V zadnjih dneh so se v javnosti pojavile zaskrbljujoče informacije o slabo pripravljenem (osnutku) nacionalnega Načrta za okrevanje in odpornost, na kar naj bi Slovenijo opozarjala Evropska komisija. Na informacije o slabo opravljenem delu se je odzval sam predsednik vlade, in sicer v skladu s taktiko, da je napad najboljša obramba: namesto z vsebinskimi odgovori je javnosti postregel z napadom na novinarko, ki je opozorila javnost na vladno šlamastiko. Slednje več pove o njem in njegovi vladi kot o čemerkoli drugem, vendar se moramo zavedati, da je Načrt na okrevanje in odpornost mnogo preresna zadeva, da bi jo lahko odpravili z enim ali dvema zapisoma na Twitterju, kot se prepogosto dogaja pod to vlado.
Načrt za okrevanje in odpornost je namreč ključni dokument, ki bo podlaga za črpanje skoraj 5,2 milijarde evrov (od tega 1,6 milijarde nepovratnih in 3,6 milijarde povratnih sredstev) do leta 2026. Skupaj s sredstvi iz aktualnega in prihodnjega večletnega finančnega okvira (do leta 2027) gre za ključna (in glede na zaostreno javnofinančno situacijo skoraj edina) razvojna sredstva naše države, zato je ob velikem deležu stalnih stroškov državnega proračuna ključno, kako bomo ta denar uporabili.
Sredstva iz Načrta za okrevanje in odpornost v instrumentu za okrevanje, »NextGenerationEU« predstavljajo pomembno spremembo v načinu soočanja Evropske unije s poslabšano ekonomsko, finančno in socialno sliko. Po letih zagovarjanja politike zategovanja pasu in t. i. politike »schwarze Null«, ki jo je poosebljal nekdanji (konservativni) nemški finančni minister Schäuble, se je EU namesto za neoliberalno politiko varčevanja za izhod iz krize, ki jo je povzročil covid-19, odločila za kenezijanski pristop vlaganja. Namesto da bi EU strašila s trojko, tokrat odgovarja z naložbami za rast (očitno se je nemška kanclerka Angela Merkel nečesa le naučila od socialdemokratskih koalicijskih partnerjev). Kar je dobro in kar smo (nekateri) na levem delu političnega spektra že (pre)dolgo zagovarjali. Mehanizem sicer ni tako ambiciozen (sploh v razmerju med povratnimi in nepovratnimi sredstvi), kot bi si ga nekateri želeli, vendar je vsekakor korak v pravo smer, tudi z vidika prizadevanj za močnejšo EU.
S tem mehanizmom želi EU iziti iz krize (okrevanje), v kateri se nahajamo, in jo hkrati izkoristiti kot priložnost za zeleni in digitalni prehod (odpornost). Ali kot bi rekel nekdanji vodja kabineta ameriškega predsednika Baracka Obame Rahm Emanuel: »Nikoli ne smeš dopustiti, da gre resna kriza v prazno. In s tem želim povedati, da je to priložnost, da narediš stvari, za katere misliš, da jih pred tem ne bi mogel storiti«.
Če aktualna vlada v Sloveniji krizo covida-19 zlorablja za podrejanje inštitucij, kadrovske menjave ter napade na pravosodje in medije (in še bi lahko našteval), bi v resnici morali ob boju proti širjenju virusa (pred dnevi smo po negativnih indikatorjih presegli celo ZDA: Slovenia first, America second!) resno razmisliti o prihodnjem razvoju naše države in družbe. Vrnitev v »normalnost« ne bo in ni dovolj ter glede na hitro spreminjajoče se trende z deglobalizacijo na čelu niti ne bo mogoča.
Kar nam v zameno za zajeten kup denarja nalaga EU, je v resnici domača naloga, ki bi jo vsaka v prihodnost orientirana vlada morala opraviti, tudi če virusa ne bi bilo; prav zaradi virusa pa so nove prioritete v trenutku postale naša realnost. Pa vendar – ali lahko verjamemo, da bodo zeleno preobrazbo uspešno vodile stranke, ki zanikajo podnebne spremembe? Ali pa da bo digitalni prehod vodil nekdo, ki se še bojuje s svojimi demoni ter zdravi travme iz konca osemdesetih in začetka devetdesetih let? Opozorila, ki prihajajo iz EU, pravijo, da so naši dvomi upravičeni. S sledenjem modelu delovanja madžarskega samodržca, ki zlorablja evropska sredstva za delovanje svojega omrežja in želi aktualno krizo uporabiti za izgradnjo iliberalne države, bo aktualna slovenska oblast naredila ogromno škodo in zamudila priložnost generacije.
Naš Načrt za okrevanje in odpornost nikakor ne sme biti interesni nakupovalni seznam vladajoče garniture in njihovih podanikov. Oziroma vsaj ne bi smel biti, če nočemo ostati brez evropskega denarja in zamuditi te enkratne razvojne priložnosti.
Sedaj je čas, da Slovenija začne zmanjševati zaostanek za najrazvitejšimi državami sveta in investira v našo skupno prihodnost. Po razvojno gledano izgubljenem desetletju zgrešenih neoliberalnih politik (z več ali manj popusta) moramo resno pristopiti k politiki vlaganja v ljudi in družbeno infrastrukturo. Odmisliti moramo kratkoročno politično logiko županskega pristopa kupovanja volitev z asfaltiranjem nekaj mesecev (ali leto dni) pred volitvami ter se usmeriti v srednje- in dolgoročni razvoj države. Razpoložljivih sredstev ne smemo nespametno razpršiti po liniji najmanjšega odpora med posameznimi strankarskimi resorji, ampak jih moramo pametno in racionalno porabiti ter pri tem loviti ravnotežje, kot je že pred meseci zapisal dr. Mrak: »Do kakšne mere z razpoložljivimi sredstvi kupiti ribe [tj. vložiti v okrevanje] oz. do kakšne mere bomo ljudem raje kupili ribiške palice in jih za lov tudi ustrezno usposobili [tj. v odpornost]«.
Konkreten primer: namesto tretjega pasu avtoceste okoli Ljubljane raje investirajmo v vrhunsko raziskovalno infrastrukturo, center novih tehnologij in oblikovanje razvojnega zavezništva za razvoj znanosti in inovacij, kot so pred dnevi skupaj predlagali predstavniki univerz, raziskovalnih inštitutov in gospodarstva. Investirajmo v družbeno infrastrukturo, kot so javna najemna stanovanja, saj smo to področje v Sloveniji v zadnjih desetletjih močno zanemarili – in tukaj je nujno potrebna resna finančna injekcija. Končno zgradimo NUK 2 kot simbol skupne zavezanosti napredku in družbi znanja ter pozitivno družbeno pridobitev te nesrečne epidemije … in še bi lahko našteval.
Načrt za okrevanje in odpornost bi moral slediti predvsem vlaganjem v našo skupno zeleno, razvojno, socialno in zdravo prihodnost. V skladu s priporočili Evropske komisije bi tako Slovenija morala: zagnati razvoj (zelenih) tehnologij (npr. z razvojem baterij na Kemijskem inštitutu in investicijo v center za umetno inteligenco); prenoviti svoj energetski koncept (npr. z naložbami in subvencijami za pridobivanje sončne energije, zmanjšanjem porabe energentov s pomočjo energetskih sanacij javnih in zasebnih zgradb: saj neodvisnosti ne bomo dosegli samo z večjo proizvodnjo, ampak tudi nižjo porabo; da odrasti niti ne omenjam); napolniti kapacitete sodobnih oblik mobilnosti (npr. souporaba električnih vozil in razvoj potniškega prometa s hitro železnico MB–LJ–KP); digitalno povezati družbo (npr. z razvojem sodobnih IT-rešitev in izgradnjo širokopasovnega omrežja do vseh gospodinjstev); modernizirati javni sektor (npr. z digitalizacijo delovanja javnega zdravstva, šolstva, pravosodja, državne ter javne uprave in občin); povečati raziskovalne in inovacijske sposobnosti (npr. s povečanjem sredstev za znanost na raven 1 % BDP, ustanovitvijo Tehnološke agencije Slovenije in aktivacijo mladih raziskovalcev v gospodarstvu); ter navsezadnje preusposobiti in izpopolniti ljudi za sodobne izzive na trgu dela (npr. z ustanovitvijo skladov dela kot oblike jamstva za zaposlitev in usposabljanje).
Ukrepe in projekte (tako »hardware«, »software« in »orgware«), ki jih bomo kot družba financirali iz sredstev Načrta za okrevanje in odpornost (ločeno glede na povratni in nepovratni vir), bi v prvi vrsti morali pripraviti transparentno in izredno premišljeno. Samo spomnite se široke (in burne) javne razprave, ko so lani (ob nasprotovanju SD) poskušali ukiniti dodatek za delovno aktivnost, ki letno znaša vsega okoli 16 milijonov evrov. Sedaj – ko se dela načrt vlaganja milijard (5.200 milijonov evrov!) – pa javne razprave ni. Vlada v pripravo tega izredno pomembnega dokumenta ne želi vključiti strokovne in zainteresirane javnosti, civilne družbe, socialnih partnerjev in (seveda) tudi ne politične opozicije. Gradivo (prej izhodišče in sedaj osnutek), ki ga je že poslala v Bruselj, namesto tega skriva pred javnostjo (Socialni demokrati smo ta teden ponovno (!) pozvali vlado, naj razkrije gradivo in omogoči javno razpravo) in ne omogoči javne razprave o njem.
Vse to bi bilo v resnici nujno potrebno, saj si nikakor ne želimo, da vlada pripravi zgolj interesno nabirko projektov brez repa in glave, razdeljeno po političnih fevdih ter pisanih na kožo te ali one interesne ali kapitalske grupacije blizu vladnim politikom. Predlagani način dela je seveda težji in dolgotrajnejši, vendar prinaša boljše rezultate. Žal pa ni v skladu z lajtmotivom dela te vlade, ki pomembne odločitve najraje sprejema kar na dopisnih sejah.
Dodaten problem vladni ekipi predstavlja dejstvo, da koncept za okrevanje in odpornost po krizi, s katero se soočamo, idejnopolitično ni blizu vodilni stranki vladne koalicije, ki nam je pred leti vsilila zloglasni (in ekonomsko izredno škodljiv in zgrešen) ZUJF. Smer razvoja, ki jo od nas v zameno za finančna sredstva pričakuje EU, je v resnici namreč mnogo bližje progresivni new deal socialdemokratski politiki kot političnim receptom stranke SDS. In kdor ne pozna poti, po kateri bi se moral sprehoditi, nikakor ne more priti do pravega cilja. Aktualna vlada je že večkrat dokazala, da težava ni le v tem, da ne pozna poti, ampak tudi v tem, da se ni sposobna soočiti z izzivi časa.
V Sloveniji potrebujemo socialdemokratske pristope in rešitve 21. stoletja za blaginjo ljudi in napredek družbe. Nespametna (ne)uporaba razpoložljivih evropskih sredstev bo v nasprotnem primeru samo še poglobila naš razvojni zaostanek za drugimi državami, ki bodo zaradi nesposobnosti naše aktualne politike ta sredstva vložile mnogo pametneje od nas.
Miha Damiš: Prvi digitalni kongres: zmes inovativnosti in poguma 
