Kot član Odbora Evropskega parlamenta za zaposlovanje in socialne zadeve se zadnjih nekaj mesecev bolj intenzivno posvečam področju dela in pravic delavcev v globaliziranem gospodarstvu. V preteklih šestih mesecih sem sodeloval v številnih razpravah na temo odpornosti na prihajajoče gospodarske krize velikih razsežnosti, o tem, kaj smo se ali bi se morali naučiti iz pretekle ekonomske in finančne krize, ter kako delo in delovna mesta prilagoditi na vse večjo digitaliziranost naših družb in gospodarstev. Socialne demokratke in demokrati smo v program nove Evropske komisije uspeli uvrstiti številne predloge za zaščito delavcev, na čelu z evropsko minimalno plačo, evropskimi pravili za boljše delovne pogoje platformnih delavcev, krepitvijo socialnih sistemov v državah članicah in drugih ukrepov za razvoj socialne dimenzije EU.

Sredi teh razprav in v času, ko bi morali obravnavati konkretne predloge za njihovo izvedbo, nas je presenetila nova kriza. Pandemija COVID-19 je posegla v naše delo(vanje). Praktično in na ravni naših prioritet. Kot vse druge institucije, podjetja in gospodinjstva, smo morali naše delo(vanje) v Evropskem parlamentu prilagoditi na način, da se izognemu vsem nepotrebnim fizičnim stikom. To pomeni, da se je način dela in delovanja evropskih poslank in poslancev ter naših pomočnic in pomočnikov spremenil, se pa delo(vanje) Evropskega parlamenta še zdaleč ni ustavilo. Delo opravljamo z enako ali še večjo osebno zavzetostjo, saj tudi za nas delo in delovanje predstavljata neke vrste vez z “normalnostjo” pred izbruhom krize.

Na izrednem zasedanju Evropskega parlamenta, ki je prvič v zgodovini potekalo na daljavo, smo tako rekoč s konsenzom potrdili prvi paket zakonodajnih predlogov Evropske komisije, ki bodo neposredno ali vsaj posredno pomagali poleg življenja in zdravja ljudi zavarovati tudi delavke in delavce ter delovna mesta v najbolj izpostavljenih panogah. Zavedamo se, da je v danih razmerah tudi na evropski ravni naše delo narediti vse, da se čim bolj zaščiti tiste, ki v tej krizi opravljajo delo, ki je nujno potrebno za oskrbo ljudi. Medtem ko mi ostajamo doma, zdravstveno osebje, delavke in delavci v kmetijstvu, v proizvodnji živil ter drugih ključnih dobrin, poštni delavci, komunalni delavci, delavci v logistiki in potniškem prometu ter številni drugi vsakodnevno izpostavljajo sebe in svoje bližnje.

Pozdravljam pripravo vladnega zakona za zajezitev epidemije ter omilitev njenih posledic, predvsem posamezne ukrepe za večjo socialno varnost ljudi. Vendar pri tem ni opravičila za to, da je vlada iz priprave zakona izločila strokovno javnost ter nonšalantno zavrnila prav vse pripombe in dopolnila, ki smo jih v skrbi, da ne bi izpustili nobene skupine ljudi, ki so se znašli v stiski, ter z nedomišljenimi rokohitrskimi ukrepi storili več škode kot koristi, pripravili Socialni demokrati, druge opozicijske stranke, sindikati, gospodarstveniki, zainteresirana in širša javnost. Ta aroganca in na drugi strani dejstvo, da je vlada v predlog zakona vključila določbe, ki po mnenju zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, širše pravne stroke in neodvisnih institucij, predstavljajo prekomeren in z namenom zakona povsem nezdružljiv poseg v človekove pravice, pri meni vzbujata zaskrbljenost, da se poleg dela lahko v krizi zelo hitro znajdeta tudi demokracija in politično delovanje. In to v času, ko moramo prav vsi sodelovati pri reševanju te krize, hkrati pa tudi misliti čas po njej.

Dejstvo je, da bo ustavitev javnega življenja v večini držav neizbežno imela posledice na globalno gospodarstvo, ki bi lahko bile večje in še dlje trajajoče kot ob finančni krizi iz leta 2009. Grobe ocene za Slovenijo, podane v začetni fazi uveljavitve ukrepov za zajezitev COVID-19, govorijo tudi o 20 % padcu BDP za letošnje leto. Mednarodna organizacija dela (ILO) ocenjuje, da pandemija ter njene gospodarske posledice ogrožajo 25 milijonov delovnih mest po celem svetu. Da bi se izognili izgubi tolikšnega številna delovnih mest ter domino učinku za delovna mesta v povezanih panogah, vidi ILO kot edino možno rešitev mednarodno usklajen političen odgovor na posledice pandemije. Nekaj, kar je EU po zamujenem usklajenem odzivu držav članic na širjenje COVID-19 s Kitajske, h kateremu sem pozval že meseca januarja, končno zagnala in mora še okrepiti, če ne želimo, da bi se delo ter delavke in delavci po zajezitvi pandemije znašli v veliki krizi. Zato seveda podpiram 100 miljard EUR vredno vseevropsko shemo zavarovanja za nezaposlenost ter Evropsko pobudo za krajši delovni čas, ki jo predlaga Evropska komisija oz. njen komisar za delovna mesta in socialne zadeve Nicolas Schmit.

Hkrati se je ob krizi in interventnih ukrepih v odgovor nanjo pokazalo še nekaj. Kriza je razgalila priložnost in potrebo po tem, da ponovno razmislimo o našem načinu vrednotenju dela. Podobno kot so tematski (kuharski in drugi) resničnostni šovi dvignili “ceno” posameznim podcenjenim poklicem, so v dani krizi v ospredje prišli posamezni poklici, katerih “tržna vrednost” je relativno nizka, njihova družbena vrednost pa se je izkazala za izjemno veliko. Cena blaga (in storitev) sicer že dolgo ni odvisna od količine dela, ki je potrebna za proizvodnjo. Določa jo globalni trg s hitro spreminjajočim se razmerjem med ponudbo in povprašanjem, ki ga klasična ekonomska misel ne uspe v celoti pojasnjevati. Paradoksalno je, da so se posamezni vlade in voditelji, ki so prisegali na logiko nevmešavanja države v gospodarstvo, na točki, ko je postala bolezen resna in vseprisotna, odzvali s podržavljenjem podjetij in mobilizacijo proizvodnje glede na nacionalne potrebe. Delno so se nakazanim spremembam v vrednotenju blaga prilagodila že podjetja sama. Namesto luksuznih dobrin, dostopnim le peščici, so začela izdelovati potrošno blago za vsakodnevno rabo v naših gospodinjstvih. Namesto luksuznih torbic in oblačil zaščitne maske. Namesto parfumov in prestižnih parfumov razkužilna sredstva. Če se je še pred nekaj tedni (tudi socialnim demokratkam in demokratom) zdelo nemogoče del politike prepričati v nujnost temeljnega dohodka, so ga zdaj za krizne čase (žal zgolj diskrimnatorno za izbrane dele populacije) začele uveljavljati vlade desnega političnega spektra.

Kot pravi pogosto uporabljena, a resnična trditev, je zato kriza tudi priložnost. Najbolj neodgovorno je to priložnost zapraviti in se vrniti k staremu “normalnemu” delovanju, ter s tem pozabiti izjemen prispevek tistih, ki so se izpostavili za to, da drugi ostanemo na varnem in zdravi. Gradimo na spoznanjih sedanje izkušnje ter krepimo individualno in družbeno odpornost ter družbeno in medgeneracijsko solidarnost za krize, ki prihajajo! Možno je, da gospodarstvo in trg spet bolj služita ljudem in okolju, kot (ni)sta do sedaj. In na podlagi tega je seveda možno tudi nadaljnje skupno (tako v okviru EU kot v okviru držav članic) sobivanje po tej in bodočih krizah.