
Dr. Jernej Štromajer
Član Predsedstva SD in svetovalec poslanske skupine SD
Politična sredina je votla in prazna
Biti politik je v današnjem času praktično psovka. Biti politično opredeljen z jasno ideološko pozicijo nekateri vidijo kot nekakšno skrajno, skoraj ekstremistično dejanje. Namesto tega se ljudje (in tudi wannabe politiki) neradi opredeljujejo po najbolj »starodavni« politični delitvi na t. i. leve in t. i. desne. Danes je za marsikoga moderno biti v sredini. Karkoli že ta sredina je, saj naj bi bila nekje med enim in drugim koncem politične premice. Ampak kje se nekaj začne in konča?
Za dejansko razumevanje delitve na »leve« in »desne« je treba najprej pogledati, od kod ta delitev sploh izhaja. Svoje korenine ima v letu 1789 in francoski revoluciji. Takrat je nastala narodna skupščina (parlament), kjer so se podporniki kralja posedli desno od predsedujočega in podporniki revolucije levo od predsedujočega. Baron de Gauville je porazdelitev razložil tako: »Začeli smo prepoznavati drug drugega: tisti, ki so bili zvesti religiji in kralju, so se posedli desno od predsedujočega, da so se lahko izognili krikom, kletvice in nečednostim, ki so prosto letele s strani nasprotujočega tabora.«
In ta delitev na »leve« in »desne« velja še danes: pa naj bo to evropski parlament ali slovenski državni zbor; celo v konjiškem občinskem svetu sedimo tej delitvi primerno. Desno od predsednika DZ v Sloveniji sedi NSi (mimogrede: a niso oni zdaj sredina?), levo od predsednika pa Levica, sledi SD in tako naprej. NSi očitno svoje nove sredinskosti še niso ponotranjili – ne glede na večstoletno parlamentarno tradicijo iz tujine (nemški krščanski demokrati v Bundestagu namreč ne sedijo takoj desno od predsedujočega).
Ampak pustimo sedežni red ob strani (čeprav je simbolika pomembna). Politični prostor v resnici že dolgo ne deluje enodimenzionalno. Lahko si fiskalno konservativen in socialno liberalen. Si potem konservativec ali liberalec? Si sredina? Kako si lahko sredina, če pri niti enem od dveh ključnih političnih vprašanj nisi sredinski, ampak jasno definiran? Težko, kajne? A politični prostor ni enodimenzionalen, tudi dvodimenzionalen v resnici ni (kar poenostavljeno sicer prikazuje politični kompas), ampak je večdimenzionalen. In politična sredina ni točka med enim in drugim koncem premice, saj pri umeščanju v politični prostor ne gre za geometrijo in ali za aritmetično sredino, ampak za prostor med enim in drugim stališčem ali družbeno razdelitvijo.
A kljub temu se ob opredelitvi levo-desno in po barvah (črni, rdeči, zeleni …) številne novodobne stranke rade definirajo kot »sredina«, kot nekje vmes: ne tič ne miš. Seveda je to namenjeno poenostavljanju: mi smo med temi in onimi. Ker je sredina nekakšna relativna točka med enim in drugim koncem. Kje pa se en konec začne in konča? Če se desni konec premice začne pri AfD (nemška skrajno desna stranka), je CDU (nemški krščanski demokrati) verjetno res bolj sredinska stranka od njih, ampak če bi bila CDU v koaliciji z AfD, potem bi za CDU težko rekli, da so sredinska stranka (NSi, se vam to sliši kaj znano?).
In podobno je pri drugih strankah na političnem spektru. Še en primer: Anarhist iz skvota sredi Berlina bi vam verjetno znal povedati, da so zanj poslanci, ki sodelujejo v procesih predstavniške demokracije, kot so volitve in parlament, v bistvu del buržoazne meščanske elite. Star anarhistični grafit namreč pravi: Če bi volitve lahko kaj spremenile, bi bile prepovedane. Glede na to bi torej težko kogarkoli v parlamentu označili za skrajnega levičarja (kaj bi bil potem ta anarhist?). Ampak ker je politični prostor relativen, seveda ni tako; čeprav je vse, kar hočem s tem povedati, zgolj to, da so izrazi, kot so sredina, levo in desno, relativni. Že to, da sem poenostavljeno postavil anarhiste na levo (kdo drug bi rekel, da jih po naravi na gre postaviti nikamor, saj se tudi vseh anarhistov ne da enoznačno opisati: naj si bodo antikolektivistični ali bolj libertarni ipd.), kaže, kako težko je tako popreproščeno, kot je z izrazi levo, desno in sredina, opisati politični prostor. Da teorije politične podkve niti ne omenjam.
Politični prostor ni samo relativen, ampak je tudi fluiden. Ko Alexandria Ocasio-Cortez (AOC) predlaga davčne stopnje v višini, kot so veljale za časa predsednika Franklina Delana Roosevelta (FDR), je označena za skrajno levičarko in socialistko. Ali to pomeni, da je bil FDR, eden najuspešnejših ameriških predsednikov vseh časov, skrajni levičar in socialist? Morda po današnjih »standardih«, za takratne nikakor.
Fluidnost političnega prostora levo-desno in sredine se kaže tudi v politični polarizaciji. Čeprav marsikdo morda misli, da so ljudje kot po nekakšni Gaussovi krivulji »normalno« porazdeljeni na način, da je večina ljudi na (aritmetični) sredini in vedno manj na posameznih robovih, raziskave Pew Research Center kažejo, da ni tako (na poenostavljeni vodoravni premici). Angleščina ima v resnici za »sredino«, kot jo uporabljamo pri nas, boljši izraz: moderates, kar bi lahko prevedli kot zmerneži. Tisti, ki iščejo kompromis in so nekje vmes. Ampak ali si pri vseh vprašanjih lahko nekje vmes in kompromisen? NSi recimo zase rada poudarja, da je sredinska stranka. To argumentirajo tudi s tem, da znajo voditi kulturen dialog in da so pri svojem delovanju politično kulturni; kar v primerjavi z največjo vladno stranko dejansko drži. Ampak biti politično kulturen ne pomeni, da imaš politično kulturo. Če bi NSi kot stranka gojila visoko raven politične kulture, gospod Vizjak že dolgo ne bi bil več minister; ker pa je nimajo, so se pri glasovanju vzdržali in omogočili, da gre aktualna vladna karavana, ki nikakor ni zmerna, naprej.
Še ena znana delitev v slovenskem političnem prostoru je odnos do polpretekle zgodovine, poenostavljeno: ali si za partizane ali za domobrance. Ampak ali ni to, da veš, kdo je bil na zavezniški strani in kdo je bil na strani zločinske nacistične Nemčije, stvar zgodovinskih dejstev in zdrave pameti? Ali ni to osnovno razumevanje med dobrim in zlim? Alfonz Šarh ni bil levičar, je pa bil partizan. In dokler bomo vse, ki bodo »za partizane«, preprosto označili za »levičarje«, bo naš politični prostor zamegljen. Seveda se politične delitve v Sloveniji niso začele z drugo svetovno vojno. Že pred tem je o delitvah v družbi pisal Ivan Cankar: od učitelja Jermana do kovača Kalandra in do gospoda župnika.
V tujini je trenutno aktualna delitev na »globaliste« in »nacionaliste«. A kaj ko bi Donalda Trumpa in Bernieja Sandersa v ekonomskem smislu (»America first« ali nekakšen protekcionizem) hitro lahko popredalčkali kot zagovornika »nacionalnega interesa« ali vsaj antiglobalista. Na drugi strani pa bi kakšnega neoliberalnega japija hitro lahko okarakterizirali za globalista; a to še ne pomeni, da je levičarski Sorošev agent, kot bi ga – če bi zagovarjal še vladavino prava in svobodo medijev na Madžarskem – lahko hitro ožigosal iliberalni avtoritarni voditelj Viktor Orban.
Standardnih (političnih/družbenih) delitev je še veliko: za splav ali proti, pravice istospolnih da ali ne, močna/šibka država, visoki/nizki davki, državna intervencija da ali ne itd. Ni da ni – in še bi lahko našteval. Takšnih in drugačnih delitev ali bolje rečeno razdelitev (v ang. cleavage) je v družbi in politiki skozi čas nastalo mnogo. Najbolj znana je delo ali kapital. Ali pa odločitev za republiko ali monarhijo (pa tudi ta se v današnji Veliki Britaniji razlikuje od tiste v Franciji v 18. stoletju). Tudi te delitve so relativne, nekatere v določenih državah ne obstajajo ali imajo lokalne specifike (npr. delitev med uporniki proti fašizmu in kolaboranti z nacistično Nemčijo ni nekaj, kar bi delilo ameriško družbo; imajo pa recimo oni svojo delitev glede na odnos do konfederacije ipd.).
Ena bolj »popularnih« delitev danes je sicer politični populizem. To je lahko tehnika, oblika delovanja in tudi politična »ideologija«. Lahko imamo opravka tako z »levim« kot »desnim« ali »sredinskim« populizmom. Populisti praviloma prilagajajo svoja stališča javnemu mnenju, predvsem pa jim ni težko obrniti plošče in obljubljati nerealnih zadev (saj vemo, da preprostih odgovorov na kompleksna vprašanja ni, kajne?).
Seveda so politiki lahko »malo proti« posameznim temam in »malo za« njih. Zelo dobro to v ljudskem jeziku opiše Iztok Mlakar:
»Kapiral sem, da ste konzervativno liberalni,
zadržano radikalni, ljevo desne bolj smeri,
malčk rdeči, en malčk bjeli, se pravi roza univerzalni!
Če je prou guosto, znate bit tud lila pikčasti.«
Pod črto: Kaj torej pomeni politična sredina? Nič in hkrati vse. Ker je v resnici ne poznamo oziroma zaradi njene narave kot take ne moremo poznati, je sredina lahko karkoli – kot nekakšen Kinder Surprise. Malo bolj strokovno lahko rečemo, da gre za prazen označevalec (ang. empty signifier). In ta prazni označevalec je vedno mogoče začasno zapolniti s čimerkoli, kar je v nekem trenutku najbolj oportuno ali interesno zanimivo. Hkrati si v tem praznem označevalcu lahko vsakdo (npr. potencialni volivec) predstavlja marsikaj, kar si pač trenutno želi. A to hitro praviloma pripelje tudi do razočaranja in nezadovoljstva (se sliši znano?), saj se to, kar je bilo za nekoga »njegova sredina«, takšna, kot si jo on ali ona predstavlja, lahko hitro izkaže za nekaj popolnoma drugega. Sredina je torej vsebinsko votla, z vidika porazdelitve ljudi pa prazna. Volitve (in vladanje po volitvah) pa so čas, ko se je treba opredeliti: za svobodno ali iliberalno demokratično družbo, za več ali manj solidarnosti, za javno ali zasebno zdravstvo in šolstvo in tako dalje.
Namesto zaključka: In kje smo socialdemokrati? Najlažje je za socialno demokracijo (v najširšem možnem smislu) enodimenzionalno reči, da gre za stranko »levo od sredine«. Gre za velik šotor (ang. big tent) različnih odtenkov rdeče, pod katerim se lahko vsak s progresivnim pogledom na svet (glede posamezne zgornje delitve) zlahka (z)najde. Britanci bi temu rekli široka cerkev (ang. »broad church«).
In med nami je še prostor.
Preberi še:

dr. Jernej Štromajer: Dan upora proti okupatorju prikazuje tudi naša prizadevanja za nov, boljši in pravičnejši svet

Neva Grašič: Čez mavrico do sosednje Madžarske
