroškov razširjenega programa. US RS tega ni zahtevalo, ni pa tudi prepovedalo. Gre za preprosto darilo lastnikom zasebnih šol iz javnega denarja, ker se je koalicija tako odločila.

Navadna demagogija desničarjev je, da gre za otroke. Ne gre za otroke, gre za denar. Denar nas vseh, ki se ga mesec za mesecem, brez omejitve, preliva v zasebne žepe lastnikov šol. Zasebne šole namreč nimajo omejenega roka trajanja financiranja (kot je to pri drugih koncesijah), niti nimajo omejitve zaračunavanja dodatnih stroškov staršem, niti zanje ne velja nobena zahteva za delo v skupnosti za vse. Za preprost transfer denarja lastnikom šol gre, brez ene resne omejitve. Amandma nepovezanih poslancev (Rajić, Sluga, Zorčič), ki je, tako mimogrede, slaba kopija nekoč postavljenih dodatnih pogojev za financiranje zasebnih šol, služi zgolj za to, da so omenjeni poslanci lahko glasovali za celoten zakon in omogočili dodatno pretakanje denarja v žepe lastnikov šol.

Šest zasebnih šol in nekaj stotisoč evrov dodatnega denarja seveda ni finančna tragedija za državni proračun. A vsak evro, ki bo šel lastnikom zasebnih šol, bi se lahko porabil kje drugje v šolstvu, kjer bi lahko imel širše in bolj razvojne učinke. Predvsem pa ne bi bil namenjen  lastnikom šol, ki so po večini samo v velikih urbanih središčih, na 95% slovenskega ozmelja pa jih ni – ker to zanje ni dobičkonosno. To je seveda obstoječe stanje – ob tako ugodnem financiranju zasebnih lastnikov je hitro pričakovati naraščanje števila šol. Finančnih omejitev pri tem zanje ne bo. Bodo pa posledice za narodno bit.

Kakovost osnovne šole je namreč ključna za razvoj vsakega naroda. Vrši izobraževalne, pa tudi socialne funkcije za vse prebivalce. V tej državi se bomo morali zato resno vprašati, ali želimo razslojevati otroke že v tako mladih letih, ali želimo, da imajo otroci v par mestih več možnosti kot otroci na podeželju. Ali je kohezivnost naroda, prenašanje izročila, skupen zgodovinski spomin sploh še vrednota, ali je prevladal individualizem in skupnost nima več pomena? Ko se bomo naslednjič pogovarjali o tem, kaj lahko storimo skupaj kot skupnost, se bomo morali vprašati v kakšnem duhu smo izobrazili nove generacije.

V Sloveniji se moramo resno pogovoriti o teh vrednotah prihodnosti. Financiranje lastnikov partikularizmov verjetno ni ena od njih. Zato bomo, že v naslednjem mandatu, dali pobudo za začetek spremembe ustave RS na izobraževanem področju, ki bo jasno definirala mejo med javnim in zasebnim ter na ta način okrepila ustavne vrednote skupnosti, enakosti, enotnosti. Prihodnost Slovenije ne temelji na financiranju partikularizmov, temveč, kar še posebej velja za osnovnošolsko področje, na krepitvi enotnosti in skupnosti.