Jadransko morje je eno najlepših na svetu. Če poenostavim, ima razčlenjeno obalo na vzhodu, flišnate klife na severovzhodu, lagune na severozahodu in peščene obale na zahodu. Ob vsej lepoti, ki jo nudi ljudem, ki živimo ob njem, in turistom, je hkrati izjemno obremenjeno. Podatki o mikroplastiki v Jadranskem morju ter plastičnih odpadkih na površini in na dnu morja so alarmantni. Odgovornost in naloga vseh nas, ki živimo ob tem morskem biseru, je, da ga predamo generacijam za nami v boljšem stanju, kot je sedaj. Brez citiranja študij tvegam pa izjavo, da je večina onesnaženja s plastiko delo naših generacij. Vendar je plastika zgolj en vidik onesnaževanja, tu so še obremenjevanje morja s fekalnimi izpusti s kopnega, izpusti z ladij in plovil za prosti čas, obremenjevanje z gospodarskimi in kmetijskim vodnimi odplakami, vnos tujerodnih organizmov z balastnimi vodami in še bi lahko našteval.

Ob vsem tem se mi zdi debata zgolj o izkoriščanju morja in ribolovu enostavno preozka in dodatno preozka, če se o tem pogovarjata zgolj Italija in Hrvaška, pa četudi, če k tem pogovorom dobrohotno povabita še Slovenijo. Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS) je jasna. Obalna država, katere teritorialno morje se odpira proti odprtemu morju, lahko razglasi izključno ekonomsko cono. Hkrati je konvencija tudi jasna glede tega, da je Jadransko morje polzaprto morje in poziva, da države ob zaprtih in polzaprtih morjih pri uresničevanju svojih pravic in izpolnjevanju svojih dolžnosti med seboj sodelujejo in si prizadevajo, da neposredno ali prek ustrezne regionalne organizacije:

– usklajujejo gospodarjenje, ohranjanje, raziskovanje in izkoriščanje živih bogastev morja;

– usklajujejo izvrševanje svojih pravic in dolžnosti pri varovanju in ohranjanju morskega okolja;

– usklajujejo svoje politike znanstvenih raziskovanj in, kjer je to primerno, sprejmejo skupne programe znanstvenega raziskovanja območja;

– na ustrezen način povabijo druge zainteresirane države ali mednarodne organizacije, naj z njimi sodelujejo pri uresničevanju določb zgoraj zapisanih usklajevanj.

Taka pravila so logična. Neekološko ravnanje ali okoljska degradacija morja ene same države na obali Jadrana bi lahko pomenila katastrofo za vse države iz jadranske regije. Tako morski živi svet kot tudi onesnaževanje ne poznata meja. Letos smo videli v slovenskem morju kita in sicer vrsto, ki je druga največja žival na svetu. V letih nazaj tudi že belega morskega volka. Videli smo pa tudi že onesnaženja, ki so se širila, ne da bi se ozirala na to, kdo je onesnaženje povzročil in kje potekajo meje na morju.

Selektivno branje UNCLOS konvencije je nesprejemljivo. Italija in Hrvaška imata pravico razglasiti izključno ekonomsko cono, imata pa tudi dolžnost delovati v smislu pravil o polzaprtih morjih. Poziv za stalno telo, ki bi vključevalo vse države na Jadranskem morju, od Albanije, Črne gore, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Slovenije do Italije, je dobronameren in dobrososedski. To ni samo pravna dolžnost vseh držav ob našem skupnem morju, temveč tudi moralna dolžnost. Izjave, da sedaj ni pravi čas in da so te pobude že bile in so propadle, zvenijo neprepričljivo in kratkovidno. Res je, da ni čas, ta je bil že dolgo nazaj. In res je, da so nekatere podobne pobude že propadle. Pa kaj zato, za uspeh se bo treba, kot pri vsaki drugi stvari, potruditi. Moja želja je enostavna, da bo Jadran vsako leto lepši in bolj čist.