Pred dnevi sta v slovenski javnosti zaokrožili dve peticiji dveh skupin intelektualcev in vidnih osebnosti, med njimi tudi dveh bivših predsednikov republike in uglednih bivših politikov, ki sta vsaka na svoj način predstavili videnje rešitve agresije Ruske federacije proti in v Ukrajini. Sam nisem podpisal ne ene ne druge, ker menim, da je podpisovanje peticij vedno stvar predvsem civilne družbe, na aktivnih politikih, ki lahko glede predmeta peticije kaj političnega storimo (vsaj dokler so zahteve peticij v našem delokrogu), pa je, da zahteve civilne družbe upoštevamo in jih v okviru svojih pristojnosti ter glede na svoje zmožnosti in politične priložnosti tudi udejanjamo. Sam sicer menim, da si obe peticiji navkljub različnim poudarkom prizadevata za isto: najprej popolna prekinitev agresije Ruske federacije v Ukrajini, nato pa iskanje skupnih rešitev za novo varnostno-obrambno arhitekturo v Evropi. Z navedenim se strinjam tudi sam, pri čemer moramo pri reševanju rusko-ukrajinske vojne ter drugih mednarodnih konfliktov vzeti v obzir še določene druge dejavnike, če želimo biti zvesti ustavnim določilom in mednarodnim zavezam Republike Slovenije.

Slovensko zunanjo politiko poleg dogajanja v mednarodni skupnosti in veljavnega mednarodnega prava zamejuje najprej naša Ustava in vsakokratna konstelacija političnih sil v Državnem zboru. Poleg Ustave (ta ima kot plod konstitutivnega družbenega dogovora o ustanovitvi in delovanju države tudi na tem področju prednost in zahteva skladnost naših zunanjepolitičnih in diplomatskih ravnanj z njo) pa našo zunanjo politiko določajo še Deklaracija o zunanji politiki (in njej podrejena Strategija zunanje politike), Zakon o zunanjih zadevah, politično-pravna okvira Evropske unije in Nata (v tem vrstnem redu glede na širši kontekst prenosa izvrševanja naših suverenih pravic v primeru Evropske unije in ohranjanja naše suverenosti v primeru Nata) ter seveda članstvo v drugih mednarodnih organizacijah (zlasti pomembna je Ustanovna listina Združenih narodov, a tudi članstva v Svetu Evrope in v Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi ne velja zanemariti).

Ko in če upoštevamo vse navedene notranje-, mednarodnopravne in politične zaveze, institucije ter organizacije tudi v primeru vsega obsojanja vredne, nedopustne in nesprejemljive agresije Ruske federacije proti Ukrajini, velja, da moramo kot država voditi takšno (mednarodno) varnostno politiko, ki spoštuje kulturo miru in nenasilja. A to ne pomeni, da ob agresiji ene države na drugo stojimo ob strani, ampak moramo vedno aktivno pomagati državi, ki je bila napadena, da se obrani. Zavzemanje za kulturo miru in nenasilja tako ni, kot se pogosto napačno navaja, pasivna drža oz. »drža ob strani«, ampak terja neprestano aktivno zavzemanje za mir in varnost.

Da bi udejanjali našo Ustavo, predvsem njene določbe o kulturi miru in nenasilja, ter izvajali tudi zaveze iz drugih pravnih in političnih aktov, ki jih je sprejela ali na njih pristala Republika Slovenija, moramo takoj in hkrati, ter kakor dolgo bo to potrebno:

(1) z vsemi razpoložljivimi sredstvi pomagati Ukrajini, da se obrani pred agresijo Ruske federacije. Med ta (razpoložljiva) sredstva ne sodi ne uporaba naše vojske v Ukrajini, ne pristajanje na takšne odločitve EU in Nata, ki bi lahko vodile bodisi do razširitve bodisi do povečanja intenzivnosti mednarodnega oboroženega konflikta med Rusko federacijo in Ukrajino;

(2) si diplomatsko prizadevati za takojšno prekinitev sovražnosti, preprečevanje »totalne vojne« s ciljem (popolnega) ponižanja ali uničenja sovražnika ter proces sklenitve dogovora o miru in varnosti v Ukrajini in Evropi na osnovi veljavnih mednarodnopravnih varnostnih načel in zagotovil (zlasti kolektivne varnosti Organizacije združenih narodov, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi ter Temeljnega akta o medsebojnih odnosih, sodelovanju in varnosti med zvezo Nato in Rusko federacijo, podpisanega v Parizu 27. maja 1997);

(3) na nacionalni in EU ravni sprejemati ukrepe za blaženje gospodarskih, socialnih in družbenih posledic vojne v Ukrajini in v vseh državah Evropske unije ter pomagati slovenskim fizičnim in pravnim osebam, še zlasti najbolj ranljivim, ki so jih prizadele vojna v Ukrajini in sankcije Evropske unije proti Ruski federaciji. Obenem ne smemo dopustiti, da se zaradi naše potrebe po energetski in prehranski neodvisnosti od Ruske federacije in Ukrajine razvodenita podnebna, zelena, socialna in digitalna ambicija Evropske unije in Republike Slovenije.

Da bi zagotovili udejanjanje naše Ustave na področju človekovih pravic ter zaveze iz mednarodnih dokumentov, katerih pogodbenica je tudi Republika Slovenija, je naša dolžnost tudi:

(4) z vsemi humanitarnimi sredstvi in načini, ki so nam na voljo, pomagati žrtvam vojne v Ukrajini ter beguncem, ki pred vojno v Ukrajini bežijo v sosednje države in države Evropske unije. Še zlasti smo odgovorni za tiste, ki so se zatekli v Republiko Slovenijo oziroma bi to želeli v skladu s solidarnostjo znotraj Evropske unije;

(5) preganjati vse, brez kakršnihkoli (še zlasti političnih) razlik, ki so storili, sostorili, ukazali, dopustili ali pa niso, čeprav so vedeli za njih, kaznovali mednarodnih zločinov, izvršenih na ozemlju Ukrajine od razpada Sovjetske zveze do končanja sovražnosti v Ukrajini;

(6) zavzemati se in narediti vse, kar je v naši moči, za ponovno vzpostavitev mednarodne in dosledno uveljavljanje evropske vladavine prava in človekovih pravic. Ta je še vedno naša ključna varovalka pred vladavino ali zlorabo moči in prisile v mednarodnih odnosih.

In končno – aktivno se moramo zavzemati za dolgoročnejšo mednarodno ureditev, ki bo nastala po koncu sovražnosti v Ukrajini. Zato se je dobro držati nekaterih naših ustavnih načel v kombinaciji z veljavnimi načeli mednarodnega prava in prava Evropske unije:

(7) spoštovati moramo samoodločbo ljudstev in ozemeljsko celovitost vseh držav ter njihovo (še zlasti pa ukrajinsko in rusko) vključitev v novo evropsko varnostno arhitekturo. Z vidika Ustave Republike Slovenije in naših mednarodnopravnih zavez ne pride v poštev nobeno priznanje zasedenih oziroma okupiranih ozemelj, četudi so ali bodo ta morda razglasila samostojnost ali priključitev k drugi državi;

(8) preventivno in aktivno se moramo nepristransko odzivati na vse mednarodne spore, oborožene konflikte, razmere in vprašanja, ki ogrožajo ali bi lahko ogrožali mednarodni mir, varnost in pravičnost. Pri tem mora slovenska (zunanja) politika še zlasti v Državnem zboru (oziroma na Odboru za zunanjo politiko) podpirati delovanje diplomacije in diplomatske rešitve (s pravočasnim sprejemanjem stališč, ki naj jih slednja komunicira v dvostranskih in multilateralnih forumih). Izogibati se moramo vsem političnim predlogom, ki bi kazali na naša dvojna merila ali celo onemogočili diplomaciji, da izvaja tiste svoje funkcije, ki jih mora nujno in čimprej izvesti;

(9) okrepiti moramo naše mednarodno razvojno sodelovanje, vključno z njegovim financiranjem, ter humanitarno pomoč. Ta dva instrumenta naše zunanje politike morata poleg gospodarske in kulturne diplomacije postati gonilo slovenskega delovanja v nacionalni in evropski diplomaciji. V praksi to pomeni, da moramo že danes na nacionalni ravni in ravni Evropske unije začrtati ukrepe, ki bodo spodbudili povojno obnovo Ukrajine, prav tako pa pomagali tudi drugim regijam in državam, ki so jih prizadele tako vojna v Ukrajini kot sankcije zoper Rusko federacijo. Naloga naših diplomatk in diplomatov ter diplomatk in diplomatov Evropske unije po koncu vojne v Ukrajini bo tako poskrbeti predvsem za ljudi in njihovo dostojno preživetje.

Med naštetimi devetimi točkami ali smermi (gotovo bi se dalo formulirati še kakšno) zunanjepolitičnega in notranjepolitičnega delovanja Slovenije ni hierarhije. Pomembni pa so rezultati pri vsaki od njih. Situacija v mednarodni skupnosti je kompleksna in temu se je potrebno nenehno prilagajati glede na naša ustavna izhodišča, in glede na zunanjepolitična sredstva, ki so nam na voljo pri njihovi realizaciji. Za Republiko Slovenijo je jasno tudi njihovo zaporedje: gre najprej za diplomatska sredstva, ki jim moramo posvetiti največ pozornosti, nato za ekonomska sredstva, vojaška pa le toliko, kolikor od nas zahtevata bodisi Ustanovna listina Združenih narodov bodisi naše članstvo v zavezništvu Nato (tudi tu ostaja po naši Ustavi jasna hierarhija).

Pred našimi političnimi odločevalkami in odločevalci je zato težka in odgovorna naloga. Še večja pa pred diplomacijo. Kajti politika in civilna družba lahko izrečeta marsikaj, diplomacija pa tega ne sme. Zato moramo paziti, katere korake bomo naredili kdaj ter katere besede in v kakšnem sobesedilu jih bomo uporabili. Še vedno velja namreč opozorilo Georgesa Clemenceauja vsem rodovom, da je lažje narediti vojno kot mir.

Kar je jasno, je, da hitrih, enostavnih in instant rešitev za dogodke v Ukrajini ni in jih ne bo. Potrebna bo smelost, potrpežljivost in diplomatska spretnost, da bomo oblikovali dolgoročne rešitve, ki bodo zdržale. Te pa lahko sprejmemo le na ravni Evropske unije. Zato tudi naše zunanjepolitične in notranjepolitične odločitve ne smejo mimo Evropske unije. Kot odločitve Evropske unije o Ukrajini ne morejo biti sprejete mimo Ukrajine, Ukrajink in Ukrajincev. Vse ostalo bo korak v napačno smer in še en udarec mednarodni ureditvi, ki se je vzpostavila po drugi svetovni vojni, in kot smo jo sooblikovali po našem mednarodnopravnem in političnem priznanju v mednarodni skupnosti. Z vsemi našimi dosedanjimi ravnanji, ki smo jih storili sami, dopustili drugim ali opustili storiti.