Nadja Čakič
Magistra komunikologije, nekdanja pripravnica na oddelku za človekove pravice v Evropskem parlamentu, članica SD
Umrla nam je desetletna deklica
Desetega decembra praznujemo svetovni dan človekovih pravic. Dan prej nam je v reki Dragonji umrla deset let stara deklica. Namenoma sem uporabila besedo „nam“, ker se je zgodilo natanko to – za ugasnitev njenega življenja smo krivi mi vsi. Gre za najokrutnejši prikaz poraza politike, katere glavni namen naj bi bil delovanje v skupno dobro vseh ljudi.
Slovenija se že nekaj let srečuje s pretežno dvema begunskima diskurzoma: humanitarnim (poudarjanje solidarnosti do beguncev) in varnostnim (begunci kot razlog za težave v Evropi). Pri nas brez množičnega medijskega poročanja velika večina prebivalstva za begunsko situacijo sploh ne bi vedela, saj je bil stik prebivalstva z begunci zreduciran na minimum, a kljub temu je bila celotna situacija s strani desne politične struje predstavljena kot grožnja našemu družbenemu, ekonomskemu in kulturnemu, predvsem pa krščanskemu redu.
To v resnici ni nič novega, skozi zgodovino namreč nenehno srečujemo politike »bogoposestnike«, ki v imenu »Najvišjega« izločajo, delijo, celo morijo tiste, ki so drugi, drugačni. Drugost in drugačnost zanje ni priložnost, pač pa prebujen strah v njihovi lastni ujetosti in omejenostih miselnih ustrojev in duha. Takšni politiki so skovali izraze kot sta »naši«, »ne-naši«, mi »naši« smo izvoljen narod, sveto božje ljudstvo, tisti drugi pa še vedno tavajo v silni izgubljenosti.
Moč besede je v tem kar prikliče in politična desnica pri nas na takšen način še dodatno vzpodbuja prakso ločevanja, izključevanja. Nagovarja, kot rečeno, k razmišljanju v kategorijah dvojnosti: naši – nenaši, civilizirano – necivilizirano, dobro – slabo, razvito – nerazvito, normalno – nenormalno ipd. Pri reprezentaciji beguncev se ne poslužujejo le stigmatizacije »drugega«, pač pa velikokrat uporabijo strategijo oblikovanja diskurza žrtve, v smislu »normalno« prebivalstvo in država postaneta žrtev, pri tem pa gre za strategijo ustvarjanja konsenza o ogroženosti naših državljanov in naše države.
Tovrstne prakse pomagajo ustvariti pogoje, v katerih se diskriminatorni elementi v javnih razpravah normalizirajo, proizvedejo »problem in krizo«, ki s podporo medijskega delovanja zlahka legitimira odklone od nekaterih temeljnih načel človekovih pravic.
Politične stranke in druge institucije v družbi so si umislile Boga po svoji predstavi. Večno, neskončno in neopisljivo so zreducirali v neko miselno predstavo, s katero se istovetijo, v nek miselni idol, v katerega je treba verjeti in ga častiti kot »mojega ali našega«, edinega pravilnega Boga. Na tak način se povečuje občutek ločenosti med menoj in drugim, katerega »drugost« se je tako zelo povečala, da ne čutim človeškosti, ki naju združuje, niti najine skupne ukoreninjenosti v istem Življenju, ki ga delim z vsakim človeškim bitjem. Bog namreč ne deluje v razdeljeni, konfliktni dvojnosti, pač pa deluje onkraj tega. Ko smo v konceptu ločenosti v dvojnosti, smo zunaj Boga, na kar nakazujejo Jezusove besede v Tomaževem evangeliju: »Jaz sem luč, ki je povsod. Sem vse: iz mene izhaja vse in vse me dosega. Razcepi kos lesa; tam sem. Dvigni kamen in našel me boš.«
Umrla je desetletna deklica. Umrla je mami, ki je s svojimi otroki sredi zime odšla na nekaj tisoč kilometrov dolgo pot. Ta pot je bila zanjo in njene otroke bolj varna kot tisto od česar je zbežala. Vsaj tako je mislila.
Kje ste sedaj, krščanski demokrati? Stranka Za otroke gre? Sedaj bi morali biti vaši glasovi najglasnejši, odstranitev žice z rezili na meji bi morala biti vaša prioriteta, a vendar ostajate v svojih krščanskih vrednotah tiho. »Oče, odpusti jim. Saj ne vedo, kaj delajo.«
Pater Karel Gržan v svoji knjigi »Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?« zapiše takole:
»Utrip življenja drugih je za nas prepogosto le brezčutna informacija. Čas, ki ga živimo, kliče po obuditvi srca – srčnosti. Še prej pa bo treba čim bolj ozaveščati o posledicah »izvirnega greha« vstopa v svet dvojnosti, po katerem smo mi dobri (in je pomembno, da je nam dobro), oni drugi pa so že tako sami po sebi naše nasprotje (in nam je ob tem kar preveč samoumevno, da jim je manj dobro, če nismo celo hladno brezbrižni ob hudem, ki ga doživljajo). Ta koncept dvojnosti seveda s pridom uporabljajo tisti, ki so »zemeljski bogovi«: delijo nas in vladajo.«
Pred vrati je pomemben krščanski praznik. Naj ob tem opomnim, da je bil tudi Jezus begunec. V eni svoji priliki pravi: »Kar ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.« Kako dolgo bomo še molčali in lepili obliže na ta naš krvaveči svet? Potrebna je korenita sprememba – ne le kot revolucija, pač pa kot evolucija. V tolažbo nam je lahko spoznanje, da ima ta sama v sebi neustavljivo moč ali kot pravi filozof Leonardo Boff: »Kar mora biti, ima nepremagljivo zgodovinsko moč.«
Zato, dobri kristjani, resnično veste svoj dolg?