Državni zbor bo danes sprejemal in bržkone brez večjih težav tudi sprejel Deklaracijo o usmeritvah za delovanje Republike Slovenije v institucijah Evropske unije v obdobju 2021–2024. Žal mi je, da politični odločevalci niso premogli toliko odgovornosti in modrosti, da bi predlog dokumenta, ki ga je vlada sprejela in državnemu zboru predložila z veliko zamudo, preko amandmajev izboljšali tako, da bi bil sprejemljiv za vse politične stranke v Državnem zboru.

Gre za strateški dokument, ki usmerja državno (ne vladno!) delovanje v institucijah EU in dejansko edino razpravo, ki jo Državni zbor periodično opravlja na temo evropskih zadev na plenarni ravni. Vključujoča razprava, še posebej pa vključujoč končni dokument, je izjemnega pomena za zadeve, v katerih nastopamo navzven, kot država, še posebej pa v času, ko nas le nekaj mesecev loči od drugega predsedovanja Svetu EU. To bo potekalo v (vsebinsko in logistično) veliko bolj zahtevnih okoliščinah, ki bodo zahtevale podporo in poenotenje celotne politike glede ključnih zadev za prihodnost EU in naše države v njej. Zato so ambicioznost, proevropskost, predvsem pa soglasnost o prioritetah, tista načela, ki bi še posebej morala voditi pripravo tokratne strategije. Sam se namreč spomnim, koliko dela je bilo, ko smo sprejemali Deklaracijo o zunanji politiki, koliko kompromisov in piljenja. A rezultat je odtehtal. Bila je sprejeta skorajda s plebiscitarno podporo in je nadstrankarska. Zavezuje tako vse politične sile v državi ter kot taka utirja slovensko zunanjo politiko.

Žal predlagana deklaracija ne gre po tej poti. Če pustimo ob strani dejstvo, da imam formalni zadržek, saj po mojem mnenju petletna deklaracija ni v skladu z Zakonom o sodelovanju med državnim zborom in vlado v zadevah Evropske unije, še posebej ne z njegovim 5. členom, se mi oko ustavi najprej na točki »Vrnitev k temeljnim vrednotam«. V tem razdelku bo zakonodajalec, če bo deklaracija sprejeta, sam določil, kaj so vrednote EU. In to v neskladju s temeljnimi pogodbami EU, kjer so vrednote EU natančno dorečene. Gre za vrednote, navedene v 2. členu Pogodbe o Evropski uniji, in sicer vrednote »spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin«. V deklaraciji dodajamo navedenim vrednotam še »enakopravnost ob spoštovanju različnosti«, »razvoj specifičnih identitet« ipd. Še večji spodrsljaj se zgodi pri »vladavini prava«, kjer deklaracija izpostavi, da je pri njeni presoji treba upoštevati »tudi specifični zgodovinski kontekst držav članic, ki vsaki od njih narekuje drugačen pristop in ukrepe za krepitev vladavine prava«. S tem ne samo relativiziramo kriterij vladavine prava, ki bi moral biti temeljni kriterij za vse države, ampak ga dejansko izvotlimo. Kajti če prepustimo vladavino prava interpretaciji vsake države posebej, potem imamo 27 interpretacij in nobene vladavine prava. Tudi tu je (žal) politična nota aktualne koalicije prevladala nad spoštovanjem temeljnih pogodb in zavezanostjo vrednotam Evropske unije.

A kot da to ni dovolj, po branju deklaracije ugotavljam, da se predlog dokumenta odmika od tega, k čemur smo se zavezali v Deklaraciji o zunanji politiki, tj. da bo Slovenija v jedru držav Evropske unije. Namesto poglobljenega političnega sodelovanja se deklaracija umika stopnjo nazaj, na golo gospodarsko sodelovanje. Ta(k) reakcionarni pristop je žal bližje vrednotam Velike Britanije, pa morda še kakšnim polavtoritarnim režimom. Druge države, ki želijo od EU iztržiti več, vedo, da je zanje boljša poglobljena integracija (tudi s problemi, ki jih prinaša – te je treba odpravljati). Močna EU namreč pomeni močne države članice. Šibka EU pomeni šibke države članice. Tehtanje med »močjo in šibkostjo« je dandanes odveč. Če gledamo na mednarodne odnose bodisi bolj idealistično bodisi bolj pragmatično, je priložnost za male države v povezovanju z drugimi ter v možnosti sooblikovati in se sklicevati na skupna pravila. Zatorej – če želi mala država, kot je Slovenija, dobiti moč – jo lahko dobi le prek intenzivnega sodelovanja z drugimi, večjimi državami. To pa zahteva več napora, kot ga zahteva npr. samo skupno tržišče, a daje tudi boljše rezultate.

Deklaracija ima še druge pomanjkljivosti, med drugim v njej skoraj ni sledi o stališčih glede političnih usmeritev, saj niso omenjeni niti ključni konkretni projekti aktualne Evropske komisije ali predsedujočega tria. Dokument tudi zanemari dejstvo, da je predložen novi Pakt o migracijah, da se skuša reševati vprašanje določanje minimalne plače ipd. Sodelovanje na področjih izobraževanja in znanosti ter raziskav je omenjeno zgolj bežno, v kontekstu potreb po povečevanju investicij. Seveda, skladno s potrebami aktualne oblasti, deklaracija tudi varnost razume, kot jo razume trenutna koalicija. Ozko in znotraj realistične misli – mors tua, vita mea (tvoj poraz je moja zmaga). Nasploh lahko ugotovim, da je celotna deklaracija pisana v duhu igre z ničelno vsoto, kjer dobiš lahko stvari le, če jih vzameš drugemu. Kje se je izgubil duh očetov Evropske unije, katerih imena se pogosto znajdejo na ustih vladajočih v Sloveniji, ne vem. Vem pa, da je zapisano v deklaraciji daleč od tega, kar smo si z referendumom o vstopu v EU državljanke in državljani Slovenije želeli pridobiti. Takrat varnost, gospodarstvo, politika, kultura, šolstvo, okolje idr. niso bili »ali–ali«, ampak »in–in«. Deklaracija tako zastavlja politiko Slovenije do EU na popolnoma drugačnih premisah.

Končno, v deklaraciji še najbolj bode v oči odsotnost konkretnih slovenskih prioritet predsedovanja (in njihova odsotnost na splošno), sočasno pa dokument v veliki meri vnaprej določa stališča Republike Slovenije na konferenci o prihodnosti Evrope, za kar nima podlage.

Vse povedano me vodi do enega zaključka, da je deklaracija neprimerna za sprejem v Državnem zboru. Gre za dokument, ki ne odseva realnosti, je v nasprotju s temeljnimi dokumenti EU in Slovenije, Slovenijo potiska v tabor tistih držav, ki se zavzemajo za »manj EU«. Tak dokument bi Državni zbor moral zavrniti. A to je moja želja, realnost – ki se kaže tudi z zavrnitvijo vseh dopolnil na Odboru za zadeve Evropske unije – bo vsekakor drugačna. Negativne posledice tega, pa bomo trpeli vsi, vključno z ugledom Slovenije v EU.