Srečko Zajc
Publicist in uradnik, član SD
Ne, kultura
Desne in konservativne stranke so z velikim zaletom zavzele dobršen del sveta in se še ne bodo ustavile. Igrajo na dušo prezrtega državljana, pozabljenega od vseh velikih političnih strank. Našle so idealno pašo na pogorišču industrijske dobe. Ne ponujajo rešitev, ampak iluzijo ‘izgubljenega velike časa’. Ponujajo vrednote, v katere niti njihovi profeti ne verjamejo (recimo pobožna skromnost, empatija, solidarnost brez razlik, skrb za upokojence in stare), paradoksalnost časa in razmerij je, da vanje verjame božji namestnik na zemlji. Ukinjajo pridobitve in svobodno odločanje kje, s kom in kako, pišejo nagnusne pamflete kot jih najdemo samo v tiskih iz časa druge svetovne vojne, ki se pri nas noče končati.
Prišel je čas iskanja koalicijskih partnerjev brez volitev in pred volitvami in čas, da se stranka samostojno okrepi tako, da poveže ljudi, ki jih mora naprej spoznati, potem razumeti in podpreti s konkretnimi rešitvami, četudi bodo danes to samo utopični in iskreni načrtu, jutri lahko postanejo energija, ki spreminja svet. V kolikor se hoče socialna demokracija postaviti na čelo državljank in državljanov, potem mora prepoznati svoje pretekle koalicijske stranpoti v energetiki, znanosti, izobraževanju, socialni politiki in omejiti moč tistih, ki stranko uporabljajo predvsem za svojo osebno korist. Res ni prijetno pred javnostjo prati svojega umazanega perila, pa naj gre za župana, ki ne ve dobro, ali ima njegova stranka en S ali dva, in ki ga v javnosti brani sin, za katerega tudi ni jasno, koliko “esov” vidi, a je potrebno. Prvi hip zgodovina beleži izgubo, dolgoročno pa pozitivno bilanco.
Priznati je treba, da stranka dolgo ni skrbela za loščenje vrednot, ki naj bi jih člani predstavljali v družbi, Po tistem, ko je v Evropi in doma dokončno izgnila tretja pot in so celo poteze nekoč prvega človeka stranke prej takšne, da begajo ljudi, ki imajo socialne in demokratske vrednote vsaj za silo pravilno razporejene, kot da jih krepijo. Na takšnem ozadju deluje stranka z dvema S zelo konsistentno: njeni troli ves čas širijo eno in isto ter za vse priložnosti enako preprosto in slaboumno sporočilo, ki ljudi z majhnim vložkom v premišljevanje zlahka potegne za seboj. Ljudje se pustimo zelo hitro zavesti in zavedlo nas bo hitreje nekaj, kar je preprosto, kot nekaj, kar zahteva miselni napor, nenehno preverjanje dejstev in dvom. Verovanje je v tem primeru lažja pot, vendar nas je Buda učil, da ko imaš na voljo dve poti, izberi težjo! Na njej se lahko učiš. Enoumje nas pripelje do točke, ko se vsi lepo strinjajo, vendar le kadar mislimo različno, takrat se lahko učimo drug pri drugem. Učenje nima omejitve starosti – traja vse življenje. Zahteva pa potrpežljivost, vztrajnost in dopustnost drugačnosti, tako rekoč razsvetljenost. Morda za tem novim srednjim vekom pride novo razsvetljenstvo. Religije so bile v zgodovini človeške vrste pomembno socialno lepilo, še pomembnejše pa je bilo učenje in najboljša metoda je dialog (Atenska šola) in tudi reformator judaizma Jezus je z učenci sedel v krogu in v krogu so vsi enakovredni (ideja vitezov okrogle mize). Učenci so postopno opuščali učiteljevo metodo in pričeli pridigati, pridiganje pa je ukinjanje dialoga in vzpostavljanje monologa privilegiranega ‘nezmotljivega’. Motiti se je človeško, odprtost za različnost pa je edino bogastvo, na voljo sleherniku.
Redko kdo se še spomni, kaj je doživljala in preživljala nemška pokrajina Porurje, ko so ukinjali ogromne rudnike in železarne. Celotna pokrajina je postala siromašen muzej industrijske dobe, ki se je vsaj v Nemčiji poslavljala, ker so bile surovine drugod cenejše in delovna sila ni imela ob sebi tako močnih sindikatov. Bila je županja v Mülheimu an der Ruhr, ki je razmišljala nekako takole: naš kraj je obubožal. Prebivalcem ne morem zagotoviti novih delovnih mest, lahko pa jim zagotovim dobro kulturo. In za kulturo je priskrbela tudi denar, okoli 3,6 milijona evrov v današnji vrednosti po načelu, da mesto zagotovi polovico sredstev in polovico gledališče s svojim delovanjem. Inštitucija, ki je nastala, je bil Theater an der Ruhr, režiser je bil Italijan Roberto Ciulli. Predstave so bile oblikovane tako, da so se lahko selile doma in po svetu v velikem zabojniku. Bistvo: hudi časi so bili in razumna ženska je razmišljala preprosto in zapleteno: umetnost ljudi plemeniti tudi, kadar jih jezi, jim kaže spake v ogledalu ali spodbuja k razmišljanju in akciji. Zapleteno zato, ker umetnost je zapletena, ampak tak je tudi človekov um in takšna so čustva, ki se uma polastijo. Zato je umetnost pomembna in zato jo vsaka diktatura omejuje, izobči ali celo uniči. Izobčenje umetnosti je zlovešči znak diktature. Običajno jo nadomesti s preprostimi oblikami naivnosti in propagande. Mnogi se izogibajo diktaturo poimenovati s pravim izrazom in ga nadomeščajo z avtoritarnostjo, zato me je razveselilo mnenje dr. Rajka Pirnata v Mladini, ki prepoznava očitne elemente diktature v zlorabi predpisov in zakonov ter ustave za vzpostavitev drugačne države, kot smo o njej sanjali in jo oblikovali pred tremi desetletji.
Kako pomembna je kultura za okolja, ki doživljajo hudo poindustrijsko obdobje, lahko opazujemo tudi na Reki, kjer, mimogrede, deluje eno izmed najbolj aktivnih slovenskih društev in to v hiši, ki jo je svojemu sinu postavil menda najbogatejši Slovenec v naši zgodovini Josip Gorup. O njem kdaj drugič. Pravkar so v tem nekoč prvorazrednem industrijskem mestu v okviru Evropske prestolnice kulture 2020 odprli zelo zanimiv reški Mestni muzej v prenovljenem objektu avstro-ogrske baročne stavbe, ki je bila curkrarna in potem del kompleksa tovarne R. Benčič. S celotno prenovo bo mesto dobilo izjemno kulturno četrt z velikim trgom. V sklopu prenove dediščine je tudi prenova ladje Galeb, nekdanje jugoslovanske ploveče ambasade z zelo bogato zgodovino. Dva kulturna objekta, ki nastajata sočasno z opaznim razvojem fakultet, na katerih študira vse več Evropejcev. Kultura in znanje sta zdravili, da kraj, ki ga je prizadel konec industrijske ere, preživi in zaživi. Upanje je pomembno.
Veličastne preteklosti ni mogoče doseči (ali je sploh bila?), mogoče in potrebno pa je sanjati o veličastni prihodnosti. Študiral sem, ko je bilo komaj mogoče razmišljati, kaj bo prinesla prihodnost in sem si zaželel, da bi lahko na steno svoje študentske sobe projiciral v pravi velikosti Da Vincijevo Mona Lizo in o njej napisal esej. Takrat je bilo malo knjig o umetnosti, predvsem teorije književnosti je bilo malo na policah naših knjigarn (nekaj srbskih in hrvaških prevodov in nekaj malega originalov v nemškem jeziku in še te so bile tako drage, da nam je profesor Pirjevec predlagal, da jih ukrademo, ker imamo pravico do znanja). Potem je izšla knjiga Jeana Jacquesa Servana Schreiberja Le Défi américain (Ameriški izziv), o kateri je bilo mogoče brati v edini točki v Sloveniji – v Ameriškem kulturnem centru na Cankarjevi v Ljubljani, nasproti Opere. Mona Liza se je počasi pričela slikati na ekranih in potem v sobah. Bilo je omrežje. Utopija je postala resničnost.
Danes algoritmi poganjajo ves poindustrijski svet. Tudi opazovanje, razlaganje in razumevanje pandemije in razvoj cepiv, naša dejanja, gibanja, naše navade. Tudi v kulturi bo pandemija pustila globoko sled: jutri si bomo kupili ogled koncerta naše priljubljene operne pevke po spletu in namesto polne dvorane bo imela poln splet. In demokracija bo zaživela tako, da ne bo več ne lož in ne prve vrste parterja – zvok bo do vseh prišel enak, razliko bo ustvarjala domača naprava za reproduciranje zvoka. Absolutna enakost je nedosegljiva. Pametni telefoni bodo zadoščali za vse in nekdo bo imel vse naše podatke in mi se bomo premikali, kot da nas poganja umetna inteligenca in kot da nismo bili mi tisti, ki smo jo ustvarili. O čemer so sanjarili Majakovski, Meyerhold, Kosovel, Bauhaus in nadrealisti, bo postalo resničnost. Konservativni civilizacijski paradoks nasproti algoritmom in umetni inteligenci je, da nas konservativne stranke potiskajo v preteklost, ki je zanje veličastna: suženjstvo, slepa vera, ubogljivost in upogljivost, pripravni za izkoriščanje in zlorabe vseh vrst. Še sto let bolj nazaj v zgodovino kot nadrealisti je bilo razglašeno, da je bog na poti k mrtvemu. Veliki nemški filozof je to napovedal, prav zato so se dogmatiki toliko bolj oprijeli rešilne bilke in danes, ko je internet mnogim dosegljiv v milisekundi, reški župnik razglasi, da je cepivo proti novi bolezni razvito na celicah abortiranih zarodkov. Je preproščina lahko še bolj preprosta?
Ne vemo še, kako globoko bo pandemija zarezala v našo prihodnost. Zagotovo bosta potrebni nova ekonomija in solidarnost in če bi imel samo malo vpliva, potem bi gradil na kooperativah, ki jih tako rekoč nimamo, ker smo nekoč izbrali model izkoriščanja človeka po človeku in ne sodelovanje v kolektivni odgovornosti za napredek skupnosti, če bi imel vsaj malo vpliva bi glasoval za kooperativno razvojno banko, ki bi zagotavljala začetni kredit tem kolektivom, ki bodo kakor avtotransfuzija obubožanim in od oblasti pozabljenim, da se dvignejo k dostojanstvu. In če bi še malo vpliva ostalo, potem bi ga namenil kulturi, da nam posveti v mrak sedanjosti in prižge luč prihodnosti. In pri tem bi bil čezmerno ambiciozen. Hvala!