Roe proti Wadu ali volitve imajo posledice

Konservativne sile v ZDA že več kot štiri desetletja gradijo svoj politični projekt, ki temelji na nasprotovanju pravici do splava

Odločitev ameriškega vrhovnega sodišča, da razveljavi sodbo Roe proti Wadu, ki je bila 50 let temelj ustavno zagotovljene pravice do splava v ZDA, je dodobra pretresla svetovno javnost. Vendar do te odločitve večine skrajno konservativnih vrhovnih sodnikov ni prišlo čez noč, ampak je šlo za dolgoročno uresničevanje načrta desnice v ZDA, da si s pomočjo konservativnih sodnikov in republikanskih politikov oblikuje družbeno ureditev po svoji meri.

Konservativne sile v ZDA že več kot štiri desetletja gradijo svoj politični projekt, ki temelji na nasprotovanju pravici do splava. To je postalo ključno merilo za podporo republikanskim kandidatom za politične funkcije in za imenovanje sodnikov. Agenda je sčasoma postala ena od vodilnih politik republikanske stranke (podobno kot pravica do nošenja orožja).

A republikanska stranka ni od nekdaj stranka nasprotnikov pravice do splava – poznejši republikanski predsednik Ronald Reagan je kot guverner Kalifornije recimo že pred sprejetjem sodbe Roe proti Wadu podpisal zakon, ki je dekriminaliziral splav. V času sprejetja sodbe smo lahko podpornike in nasprotnike pravice do splava našli na obeh straneh ameriške politike. Danes je glavnina nasprotnikov pravice do splava zbrana znotraj republikanskega tabora. To se kaže tudi v posledicah preklica sodbe: večinoma republikanske zvezne države so imele že “na zalogo” pripravljene zakone, ki so ob preklicu sodbe Roe proti Wadu prepovedali splav, spet druge, demokratske, pa so ravnale ravno obratno. Razkorak med republikansko in demokratsko Ameriko se je tako samo še povečal.

Dolga pot konservativne Amerike do preklica ustavno urejene pravice do splava je dobila velik zagon leta 2014, v času po zadnjih vmesnih volitvah v drugem mandatu predsednika Baracka Obame. Takrat so republikanci prvič po letu 2007 ponovno pridobili večino v senatu. S to večino so nato po smrti konservativnega sodnika Antonina Scalie februarja 2016 zablokirali glasovanje o predlogu predsednika Obame, da se na izpraznjeno mesto imenuje njegov kandidat Merrick Garland (ki je danes ameriški pravosodni minister). Namesto da bi o predlogu glasovali, so republikanci pod vodstvom Mitcha McConnella onemogočili, da bi Obama na mesto konservativnega Scalie za sodnika postavil zmernega Garlanda. To so storili pod pretvezo, da naj ameriški predsednik ne bi smel izvesti tako pomembne nominacije v letu predsedniških volitev.

Zaradi te blokade in izpraznjenega sedeža vrhovnega sodnika je profil vrhovnih sodnikov, ki bi jih potencialna predsednika Donald Trump in Hillary Clinton lahko predlagala senatu, postal eno pomembnejših predvolilnih vprašanj, sploh za konservativno desnico. Prav na tej točki je Donald Trump nato sklenil pakt o sodelovanju z republikanskim esteblišmentom in na ta način tudi nagovarjal konservativne volivce. Pred volitvami leta 2016 je objavil poimenski seznam sodnikov, s katerega naj bi imenoval novega vrhovnega sodnika. Na seznamu so se znašli t. i. originalisti, zagovorniki pravice do nošenja orožja in predvsem nasprotniki pravice do splava. Pri tem je imel ključno vlogo že omenjeni McConnell, ki si je zagotovil odločilen vpliv pri nominaciji vrhovnih sodnikov, ki jih je črpal iz kadrovskega bazena konservativnega pravniškega združenja The Federalist Society.

Trump je na volitvah leta 2016 zmagal tudi zaradi te zaveze, ki mu je prinesla ogromno konservativnih glasov, čeprav sam po življenjskem slogu nikakor ne dosega pričakovanj in vrednot tega dela volilnega telesa. Sledilo je imenovanje prvega Trumpovega vrhovnega sodnika Neila Gorsucha na izpraznjeni sedež Antonina Scalie. Nato so republikanci na taktično izpraznjeni sedež več kot 80 let starega konservativnega sodnika Anthonyja Kennedyja imenovali Bretta Kavanaugha. Tako so z mlajšo generacijo vrhovnih sodnikov obdržali razmerje 5:4 v korist konservativni večini. Ključni dogodek v konservativnem teku na dolge proge za pridobitev večine na vrhovnem sodišču se je zgodil s smrtjo liberalne ikone, vrhovne sodnice Ruth Bader Ginsburg, in to le nekaj tednov pred predsedniškimi volitvami leta 2020. To je omogočilo Trumpu, da je v svojem prvem – in edinem – mandatu na vrhovno sodišče nastavil že tretjo osebo. V zadnjem primeru so republikanci prekršili lastno pravilo, ki so ga pred tem sami postavili Obami, in sicer da naj predsednik ZDA ne bi smel izvesti takšne nominacije v volilnem letu. Nova vrhovna sodnica je postala ultrakonservativna Amy Coney Barrett; s tem je bila zapečatena konservativna večina v razmerju 6:3 (ameriški vrhovni sodniki imajo neomejen mandat), ki bo morda zaznamovala še naslednjo generacijo. Spomnimo: ta rezultat je posledica skrbno načrtovanega političnega projekta desnice in demokratskega poraza na senatnih volitvah leta 2014 in predsedniških volitvah leta 2016.

Nova ultrakonservativna večina z – lahko bi rekli – radikalnimi sodniki je sedaj tlakovala pot do preklica 50-letne ustavne pravice do splava. Politični strategiji skrajno konservativne desnice je uspelo doseči svoj cilj in sedaj bo oziroma je v skoraj polovici ameriških zveznih držav splav efektivno prepovedan. Svoj delež krivde za to seveda v veliki meri nosijo tudi demokrati; a ne samo zato, ker so (kar je za demokracijo normalno) izgubili na pomembnih volitvah, ampak ker nevarnosti, da lahko pride do prepovedi splava, niso jemali dovolj resno. Demokratski politiki so bili pri vprašanju splava zadržani, zanašali so se na ustavni precedens, in ko so imeli priložnost, niso uzakonili pravice do splava na zvezni ravni.

Iz te napake demokratov se moramo učiti tudi druge demokracije, ki določene civilizacijske dosežke jemljemo kot samoumevne. Navsezadnje, tudi v Sloveniji smo imeli primer, da je ustavno sodišče, ki naj sicer nikoli do sedaj ne bi imelo “desnega” predsednika, dopustilo referendum o pravicah istospolnih. Zato moramo težnje desnice po retradicionalizaciji družbe jemati resno in pred njimi ne smemo zamahniti z roko, češ da gre samo za nerealne težnje na obrobju političnega prostora. To se najbolje kaže prav pri vprašanju pravice do splava, saj so se hitro po preklicu sodbe Roe proti Wadu tudi v Sloveniji oglasili tisti, ki bi tudi pri nas z veseljem preklicali 55. člen ustave.

S fundamentalističnim pristopom konservativne desnice, ki je pripeljal do preklica ustavne pravice do splava v ZDA, se lahko strinjamo ali ne. Zagotovo pa moramo priznati, da je bil več kot očitno učinkovit. In to velja vseskozi imeti v mislih: ko se odpravljamo na volitve ali ko se kdo drug odpravlja na dolgi pohod skozi institucije.